Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je tik pred sprejetjem

Akademik in zgodovinar Janko Pleterski je proti koncu življenja hudo opešal. Življenje je zanj postalo neznosno breme, zato se ga je odločil končati. Ker druge, dostojnejše izbire ni imel, si je prerezal žile na zapestju – a so ga, proti njegovi volji, rešili. Leta 2018, pred smrtjo, je zato pisal državnemu zboru in se zavzel za zakonsko ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja. Tega ni dočakal. Bi se pa njegova poslednja želja zaradi sedemletnih prizadevanj sina Andreja Pleterskega, prav tako priznanega raziskovalca, Srebrne niti ter ne nazadnje volje ljudstva, izražene na posvetovalnem referendumu, lahko kmalu uresničila.

Prvotni zakon, ki so ga pripravili pri Srebrni niti, je bil poslan v zakonodajni postopek že predlani, a so poslanci marca 2024 presodili, da bi bil o tej temi potreben širši družbeni dogovor. Zato je bil sklican posvetovalni referendum, na njem pa se je skoraj 55 odstotkov udeležencev odločilo za sprejetje zakona, ki bi urejal to pravico. Tega je nato koalicija na čelu s predlagateljico zakona Terezo Novak, poslanko Gibanja Svoboda, vnovič vložila v zakonodajni postopek.

Koalicijski zakon, ki bi ga poslanci lahko dokončno potrdili že po drugi obravnavi na julijski redni seji državnega zbora, se pretirano ne razlikuje od prvotnega predloga. Z eno izjemo – v redkih primerih ne omogoča tudi evtanazije. Smrtonosno učinkovino, do katere bi bili po presoji pristojne komisije lahko upravičeni pacienti, ki doživljajo neznosno trpljenje, za katero ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja in ki je posledica hude neozdravljive bolezni ali druge trajne okvare zdravja, katere zdravljenje je izčrpano, bi si lahko posameznik vnesel izključno sam.

»Začetna pobuda je gotovo izhajala iz usode mojega očeta, ki je prelil kri, da bi prišli do tega zakona. V letih prizadevanj zanj sem spoznal veliko usod drugih ljudi, ki zelo trpijo in so v tem obdobju že končali življenje ali pa si ga želijo končati – in v resnici tak zakon krvavo potrebujejo,« se je v pogovoru dolge poti zakona spominjal Andrej Pleterski. »Zdaj, ko bom vsak trenutek dočakal 70 let, pa lahko priznam tudi, da si želim sprejetja takšnega zakona iz povsem sebičnih razlogov, če bi kdaj sam potreboval takšno pomoč.«

Če bo zakon prišel skozi parlamentarno sito, se pravi, da bi prestal tudi obravnavo pred državnim svetom, ki bi nanj lahko dal veto in ga poslal na ponovno obravnavo v državni zbor, bi mu lahko grozila še zakonodajni referendum – četudi je bila volja ljudstva na posvetovalnem referendumu jasna – in ustavna presoja. Nasprotniki zakona menijo, da ta krši ustavno pravico nedotakljivosti človeškega življenja. Primeri iz tujine kažejo, da ta utemeljitev praviloma ni ključna pri odločitvi ustavnih sodišč, denimo nemškega, italijanskega in avstrijskega, ko pride do vprašanja pomoči pri samomoru, pač pa se sodišča oprejo na pravico do odločanja o lastni usodi. Ta pa je povezana s pravico do človekovega dostojanstva.