Zohran dela / Kako je socialist šokiral New York in Ameriko

Zohran Mamdani, 33-letni demokratični socialist hindujsko-muslimanskega rodu, član skupščine zvezne države New York in bivši reper, je ameriški novi obraz: 24. junija je na primarnih volitvah demokratske stranke šokantno gladko odpihnil favoriziranega Andrewa Cuoma, nekdanjega liberalnega guvernerja New Yorka, sicer večnega liberalnega šampiona politične sredine (veliko je gradil, uzakonil zakonske zveze istospolnih parov, slavil pravico do izbire, sodelavcem delil Machiavellijevega Vladarja, zamočil pri covidu), in postal povsem nepričakovani demokratski kandidat za župana New Yorka, največjega ameriškega mesta.

Svet se nenadoma ni več zdel tako mračen. In krut.

Glede na to, da je New York izrazito prodemokratski, je zelo verjetno ali skoraj gotovo, da bo Mamdani 4. novembra – ko bo imel proti sebi ne le bednega republikanskega tekmeca Curtisa Sliwo (sicer vigilantskega podkasterja, ustanovitelja Angelov varuhov, civilnih borcev proti kriminalu), temveč tudi skorumpiranega newyorškega župana Erica Adamsa, ki bo kandidiral kot neodvisni kandidat in ki ga je Trump, sovražnik »krivosodja«, pomilostil (Adams mu je v zameno obljubil, da bo New York sodeloval z agencijo ICE), in Cuoma, ki bo prav tako kandidiral kot neodvisni kandidat in ki je bil pred nekaj leti obtožen spolnega nadlegovanja (po velikem trušču je potem odstopil, zdaj pa ga je podprl oni drugi razvpiti spolni nadlegovalec, Bill Clinton) – za newyorškega župana tudi izvoljen.

Malo je verjetno, da bi demokratom še enkrat »uspelo« to, kar jim je »uspelo« leta 2021, ko je na primarnih županskih volitvah demokratske stranke v Buffalu zmagala demokratična socialistka India Walton, pa so jo potem sami minirali. India Walton je bila na generalnih županskih volitvah sicer uradna kandidatka demokratske stranke, a ta je potem v ogenj – na te volitve – »neuradno« še enkrat poslala dolgoletnega župana Byrona Browna, ki ga je India Walton porazila na primarnih volitvah. Njegovega imena na glasovnicah ni bilo, ampak so ga morali volivci sami napisati, toda socialistko so tako demonizirali in kompromitirali, da je bila na volitvah poražena. Tako kot so pred leti med predsedniškimi primarnimi volitvami demonizirali in kompromitirali Bernieja Sandersa, Mamdanijevega vzornika. Demokrati so naredili vse, da njihov predsedniški kandidat ne bi bil socialist. V Buffalu so naredili vse, da županja ne bi postala socialistka.

Mamdani, ki se je leta 2020 – v radikalnem času Trumpove strahovlade, koronske krize in policijskega uboja Georgea Floyda – s tremi demokratičnimi socialistkami, Pharo Souffrant Forrest, Marcelo Mitaynes in Emily Gallagher, prebil v skupščino zvezne države New York in ki mu je bitko s Cuomom pomagala dobiti koalicija demokratičnih socialistov, 40 tisoč prostovoljcev, 20 tisoč malih donatorjev in številnih sindikatov, je pokazal, da ima socialistično sporočilo zelo dolge, ekstatične in transformativne noge. Ljudstvo, ki čuti, da ima pred sabo končno politika, ki mu ni vseeno za mesto, je navdušeno. Njegovi protikandidati so v televizijskem soočenju na vprašanje, katero državo bodo po izvolitvi najprej obiskali, drug za drugim odvrnili, da Izrael, le on je rekel, da ne bi odšel nikamor, ampak bi lepo ostal v New Yorku, ker so njegovi volivci pač tam, v petih newyorških okrajih.

Karizmatičen je, ne da bi se trudil. Ljudje verjamejo, da ne bo leporečil, da ne bo taktiziral, da jim po izvolitvi ne bo pokazal sredinca in da se bo boril zanje.

Mamdani, ki so mu grozili s smrtjo in ki je tako zgovoren in artikuliran in duhovit in nasmejan in svetovljanski in načelen in bojevit in koherenten in konfrontacijski in antitrumpovski in energičen in atraktiven in entuziastičen in zabaven in angažiran in ostroumen in moralno nedvoumen in eleganten in pragmatičen in viralen, da ga je bilo povsod polno (po dolgem in počez je prepešačil in prekolesaril New York, obiskoval male donatorje, ustvarjal vtis dostopnega, niti malo vzvišenega ali ošabnega človeka brez škandalov, afer in lobijev, nastopil v vsakem šovu ali na vsakem kanalu, ki ga je hotel, latinskoameriške volivce nagovarjal v tekoči španščini ipd.), je obljubil, da bodo mestni avtobusi brezplačni, da bo vrtec brezplačen, da bo mesto – v »prehranskih puščavah« (food deserts) – postavilo javne špecerije, v katerih bodo cene živil dostopnejše, da bo zamrznil stanovanjske najemnine, da bo zagotovil 200 tisoč novih javno subvencioniranih stanovanj, da bo policiste razbremenil, tako da se ne bodo več ukvarjali s socialnim delom (to bo prepustil socialnim delavcem in delavkam, policija pa naj se osredotoči na kriminal, umore ipd.), da bo minimalno plačo zvišal na 30 dolarjev na uro in da bo bogate – tiste, ki na leto zaslužijo več kot milijon – in korporacije dodatno obdavčil.

Kako bi lahko kdo volil takšnega človeka, so se čudili desničarji. Prav res – le kdo bi hotel takšnega človeka? Desničarjem se je to zdelo antiameriško. Brezplačen vrtec? Brezplačen mestni avtobus? Višja minimalna plača? Dostopnejša stanovanja? Satan!

Deportirajte ga!

Ne, Mamdani New Yorka ne bo naredil »spet velikega« (ali kaj takega), ampak ga bo, kot pravi, prelevil v mesto, ki si ga lahko njegovi prebivalci privoščijo. A City We Can Afford. Mesto, v katerem bodo lahko prosperirali. »Laž je, da mora biti življenje v New Yorku težko. Tega niti za trenutek ne verjamem.« 

Karizmatičen je, ne da bi se trudil. Ljudje verjamejo, da ne bo leporečil, da ne bo taktiziral, da jim po izvolitvi ne bo pokazal sredinca in da se bo boril zanje. Logično: 99 odstotkov ima prednost pred najbogatejšim odstotkom. Mamdani, ki je pokazal, da je mogoče delavski razred spet potegniti na levo, ima prezenco borca. Ideološko je tako discipliniran, da zveni neideološko in nadideološko. Niti malo utopično. V nasprotju s svojimi protikandidati razume oboje, jezik družbenih omrežij in jezik ulice. Videli smo ga na protestnih shodih, slišali smo, kako je kričal na Toma Homana, direktorja agencije za priseljevanje (ICE), in videli smo, kako je ljudi mojstril v izogibanju deložaciji. Organiziral je protestne vigilije in snemal skeče, v katerih »gasilci« niso mogli pomagati ljudem, ker ti niso imeli »pravega« zavarovanja. In ko so stavkali newyorški taksisti, jih ni le podprl, ampak je v njihovem protestnem kampu odprl pisarno – in ker je blokiral promet, ga je policija aretirala.

In ja, izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki ga Mednarodno sodišče v Haagu išče zaradi vojnih zločinov, bi dal aretirati, če bi obiskal New York, a Izrael obsoja z enako vnemo kot antisemitizem. Z enako vnemo kot obsoja antisemitizem, pa podpira Palestince.

Cuomo, ves zategnjen in nategnjen, utelešenje političnega establišmenta, ki ne izžareva nobenega veselja, je imel na svoji strani kapital, saj so mu kampanjo – za vsak primer – financirali prodemokratski in prorepublikanski magnati, »organizirani kapital« (Bill Ackman, Douglas Durst, Douglas Eisenberg, Michael Bloomberg). Vanj so vložili 25 milijonov dolarjev. A sporočilo Mamdanijeve zmage je nedvoumno: finančno elito je mogoče premagati! »Dostojno življenje ne bi smelo biti rezervirano le za nekaj srečnežev.

Kapital se bo v prihodnjih mesecih agresivno, histerično, neomakartistično organiziral in mobiliziral proti Mamdaniju.

Mestna oblast bi ga morala zagotoviti vsakemu Newyorčanu.« Mamdani – šarmantno brezkompromisen in brezkompromisno šarmanten – je strah in trepet nepremičninske, stanodajalske oligarhije, ki brutalno in požrešno obvladuje in izkorišča vse, od človeškega življenja do demokracije in New Yorka. Mamdani je Antitrump: socialist, priseljenec, musliman! A ironično, pravi Branko Marcetic (Jacobin), Mamdanijeva zmaga je bila podobna Trumpovi leta 2016: tako kot Trump je moral tudi Mamdani premagati izkušenega protikandidata (no, protikandidatko), establišment svoje stranke, sovražne medije, sondaže, ki so nenehno kazale, da izgublja, in orjaško količino denarja, ki so ga za kampanjo zapravili njegovi nasprotniki. Toda nič manj ironično: Mamdani je zmagal prav v času islamofobije, deportacij, antikomunistične histerije in vrnitve neoliberalnega projekta, ki jih poganja Trump. Razlog več, da je videti kot politik prihodnosti – in da njegovo ime ves čas narobe izgovarjajo.

Desnica, ki je Mamdaniju, mojstru neposredne komunikacije in učinkovitega retoričnega oblikovanja inventivnih političnih sporočil (in videov na TikToku), političnemu sopotniku senatorja Bernieja Sandersa in kongresnice Alexandrie Ocasio-Cortez, podtikala vse, kar se je podtakniti dalo (Mamdani deli hidžabe! Mamdani je antisemit! Mamdani bo policiji zmanjšal sredstva!), je zgrožena, zaprepadena, šokirana. Trump ga je razglasil za »stoodstotnega komunističnega lunatika«, a tudi desničarskim protrumpovskim vplivnežem, od Seana Hannityja in Charlieja Kirka do Matta Walsha in Laure Ingraham, se od groze in panike in histerije kar meša in blede in vrti. Od teh Trumpovih oboževalcev smo slišali: »Radikalni islamski fanatiki so pred 24 leti zrušili dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, zdaj pa bo morda New York dobil muslimanskega župana.« Pa: »Bi se vam zdelo prav, če bi imela London in New York za župana muslimana? Oprostite, toda menim, da bi morali biti malce previdnejši.« Tudi: »Zapravili smo bilijone dolarjev, žrtvovali številna ameriška življenja, v tujini in doma, a to ni preprečilo, da bi župan New Yorka postal antiameriški musliman.« In: »To bo socializem, kakršnega še nismo videli. Mesto bo nadzorovalo najemnine in cene v špecerijah. Plenili bodo premoženje in iz New Yorka pregnali vse, ki kaj zaslužijo. Videli bomo eksodus, kakršnega to mesto še ni videlo.« In seveda: »Če se bogati Newyorčani ne bodo združili, če ne bodo donirali veliko denarja in ustvarili temeljev za dovolj močno alternativo Mamdaniju, bo propadlo še eno veliko ameriško mesto.« New York čakajo lakota, pogromi, ekonomski propad, bankrot, epidemija kriminala, kaos! Magnati – recimo John Catsimatidis – že grozijo, da se bodo, če bo zmagal Mamdani, izselili iz New Yorka, nekateri pa mu predlagajo, naj tem magnatom, če se bodo odločili za exit, mirno in brez slabe vesti nabije 40-odstotni izhodni davek.

Trumpovci pozivajo, naj Mamdanija deportirajo nazaj v Ugando – in številni demokrati ne bi imeli nič proti.

Grda beseda na »S«

Vsi ustvarjajo vtis, kot da Amerika ni združljiva s socializmom – kot da ameriška mesta niso združljiva s socialističnimi župani. Nič ni dlje od resnice. Vzemite le Milwaukee (Wisconsin), katerega župan je leta 1910 postal Emil Seidel, ki je dahnil: »Zdaj lahko socialisti pokažemo, kaj znamo.« In socialisti so res pokazali, kaj znajo – Milwaukee, ki so ga desetletja vodili socialisti, je, pravi John Nichols v knjigi Grda beseda na »S« (The »S« Word, 2011), brezmejno cvetel. Ljudje so dobili kanalizacijo, čisto vodo, čist zrak, dobre plače, parke, bazene, rekreacijo, socialne centre, gasilce, urejen promet, javne knjižnice, javne šole, javno zdravstvo, javna stanovanja, javna dela – in celo svojo javno televizijo.

Ko so Milwaukee vodili socialisti, je veljal za »najbolje upravljano ameriško mesto«. O korupciji ni bilo ne duha ne sluha. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil socialistični pisatelj Upton Sinclair skoraj izvoljen za guvernerja Kalifornije, je bil Milwaukee edino ameriško mesto, ki ni bilo zadolženo, zato je Daniel Hoan, prominentni socialist, ki je nasledil Seidla, županoval kar 24 let. Še več, socialisti so imeli v Milwaukeeju tak ugled, da so ljudje tudi v času makartizma in antikomunistične, antisocialistične histerije za župana izvolili socialista, Franka Zeidlerja. V službo se je vozil z avtobusom.

Ko je Eugene V. Debs, najslovitejši ameriški socialist, leta 1912 kandidiral za ameriškega predsednika, je pobral »le« šest odstotkov glasov, toda Ameriko je tako naelektril, da je socialistične župane dobilo 43 mest. Ko je bila Socialistična stranka na vrhuncu, je imela več kot sto tisoč članov – v 340 občinah je imela na voljenih funkcijah 1200 svojih članov. Njeno osrednje glasilo, Appeal to Reason, je imelo pol milijona naročnikov.

Leta 1910 je bil v kongres izvoljen prvi socialist, Victor Berger, ki je rekel, da je »socializem naslednja faza civilizacije«. Ker je bil prepričan, da bo kapitalizem vzdržal še kako stoletje ali dve, je napovedal »legalno in mirno revolucijo«, serijo postopnih korakov, ki bodo Ameriko počasi pripeljali v socializem. Leta 1911 je Amerika dobila 73 socialističnih županov.

Debs, samozvani boljševik, ki je imel Rusijo za »dušo novorojenega sveta«, je za ameriškega predsednika kandidiral petkrat zapored, enkrat celo iz ječe, v katero so ga poslali zaradi protivojnega govora (med I. svetovno vojno so v Ameriki – po razvpitem zakonu o vohunstvu – zaprli približno 900 disidentov, ki so nasprotovali vojni).

Ko se je naveličal, je šestkrat zapored kandidiral Norman Thomas, ki je trdil, da lahko »človeštvo izbira le med socializmom in katastrofo«, in ki je v fašizmu videl »babje poletje kapitalizma«. Leta 1932 se je na njegovem predvolilnem shodu v dvorani Madison Square Garden zbralo 20 tisoč ljudi, predsednik Roosevelt pa je v New Deal vključil veliko Thomasovih idej – socialno zavarovanje, nadomestilo za brezposelnost, javna dela, pomoč kmetijstvu in tako dalje.

Amerika ne bi dobila socialnega zavarovanja, osemurnega delovnika in zagotovljene minimalne plače, sužnjelastništvo ne bi bilo odpravljeno, ženske ne bi dobile volilne pravice in državljanske svoboščine bi odnesel veter, pravi Nichols, če socialisti ne bi desetletja premikali meja javne razprave o teh temah, navsezadnje, tudi sloviti Pohod v Washington (1963), ki se je končal s Kingovim govorom I Have a Dream, je organiziral socialist, A. Philip Randolph.

Bolj ko bo Trump nadaljeval svojo politiko, večja bo verjetnost, da bo naslednja ameriška predsednica Alexandria Ocasio-Cortez.

Nič, Američani si ne upajo niti pomisliti, kako socialistična je dejansko zgodovina Amerike.

Nihalo groze

Zohran Mamdani, sin Mire Nair, slovite filmske režiserke indijskega rodu (Monsunska svatba, Mississippi Masala, Usoda imena), in Mahmooda Mamdanija, antropologa in politologa ugandskega rodu, profesorja na Univerzi Columbia, se ni rodil v Ameriki, zato za ameriškega predsednika ne bo mogel kandidirati (tako kot ni mogel Arnold Schwarzenegger), toda ameriški zgodovinar Jon Meacham je nedavno opozoril na logiko nihala – ko nihalo zaniha zelo na desno, se potem nikoli ne ustavi na sredini, ampak zaniha zelo na levo. Podobno pa je v politiki, saj to, da je Trump zanihal zelo, zelo na desno, pomeni, da bo politika potem zanihala zelo, zelo na levo.

Bolj ko bo Trump nadaljeval svojo politiko, večja bo verjetnost, da bo naslednja ameriška predsednica Alexandria Ocasio-Cortez. Stavnice ji po Mamdanijevi zmagi že kažejo večje možnosti, da bo leta 2028 postala predsedniška kandidatka demokratske stranke.

Vse to kaže dvoje. Prvič, da protistrup za Trumpa niso demokratski liberalci, temveč demokratični socialisti. In drugič, da bi se lahko Mamdanijev model prijel tudi drugod, tako rekoč povsod – kje pa ne bi hoteli brezplačnega vrtca, brezplačnega javnega prevoza in višje minimalne plače?

Kapital se bo v prihodnjih mesecih agresivno, histerično, neomakartistično organiziral in mobiliziral proti Mamdaniju – toda Mamdani, ki pravi, da bo »zavrnil Trumpov fašizem«, bo organiziral in mobiliziral ljudstvo.