Ritual 

proti

Polje klišejev.

»So to nebesa,« vpraša John Kinsella, ki se v kultnem Polju sanj vrne iz onostranstva. »To je Iowa,« odvrne Ray (Kevin Costner), njegov sin. Iowa je videti nebeško. Celo samemu Rayu se zazdi, da bi to vendarle lahko bila nebesa. V Ritualu, postavljenem v leto 1928, pa je Iowa okužena, zato jo je treba očistiti – Emmo Schmidt (Abigail Cowen) je namreč obsedel hudič. Vse terapije in medikamente so že preizkusili, pa ni šlo. Iskreno rečeno, pomagal bi ji že kak antiepileptik, a logično: nujen bo eksorcizem! »To pa je za nas povsem nova in nenavadna situacija,« dahne skrizirani duhovnik Joseph Steiger (Dan Stevens), potem pa začne film – posnet po resnični zgodbi (največjem eksorcizmu v ameriški zgodovini!) – neutrudno kopičiti utrudljive klišeje (bruhanje, preklinjanje, krotovičenje ipd.), toda brez samoironije in napetosti, kot da so res nekaj povsem novega in nenavadnega. Niso. V eksorcističnih šokerjih smo jih samo v zadnjih nekaj letih videli tolikokrat, da jih ne more poživiti niti Al Pacino, ki je vlogo Steigerjevega mentorja Riesingerja – no, vlogo Maxa von Sydowa iz Izganjalca hudiča – verjetno sprejel le zato, ker je njegov lik nemškega rodu, pa mu je David Midell, ki je pred tem režiral dva odlična in odmevna filma, NightLights in The Killing of Kenneth Chamberlain, rekel, da lahko z nemškim akcentom počne to, kar počne Meryl Streep z italijanskim v Najinih mostovih ali pa s poljskim v Sophiejini odločitvi. (kino)