Zoran Ferić: Potujoče gledališče

+ + + +

Portreti iz družinskega albuma

Zoran Ferić (1961), hrvaški pripovednik, ki ima prevedena tri dela, romana in zbirko kratkih zgodb, se tokrat loteva družinske sage prednikov. Izhaja iz slike obešenca na beograjskih ulicah med drugo svetovno vojno, da bi uvedel razmišljanje, kako so nekateri mrtvi dvakrat; domoljuba so okupatorji mučili in ubili, ko ga je mati preoblekla, so ga obesili. Vse ukvarjanje s fotografijo in njenimi sencami pa je samo uvod v pripoved o materini družinski zgodovini.

V tej veji so bile sence pogoste, predvsem tiste rentgenske, na katerih se je kazala tuberkuloza, pogubna za številne člane, a usodotvorna za preživele. S tem bolezen dobi status nečesa pogubnega, presežnega. To verjetno sproži avtorjevo občutljivost; že v zbirki Blues za gospo z rdečimi madeži, ki se dogaja v ambulanti za testiranje za HIV in kjer so madeži morda sarkom in nekaj v zvezi z imunsko insuficienco, je Ferić dokazal, da je zelo občutljiv za bolezenska stanja in simptome. V Potujočem gledališču ne manjka smrti, bolezni, klinik, upepeljevanja in pokopavanja, ljudi, ki umirajo pretežni del življenja in, redkeje, tistih, ki jih bridka smrt preseneti.

Druga veja je očetova, na etničnem ozemlju, čez reko so muslimani oziroma »Turki«, torej Bosna. Zgodba se začne s prihodom potujočega gledališča, s katerim, zaljubljena, pobegne domača hči. V tej avtorjevi družinski veji se tudi sicer radi skrivajo, predvsem pa pretvarjajo, celo lažejo. Tako se oče, vedno urejen in po materinih besedah hohštapler – kar nekaj je v tem pisanju žlahtnih purgerskih izrazov – kiti s kupljenimi lovskimi trofejami in zbirko pušk. Ker je pač iz krajev, kjer na pragu odraslosti ali malo prej oče kupi sinu puško, od nekdaj. Zaradi bližine Jasenovca tam radi spregovorijo tudi z noži in etnično mešano območje je za krvoprelitje ob zamenjavah oblasti kot nalašč. Seveda se na koncu te zmagovite parade preživelih pojavi sam avtor, njegovo pisateljsko, onanistično in kasneje spolno življenje, podeželsko poučevanje, obiski kurb in sploh vse; gledališče, pretiravanje pa prisluškovanje sencam se bo izdatno in nezmanjšano nadaljevalo.

Potujoče gledališče je roman, spisan kot komentar starih fotografij, družinskega nasledstva, v katerem od v spomin zapisanih ostanejo tipične fraze ali dejanja, ki dobivajo različne odtenke in se razmahnejo v miniaturne epopeje. Vse pa je pregneteno z neposredno, vpleteno vlogo pripovedovalca, samega Ferića, ki se izdatno pase po morbidnem, bolnišničnem, v taboriščih in na prostorih klanja. Vendar skozi mrak zgodovine na prepišnem prostoru ves čas prebijata tudi humor in distanca, s katero poskuša razumeti čase in prekoračenja izpostavljenih. Pri tem pa je tudi do lastne zgodbe in njenih zasukov neprizanesljiv, kar daje romanu globino in zgodovinsko verodostojnost.