Ko vsi gledajo stran

Sredi devetdesetih je Anglijo pretresla vrsta pričevanj o spolnih zlorabah mladoletnih nogometašev. Dve desetletji kasneje, leta 2016, je sledil še en val prijav. Spodbudilo ga je pričevanje tedaj 43-letnega nekdanjega nogometaša Andyja Woodwarda, da že vse življenje trpi, ker ga je v klubih Crewe Alexandra in Manchester City od njegovega enajstega leta spolno zlorabljal trener Barry Bennell. Ta je bil serijski pedofil, ki je bil do takrat že trikrat obsojen, tudi na zaporno kazen. Žrtve, ki so spregovorile naknadno, med njimi tudi Woodward, pa so poskrbele, da iz zapora nikoli več ni prišel. Barry Bennell je bil zaradi zlorab več deset fantov v Angliji in ZDA skupno obsojen na petih procesih. »Tem fantom ste se zdeli kot Bog … v resnici pa ste bili utelešeni hudič,« mu je dejal eden od sodnikov.

Barry Bennell, ki je predlani v zaporu umrl zaradi raka, ni bil edini angleški nogometni trener, ki je gnusno zlorabil svojo avtoriteto nad otroki in mladostniki, ki so mu bili zaupani v varstvo (trdil je, da jim z zlorabami pravzaprav dela usluge, prikazoval jih je kot nujne za napredovanje); obsojenih je bilo še 14 drugih storilcev iz različnih klubov, od tega 13 na zaporno kazen. Številke v več kot 700 strani dolgem poročilu o zlorabah med 70. in 90. leti prejšnjega stoletja, ki so ga izdali leta 2021, so še strahotnejše: storilcev v vseh starostnih sekcijah vseh klubov naj bi bilo 240, žrtev zlorab najmanj 692.

Kako je mogoče, da je bilo v otroškem in mladinskem angleškem nogometu, v katerem bi moralo biti za varnost igralcev v ranljivem starostnem obdobju najbolj poskrbljeno, spolno nasilje tako zelo razširjeno, da je bilo pravzaprav že del sistema? Kje so bili ves čas tisti, ki bi spolno nasilje morali zaznavati in žrtve zaščititi, predvsem pa poskrbeti, da bi se zlorabe prenehale? Klubi, zveze in lige so po razkritjih trdili, da za zlorabe niso vedeli, da se jim zlorabljeni otroci in mladostniki niso zaupali. A vsaj nekateri – denimo vodstvo klubov – so, kot so pozneje razkrili mediji, zanje še kako vedeli, pa so jih raje, kot da bi predatorja odstranili in prijavili, pometli pod preprogo. Pozneje so krivdo valili drug na drugega.

Niso bili edini. Kanadska smučarska zveza je bila seznanjena s prijavami, ki so jih zoper Bertranda Charesta, trenerja kanadske mladinske reprezentance v alpskem smučanju in še nekaterih drugih ekip, vlagale mladoletne smučarke, ki jih je med letoma 1991 in 1998 spolno zlorabil. A Charest je še naprej delal z mladimi dekleti. Šele leta 2017 je bil spoznan za krivega v 37 primerih spolnega nadlegovanja otrok in mladoletnih deklet ter obsojen na 12 let zapora. Sodnica je odgovornost za zlorabe naprtila tudi kanadski smučarski zvezi, ki mladih smučark ni zaščitila, temveč je z molkom ščitila predvsem sebe.

Podobno bi lahko trdili za ameriško gimnastično zvezo in olimpijski komite, ki sta za dolgoletne spolne zlorabe gimnastičark vedela (to sta sicer zanikala), a nista ukrepala. V zadnjem desetletju je o zlorabah spregovorilo več kot 500 gimnastičark iz vseh ZDA, od tega jih je več kot polovica obremenila istega človeka, dolgoletnega zdravnika ameriške gimnastične reprezentance Larryja Nassarja. Olimpijska in svetovna prvakinja McKayla Maroney je leta 2018 za NBC povedala, da jo je v nekaj letih zlorabil »večstokrat«. Gimnastičarkam se je pod pretvezo, da jih masira, dotikal spolovil. Zavedal se je, da je njegovo ravnanje sporno, saj je športnice prosil, naj drugim o masažni »tehniki« ne govorijo, češ da ne bi razumeli. McKayli Maroney je bilo vsakič znova neprijetno. Da gre za zlorabo, pa je dokončno spoznala šele tri leta kasneje, pri šestnajstih, ko jo je Nassar na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2011 omamil in v svoji hotelski sobi napadel. Naslednji dan je o tem povedala trenerju Johnu Geddertu (ta je bil pozneje odpuščen zaradi fizičnega in psihičnega nasilja) in sotekmovalkam. Zgodilo se ni nič. Več let se ni zgodilo nič. Šele potem ko so žrtve spregovorile javno, je bil Nassar obsojen, in to večkrat. V zaporu bo do konca življenja.

Več kot polovica vseh vprašanih športnikov je namreč doživela čustveno in fizično zlorabo. Skoraj petina jih je doživela spolno nasilje.

Slovenijo te dni pretresa primer Fabjan. Trenerju juda Marjanu Fabjanu, čigar varovanke so na zadnjih šestih olimpijadah osvojile sedem kolajn, od tega tri zlate, več nekdanjih judoistk, ki so trenirale v njegovem klubu na Lopati, očita fizično, psihično in spolno nasilje. Na policijo so bile doslej vložene štiri ovadbe, v katerih je med drugim navedeno, da so bili del Fabjanovih treningov tudi klofute, udarci z bambusovo palico, brce, kričanje, zmerjanje, psihološke manipulacije in drugo izkoriščanje. Iz pričevanj, objavljenih javno, je med drugim tudi razumeti, da so morale športnice trenirati kljub poškodbam. Ena izmed njih je sotekmovalca, moškega, na skrivaj prosila, naj z njo ne ravna preveč grobo, da ne bo trener, če bo izgubila, preveč jezen. Kot je povedal judoist, se mu je športnica zasmilila in ji je prisluhnil.

A tu so še očitki o domnevnem spolnem nasilju, ki so jih doslej javno potrdile tri nekdanje judoistke. Vse so, sicer anonimno, spregovorile za Dnevnik. Prva pravi, da se je je Fabjan ob pregledu poškodbe dotikal po spolovilu. Pri tem je začela na ves glas jokati in kričati, trener pa naj bi jo bil prosil, naj to zadrži zase.

Druga je povedala, da so se trenerjeve spolne zlorabe začele okoli njene polnoletnosti. Fabjan naj bi ji ponudil masažo, med katero pa naj bi jo začel otipavati po intimnih delih telesa. »Otrpnila sem. Ko sem opazila, da na sebi nimam več spodnjih hlačk, je bil že v meni ... Preden sva se razšla, sem mu morala seči v roko, ga pogledati v oči in obljubiti, da ne bom nikomur povedala.« Kot je še dodala, so spolne zlorabe trajale več kot leto dni. Potem nasilja ni več prenesla in je prenehala trenirati judo.

Tretja je razkrila, da jo je Fabjan na tekmovanju svetovnega ranga, kjer sta bila sama, začel osvajati in božati, zaradi česar jo je postalo strah: »Ko sva bila v sobi in sem sedela na stolu, se je postavil predme ter si slekel hlače in spodnjice. Kazal mi je svoj penis in me gledal v oči, jaz pa sem začela jokati …« Ko je predlagal, naj mu sede v naročje, je odločno odvrnila, da se je ne sme dotikati.

Nekdanja judoistka je povedala, da so spolne zlorabe trajale več kot leto dni. Potem Fabjanovega nasilja ni več prenesla in je prenehala trenirati judo.

Marjan Fabjan očitke, zlasti o spolnem nasilju, že vseskozi odločno zavrača. Poskuša jih prikazati kot neverodostojne, tudi zato, ker so za zdaj anonimni. V razkritjih vidi zaroto zoper sebe med različnimi tabori v Judo zvezi Slovenije. Enako javno zatrjujejo njegovi podporniki. Še celo predsednik Judo zveze Slovenije Bogdan Gabrovec se je javno vprašal, ali ni trener športnico, ki mu je prva očitala spolno zlorabo, morda hotel le potolažiti. Izjavil je tudi, da je primer Fabjan »slab za judo«, da mu uničuje ugled. Je res to izjavil? Slab je za judo, ne za domnevne žrtve?

Fabjanovi agresivni pristopi pri treniranju juda so bili javno znani že desetletja. Za nadiranje športnic in športnikov ter kakšno klofuto so vedeli predstavniki drugih klubov, celo novinarji. O »zaušnici«, ki ji jo je prisolil kot mladoletnici, je v dokumentarcu o Fabjanu Mehek kot skala (TV Slovenija, 2020) spregovorila olimpijka Lucija Polavder. Kje je bila vse do danes Judo zveza Slovenije? Kje je bil Olimpijski komite Slovenije? Slednjega je vodil prav Gabrovec, ki priznava, da so se mu nekatere Fabjanove metode zdele sporne. A ne dovolj, da bi ukrepal, ker so njegove tekmovalke vendarle segale po najvišjih odličjih?

Judo zveza Slovenije je sicer za konkretne očitke zoper trenerja vedela že najmanj od leta 2011. Takrat, pred 14 leti, je o tem nastal zapisnik. Članica Fabjanovega kluba je prestopila v drug klub. In to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo – vse do danes, ko so domnevne žrtve spregovorile javno.

Sociologinja Jasna Podreka vedno znova poudari, nazadnje v Delu, da žrtve zlorab, še zlasti to velja za tiste, ki jih zlorablja avtoriteta, oseba s pozicije moči, spregovorijo šele, ko se počutijo dovolj močne in varne, da to lahko naredijo: »Ljudje ne razumejo kompleksnosti spolnega nasilja, ki ga praviloma izvaja nekdo, ki mu oseba zaupa. Morda ga ima celo za vzornika.« Morda ga ima za očetovski lik, za zaupnika, noče mu povzročiti »škode«. Domnevne Fabjanove žrtve pravijo, da si prej niso upale spregovoriti. Tudi ko so se vsakodnevne vezi s trenerjem prekinile, so se zaradi njegovega ugleda in zvez bale, da jim ne bi verjeli. Zdaj so se povezale in zbrale pogum. Skupaj so močnejše.

Tudi druga primera serijskih zlorab v slovenskem športu sta do preiskav pripeljala šele po tem, ko so žrtve zlorab ali njihovi skrbniki spregovorili javno, v medijih. Prvi je bil povezan s spolnimi zlorabami mladoletnic v ljubljanskem konjeniškem klubu, drugi z Robertom Kerštajnom, tedaj ravnateljem jeseniške osnovne šole ter športnim trenerjem in funkcionarjem. V drugem primeru naj bi bil že leta marsikdo v nordijski smučariji z očitki seznanjen, odločilna pa je bila prijava Kerštajnove takratne partnerke, potem ko je ugotovila, da je spolno zlorabil njeno hčerko, komaj desetletno deklico. Nato sta ga obremenili še dve športnici. Kerštajn je dejanja priznal in bil lani obsojen na tri leta in deset mesecev zaporne kazni. Mnogi so se ob tem spraševali, ali ni kazen osupljivo premila.

Samo dva (!) odstotka slovenskih športnikov in športnic sta nasilje prijavila.

In to nas pripelje do sodstva – tudi to je soodgovorno za to, da se žrtve spolnih zlorab ne počutijo dovolj varne, da bi spregovorile. Že res, da smo v zakonodajo implementirali načelo »samo ja pomeni ja«, a sodbe v primeru spolnih zlorab, ki bi žrtvam prinesle zadoščenje, so redke. Nedavno je bila posilstva oproščena četverica, ki je dejanje posnela in se z njim celo hvalila. Sodnik na prvostopenjskem sodišču je za njihovo dejanje okrivil »neuravnovešene hormone«. Še prej je bil posilstva oproščen dvojec, ne zato, ker dejanja ne bi storil, temveč zato, ker zakonodaja v državi z jezikovno posebnostjo, dvojino, predvideva le pregon enega ali več storilcev, ni pa v njej (še) eksplicitno zapisan pregon dveh.

Dodaten problem so izjemno dolgi postopki, kar velja tudi za nekaj najodmevnejših primerov domnevnih spolnih zlorab. Kot pravijo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v primeru Smodej tri leta po javni objavi pričevanj obtožnica še kar ni postala pravnomočna. Kot kaže, se Dušan Smodej, nekdanji organizator kulturnih dogodkov, ki mu očitajo, da naj bi omamljal in zlorabljal mlade ženske ter jih huje poškodoval, njeni vročitvi že mesece izogiba. V tem času je bil, kot priča posnetek s Facebooka, opažen v Benetkah. V primeru Tribušon, v katerem je svojega nekdanjega profesorja igre na AGRFT obremenila igralka Mia Skrbinac, pa je bil decembra razpisan predobravnavni narok in kmalu zatem prestavljen na februar. Takrat je bil spet prestavljen, novega termina pa vse do danes še niso razpisali. Matjaž Tribušon vztraja, da je preveč bolan za sojenje. Obrnil se je tudi na ustavno sodišče.

Vsi zgoraj opisani primeri zlorab in domnevnih zlorab v športu, ob tem pa še številni drugi – denimo zgodba v Avstraliji živeče tenisačice Jelene Đokić, ki je napisala knjigo o svojem nasilnem očetu, ki je bil hkrati njen trener – kličejo tudi po vprašanju, do katere mere je nasilje vgrajeno v tekmovalni šport, sploh v profesionalni šport, kje je meja med preseganjem meja, ki loči dobre rezultate od vrhunskih ali pa vrhunske od najboljših na svetu, ter nasiljem. Koliko bolečine mora mladi športnik ali športnica v želji po doseganju kar najboljših rezultatov še prenesti? Kdaj lahko reče – dovolj?

In kakšna je pri vsem tem vloga staršev? Pred časom je odmeval primer nasilnega očeta, ki je, nezadovoljen s sodniško odločitvijo, na otroški nogometni tekmi popolnoma ponorel. Ali so taki starši nasilni tudi do svojega otroka? Jim rezultati, ki jih otrok dosega, pomenijo več od otroka? Je otrok v tem primeru le še mali gladiator, ki mora poskrbeti za kratkočasenje množic? Smo v to pravzaprav ponižali vse profesionalne športnike?

Prva obširna raziskava o nasilju v slovenskem športu je nastala šele leta 2023, v okviru svoje magistrske naloge jo je opravila psihologinja Ines Lebar. K sodelovanju je povabila športnike in športnice iz najrazličnejših športov, od nogometašev do plavalcev, od smučarjev do tistih, ki trenirajo borilne veščine, ki spadajo pod okrilje Olimpijskega komiteja Slovenije. Odzvalo se jih je 352. Bili so zelo različne starosti, najmlajši so bili komaj polnoletni. Odgovarjali so na vprašalnik, ki so ga pred tem uporabili že v nekaj drugih državah.

Seveda je bilo pričakovati, da bo določen delež športnikov poročal o nasilju. A podatki, ki jih je dala raziskava, so bili kljub temu izjemno pretresljivi. Več kot polovica vseh vprašanih športnikov je namreč doživela čustveno (54 odstotkov) in fizično zlorabo (51 odstotkov). Skoraj polovica (47 odstotkov) jih je doživela zanemarjanje. Skoraj petina (18 odstotkov) je doživela spolno nasilje.

Največ fizičnih in čustvenih zlorab se je pokazalo pri nogometu, košarki, plesu, borilnih veščinah ter rokometu. Spolna zloraba s stikom ali brez njega se je kot najpogostejša izkazala pri nogometu in plesu. Zanemarjanje so športniki in športnice največkrat doživeli pri nogometu, košarki, plesu ter športnem plezanju in planinstvu.

Številne žrtve nasilja so bile nasilja deležne tudi zunaj športa.

Samo dva (2!) odstotka športnikov in športnic sta nasilje prijavila. Mnogi niso vedeli, da sistem za prijavo – v okviru Olimpijskega komiteja deluje varuh športnikovih pravic – sploh obstaja.

Šport se je, kar zadeva zlorabe v njem, podobno kot verske ustanove, dolgo zdel nedotakljiv. A časi se spreminjajo.

Športna psihologinja Tanja Kajtna, ki že vrsto let sodeluje z vrhunskimi športniki, sicer pa je tudi redna profesorica na Fakulteti za šport v Ljubljani, je za Delo priznala, da so jo rezultati raziskave zelo presenetili. Ker je pričevanj o nasilju v javnosti malo, se ustvarja slika, da je tudi nasilja bistveno manj. Zdaj pa vemo, da »skoraj dve tretjini športnikov iz športa skorajda ne moreta potegniti vsega, kar bi lahko, kar je zelo, zelo skrb zbujajoče«.

Je pa raziskava že spodbudila premike. Športni psihologi si z njo veliko pomagajo, zaradi njenih rezultatov so izdali brošuro, začeli so bolj promovirati »safeguarding«, ukrepe za zaščito zdravja, dobrega počutja in človekovih pravic posameznikov v športu. Spodbuja ga Mednarodni olimpijski komite, spodbuja ga tudi Olimpijski komite Slovenije. A za zdaj je vse to še vedno premalo. Vsi skupaj bi morali še bistveno več pozornosti nameniti izobraževanju strokovnih delavcev v športu, ozaveščanju športnikov in vzpostavljanju varnega okolja za vse.

Šport se je, kar zadeva zlorabe v njem, podobno kot verske ustanove, dolgo zdel nedotakljiv. A časi se spreminjajo, nasilje danes, tudi po zaslugi gibanja #MeToo, precej bolje prepoznavamo, znamo ga obsoditi. Vrsta primerov kljub temu priča, da se premiki zares zgodijo šele, ko zlorabljeni športniki javno spregovorijo sami, ko se obrnejo na medije, četudi anonimno. Tako je bilo tudi v primeru slovenskih nogometašic, ki so se leta 2023 javno uprle tedanjemu spornemu, tudi seksističnemu vodstvu reprezentance – in dosegle njegovo zamenjavo. Kdo se bo uprl naslednji? Kdo bo naslednji, ki bo moral oditi?