Ty Segall: Possession

+ + + +

Ty Segall razume sodobne založniške zahteve in pravila igre. Od leta 2008 disciplinirano in natančno niza albume, praviloma enega na leto, kar je tako rekoč popoln tempo prisotnosti oziroma tega, čemur rečemo ustvarjanje in objavljanje vsebin. Če dodamo še res izjemen občutek za songwriting, frajersko znanje igranja na kitaro, obilo domišljije in raznorazne slogovne ovinke (enkrat je na primer posnel album, na katerem skoraj ne slišimo rabe kitar), lahko brez zadržkov potrdimo, da gre za enega plodnejših in produktivnejših avtorjev s sodobne garažne, psihedelične, glamovske … rockovske strani glasbene scene.

A čeprav je partizanski, garažni, naredisam pristop definiral prodor Tya Segalla pred dobrim poldrugim desetletjem, je simpatičnost nizkotehnološkega brkljanja zdaj preteklost. Njegov že sedemnajsti album Possession je ponovno povsem retro stiliziran, a hkrati dodobra sčiščen in spoliran. Je orkestralno obložen in obtežen, bogato obarvan z zračnimi godali in masivnimi pihalnimi vložki. Je dodelan, teatralen, velikopotezen, stadionski ... je pastiš. T. Rex, The Beatles, Steely Dan, David Bowie … Reference in vzorci letijo hitro in neprekinjeno.

Pri tovrstnem početju Segall ni edini. Iz vodnjaka kraljevanja rockerskega zvočnega zidu sedemdesetih let zajema res ogromno sodobnih strunarjev, in če dodamo še bogato, orkestralno instrumentacijo, se hitro spomnimo, da so nekaj v zasnovi in izvedbi precej podobnega izdali tako rekoč hkrati avstralski kolegi King Gizzard & The Lizard Wizard (album Phantom Island).

Segall iz retro druščine izstopa v več pogledih. Oziroma mu s plato Possession uspe nekakšna vrnitev k bolj konvencionalnim, še bolje, klasičnim rock ’n’ rollovskim izrazom. To je njegov »zreli« projekt, pri katerem sicer ne opusti distorzije in hrupa, a okoli njiju zgradi celotno predstavo. Prav to mu bodo tisti, ki ga spremljajo predvsem zaradi njegovih začetkov, morda zamerili. Ker če česa tokrat ne slišimo, je to zvok surove in neposredne garažne preprostosti.

Album je že tako izjemno kompakten, vešče sproduciran in v tehnični popolnosti že skoraj dolgočasen, vendar kalifornijski trubadur (ponovno) očara s samosvojim pripovedništvom, v katerem ne manjka (samo)ironije, humorja, domiselnosti … Ene zgodbe so duhovite, druge že rahlo temačne, tretje družbeno refleksivne – Segall pripovedko o obupu trgovinske tatice posreduje spretno nepatetično.

Če bi njegov izjemni opus hoteli povzeti s tremi ali petimi albumi, se Possession verjetno ne bi uvrstil na seznam. Je pa zato brezhiben izdelek glasbenika z izjemnim fokusom. Humanizem banalnosti ameriškega mita.