Meja, ki združuje

Vinski bar & shop Konvin
Dolnje Cerovo 34
Tel.: 030 742 211
Brez pasošev lahko z glažem in čevapom v roki zahodno mejo prehajate ob ponedeljkih od 17. do 23., od torka do četrtka od 11. do 23., ob petkih in sobotah od 11. do 24., ob nedeljah pa od 11. do 23. ure.

Ambient:
frajersko, z jasno vinsko osrednjo temo nad- & dograjena maloobmejna postojanka med vinogradi; 80’s poprock plejlista je prekratka, skoraj vso smo slišali dvakrat

Napitki:
buteljke več kot 60 briških vinarjev in kar nekaj šampijev, pol ducata jih točijo na kozarec, cene so okej, flaše za domov pa dajejo po istih cenah, kot so pri vinarjih doma

Vegetacija:
nič, razen solate in kakšne zelenjave na žaru

Dostopnost:
parkirali boste v Italiji, jedli in pili pa v Sloveniji; za gibalno ovirane razen precej grobega peska po parkingu ni zaprek

Fino: vibe & vino
D’Osvaldov pršut

Ne tako fino:
čevapčiči

Pršut (in sir) je stal 11, tatarec 17, čevapčiči 12, trije smash tacosi 21, picanha 23, pimientos de padron 7, tiramisu in štrudelj pa 6 evrov.

» A mate kaj za prijavit? « je šofe r Konzumove odprave na zahodni rob domovine in še kakšen meter čez uporabil priljubljeno carinsko krilatico, ki jo je bilo v polpreteklosti zagotovo pogosto slišati tudi na območju tokrat obiskanega gostinskega obrata. Konvin se je namreč naselil v prostore nekdanjega mejnega prehoda in začetno obdobje preživel v sezonski odvisnosti od vremenskih razmer. Letos je carinsko kučico dodobra razširil z neke sorte steklenjakom, ki mu bo omogočil celoletno poslovanje.

No, v poletnem večeru je bilo prav prijetno tudi ob zunanjih, v mize predelanih vinskih sodih, k čemur so veliko pripomogli generacijsko in jezikovno pestra klientela in zgovorni, med gosti vrteči se kelnarski pobje. Naši inšpektorji so – čeprav je večina gostov užigala po hamburgerjih – izbrali počasnejšo večerno jedilno pot. Seansa se je začela z rezinami odličnega, s češnjevim in lovorovim dimom rahlo pobožanega pršuta D’Osvaldo iz Krmina, ki nas je, poplaknjen s požirkom resno suhe penine Virgo iz kleti Brda, res navdušil.

Precej več težav smo imeli s tatarcem: če smo si ga že morali mešati sami, bi bilo prav, da bi rumenjak do nas prišel nerazlit, glede na zunanjo temperaturo pa tudi ribanje masla ni imelo kakega smisla, saj se je maslo talilo kar samo od sebe. Tudi pri tacosih, ki jih cimprajo po trenutno jako popularni metodi smashanja, torej pritiskanja cvrčečega mletega mesa ob vročo ploščo, so pri finaliziranju šli po liniji najmanjšega odpora – malo narezane solate in jalapeñev iz kozarca ter brizg nečesa generično majoneznega, čemur rečejo hišna taco omaka. Tudi če ne.

Čevapčiči so na meniju verjetno predvsem zaradi gostov z one strani konfina in zna biti, da so ti s Konvinovimi čisto zadovoljni – mi pač ne, saj so bili preveč gumasti in premalo zapečeni, laboratorijski odmerek priloženega ajvarja in pol stebelca mlade čebule pa prej kot na krožnik resne birtije sodita na seznam škrtuharskih bizark. Konvinovi kurjači so vtis popravili z natančno pečeno, sicer tanko odrezano picanho (škoda, da so jo na koncu šli še šnitkati na tagliato) ter z odličnimi, ravno prav osmojenimi malimi zelenimi papričicami.

Brez zamer smo pospravili tudi korekten tiramisu in bolj avstrijski kot slovenski študelj (listnato testo, grobo narezana, zadrobtinjena jabolka, rozine) in v zaključek poročila zapisali, da je Konvin zaradi unikatne lokacije in ambienta predvsem prostor za prijetno druženje in neobvezno prigrizovanje, kar pa ne sme biti alibi za površno pripravo in strežbo sicer preprostih jedi.