Zasebni interesi v boju za duše

Čeprav psihoterapevtov pri nas naravnost mrgoli, tega poklica v Sloveniji zares ne poznamo. Ker zanj ni zakonske podlage, ki bi zahtevala minimalno izobrazbo ali usposabljanje, se lahko za psihoterapevta okliče praktično kdorkoli. Naj bo to klinični psiholog ali psihiater, ki to dejavnost opravlja v zasebnem sektorju, družinski terapevt, ki je izobrazbo pridobil na Teološki fakulteti, ali diplomant katere od zasebnih fakultet, ki so se odločile vstopiti na to področje (denimo ljubljanska podružnica zasebne Univerze Sigmunda Freuda). V skrajnih primerih pa lahko pacient, ki išče pomoč na trgu, naleti tudi na koga, ki je opravil samo »vikend tečaj« iz katerega od psihoterapevtskih pristopov, ali, še huje, pristane na kavču mazača, ki obljublja, da bo njegove tegobe odpravil s pomočjo energij in kristalov.

To področje naj bi uredil novi zakon o psihoterapiji, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, a je ta že od začetka deležen kritik, da je bil spisan z namenom legalizirati in institucionalizirati interese zasebnih psihoterapevtskih šol, katerih diplome bi s sprejemom zakona pridobile vrednost, diplomanti pa vstopnico za vstop v ( javno) zdravstvo. Teh očitkov se zakonu ni uspelo otresti niti ob amandmajih poslancev, ki so zaostrili pogoje za pridobitev licence psihoterapevta. Sumi so se še povečali prejšnji teden ob razkritju, da je bila dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, zaposlena na ministrstvu ter ena ključnih oseb pri pripravi zakona, imenovana za dekanjo nove fakultete za psihoterapijo, ki nastaja v okviru zasebne Nove univerze dr. Petra Jambreka, dolgoletnega ideologa SDS in poslovneža v svetu visokošolskih sistemov.

Jambrek si že dlje časa prizadeva vstopiti na področje psihoterapije. Že pred dvema letoma so na univerzi odprli ordinacijo Polone Jambrek, Jambrekove hčere, ki je študirala psihoterapijo na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda, lani pa napovedali nov študijski program uporabnih psihoterapevtskih študij, za katerega so zaprosili za akreditacijo pri nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu. Vlogo so nato umaknili – in se velikopotezno lotili ustanavljanja nove fakultete, za katero računajo, da bi lahko pridobili akreditacijo do začetka študijskega leta 2027/28.

Zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel naj bi bila o tem, da je Mojca Zvezdana Dernovšek prevzela položaj dekanje, obveščena dan po ustanovni seji fakultete, torej 27. junija. Šele ko so se prejšnji teden na ta račun zvrstili očitki, da je v primeru javne uslužbenke prišlo do nasprotja interesov in zlorabe položaja, je ministrica o tem obvestila tudi protikorupcijsko komisijo, s sodelavko pa opravila razgovor, po katerem je ta podala svojo odstopno izjavo. Iz kabineta predsednika vlade so ob tem sporočili, da odziv in ravnanje ministrice pozdravljajo, ministrica pa da še zmeraj uživa podporo premiera.

Mojca Zvezdana Dernovšek je odigrala eno pomembnejših vlog pri pripravi zakona. Z njim pa si tako rekoč tlakovala pot v novo akademsko kariero.

Na protikorupcijski komisiji so potrdili, da so v zvezi s primerom prejeli dve prijavi. Kot so pojasnili, se za vprašanja nasprotja interesov za uradnike na položaju uporabljajo določbe zakona o javnih uslužbencih, zato so primer odstopili v reševanje pristojnemu inšpektoratu za javni sektor. Ker je komisija zaznala tudi sume zlorabe položaja oziroma notranjih informacij za namene omogočanja pridobitve premoženjske ali nepremoženjske koristi, kar je kazensko pregonljivo dejanje, pa je prijavo v tem delu v reševanje odstopila policiji.

Mojca Zvezdana Dernovšek kljub temu vztraja, da pri zadevi ni prišlo do nasprotja interesov, temveč da gre za »sinergistično delovanje«, torej za nadaljevanje njenih dosedanjih prizadevanj na zdravstvenem področju in tudi v akademski sferi v »podporo celostni ureditvi področja – tudi s tem, da ljudem ponudimo dober izobraževalni program«. Ampak ali ni prav to priznanje, da so jo pri sodelovanju pri pripravi zakona poleg javnega interesa gnali tudi drugi, lastni interesi? Poleg tega je zaposlena tudi na katedri za psihiatrijo ljubljanske medicinske fakultete. Pri čemer bi morala, v skladu s statutom Univerze v Ljubljani in pravilnikom o izogibanju nasprotju interesov, pred sprejemom položaja dekanje za to pridobiti soglasje univerze – zanj pa ni nikoli niti zaprosila, so sporočili iz rektorata, niti dovoljenja ne bi dobila, saj univerza delo zaposlenih na zasebnih visokošolskih zavodih prepoveduje.

Za domnevno pretiran pogrom, ki ga je bila deležna, ocenjuje, da ima politični predznak, saj da Jambrekova univerza velja za desno usmerjeno. Tudi Petru Jambreku se dozdeva, da za vsem skupaj stoji zlonamerna levičarska zarota. »Levica si že 20 let prizadeva za likvidacijo naše univerze,« je povedal. »Zato se tudi vsakršna strokovna okrepitev Nove univerze šteje kot sovražno politično dejanje.«

A vrnimo se k zakonu. Mojca Zvezdana Dernovšek se prav tako brani, da je bila njena vloga pri pripravi zakona pravzaprav minorna. Četudi je bila že aprila 2023 imenovana za vodjo delovne skupine za pripravo zakona, ta položaj pa je nato zasedala tudi v razširjeni delovni skupini za pripravo vsebinskih izhodišč za zakon, ki je bila imenovana maja in je delovala do oktobra 2023. Ko je zakon prišel iz javne obravnave septembra 2024, ji je bila zaupana še koordinacija zakona v sektorju za duševno zdravje in demenco, kar je opravljala do marca letos, ko je koordinacijo zakona prevzel državni sekretar Denis Kordež. Do takrat je bila Mojca Zvezdana Dernovšek tudi tista, ki se je najpogosteje pojavljala v javnosti in medijih v povezavi z zakonom, nazadnje maja kot predstavnica ministrstva za zdravje prav na Novi univerzi, ki je organizirala znanstveno konferenco o zakonu o psihoterapiji. Odigrala je torej eno pomembnejših, če že ne ključno vlogo pri pripravi zakona, ki ga je vlada potrdila aprila, in bila ena njegovih najglasnejših zagovornic – z njim pa si tako rekoč tlakovala pot v novo akademsko kariero.

Ne samo Mojca Zvezdana Dernovšek, očitkov o nasprotju interesov ob pripravi zakona je bil deležen tudi ministričin svetovalec Aleš Živkovič. Gre za nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za finance v drugi vladi Janeza Janše, še prej, v času vlade Boruta Pahorja, pa je bil svetovalec na ministrstvu za zdravje, ko je tega vodil Dorjan Marušič. V tistem času je bila Marušičeva svetovalka tudi sedanja ministrica. Živkovič se je nato odselil v Veliko Britanijo in se odpravil v podjetniške vode. Med drugim je zasnoval aplikacijo za zmenkarije, se izobrazil za psihoterapevta in odprl zasebno prakso.

K sodelovanju pri pripravi zakona ga je povabila ministrica, ki ga je imenovala za posebnega svetovalca za področje psihoterapije. Na ministrstvu naj bi veljal za tistega, na kogar naj se najprej obrnejo ob vsebinskih vprašanjih pri pripravi zakona. Najprej naj bi delo opravljal na daljavo in brezplačno, lani, ko se je preselil nazaj v Slovenijo, pa je na ministrstvu septembra sklenil petinsko zaposlitev, vezano na osebno zaupanje ministrice. Tik pred tem je v Sloveniji odprl podjetje Intraego za zagotavljanje psihoterapevtskih storitev. Očitke o nasprotju interesov zavrača.

Takšen zakon ne more nadaljevati poti v zakonodajnem postopku. Zato bi bilo najbolj smotrno, da ga poslanci umaknejo iz procedure.

»Na ministrstvo sem prišel prav zato, ker sem psihoterapevt, ker opravljam to dejavnost in ker imam izkušnje s tega področja. To me dela za stroko,« je odgovoril Živkovič, ki je zanikal, da bi imel od sprejetja zakona kakšne posebne ugodnosti, in zatrdil, da v prihodnje ne namerava delati znotraj javnega sistema. »Ker sem se preselil v Slovenijo, pa bi bilo najbrž neokusno, če bi delal prek angleškega podjetja. Takrat bi se verjetno pojavil očitek, da ne plačujem davkov v Sloveniji. Opravljam isto dejavnost, kot sem jo v Londonu.«

Vendarle pa bi se morali javni uslužbenci strogo izogibati vsakršnemu vtisu nasprotja interesov ali zlorabe položaja. Sumi, da ima uradna oseba osebno korist od zakona, pri pripravi katerega je sodelovala, »mečejo slabo luč na celoten postopek priprave zakona« in »ne krepijo zaupanja javnosti v delovanje javnega sektorja«, so zapisali pri protikorupcijski komisiji. Prav zato, ker nad zakonom bdi senca sistemske korupcije, so koalicijski poslanci naslednjo obravnavo zakona, ki naj bi jo opravili na izredni seji prihodnji teden, prestavili v jesen. Ob tem pa v skupni izjavi vseeno poudarili, da zavračajo »namigovanja, da bi lahko o vsebini zakona odločal posameznik in z njo uresničeval svoje načrte«, saj je bil predlog plod »dve leti trajajočega dialoga s stroko in deležniki«. Podobno je prejšnji teden v izjavi medijem povedala ministrica.

»Drži, da je zakon plod dve leti trajajočega sodelovanja z ’deležniki’. Nikakor pa ne drži, da je plod sodelovanja s stroko. Zato je rezultat takšen, kakršen je,« je bila ob tem kritična klinična psihologinja dr. Andreja Mikuž, ki je bila med pripravo osnutka zakona tudi članica razširjene delovne skupine ministrstva. »Stroka – psihološka, zdravstvena in pedagoška – se je jasno in soglasno v več javnih izjavah in pismih izrekla proti rešitvam, ki jih uvaja trenutni predlog zakona, in bila v tem procesu dosledno in aktivno ignorirana. Slišani in upoštevani pa so bili ’deležniki’ – lastniki podjetij, fakultet in izvajalci psihoterapije v zasebnem sektorju, ki želijo postati zdravstveni delavci in dobiti neposreden dostop do javnega denarja.«

Takšen zakon – zavrača ga vsa relevantna stroka, nad njim pa bdi očitek o sistemski korupciji – ne more nadaljevati poti v zakonodajnem postopku. Zato bi bilo najbolj smotrno, da ga poslanci umaknejo iz procedure. Meče pa tudi temno senco na delo ministrice za zdravje.