Sram naj vas bo

V poosamosvojitvenem času Slovenije v evropski prostor še ni bila poslana večja polresnica, cela laž, kot sta jo v evropski parlament plasirala slovenska evropska poslanca dr. Milan Zver in Romana Tomc. Najprej z odprtjem razstave v prostorih evropskega parlamenta v Bruslju Macesnova gorica – slovenski Katin avtorja dr. Jožeta Dežmana. Gre za razstavo fotografij izkopavanj 3450 umorjenih, pogreznjenih v jami pod Macesnovo gorico v času od 2. do 10. junija 1945. Nato pa še s peticijo, ki jo je sestavil dr. Mitja Ferenc in jo je evropski parlament sprejel na julijski seji.

A še preden predstavim argumente za svoje mnenje o omenjenih dejanjih, naj podam pozitivno oceno prizadevanja dr. Jožeta Dežmana za izkopavanja prikritih grobišč, v katerih so končale žrtve povojnih pobojev, in dr. Mitje Ferenca za evidentiranje prikritih grobišč po vsej Sloveniji. Skupaj s sodelavci in delavci sta opravila orjaško pietetno delo, ki si zasluži vse priznanje. Čemur pa smo priča zdaj, so politične manipulacije, »pozaba« dejstev, ki niso šla v protikomunistični koncept, in ponaredki zgodovine.

Povod za akcijo v evropskem parlamentu naj bi bilo »zavržno dejanje ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnih zločinov«. Ob vseh argumentih za svoja zavržna dejanja so »pozabili«, da komunisti med vojno niso samo pobijali Slovencev, ampak so se borili za osvoboditev domovine! A to ni vse, kar so pozabili. »Pozabili« so, da je v teh bojih padlo okrog 28.500 partizanov, okrog 3500 aktivistov Osvobodilne fronte in okrog 1900 drugih sodelavcev, govorimo torej o skupaj približno 34 tisoč žrtvah za svobodo. »Pozabili« so, da je glede na povzročitelje smrti slika takšna: Nemci so sami povzročili okrog 31 tisoč smrti, skupaj s protipartizanskimi enotami pa še okrog 6200, sami domobranci so povzročili okrog 1600 smrti, število žrtev med tistimi, ki so bili na podlagi izdajstev poslani v koncentracijska taborišča, kjer so umrli, pa je še danes neznano. »Pozabili« so, da je res partizanska stran pobila okrog 25 tisoč ljudi, od tega okrog 14 tisoč po vojni, med katerimi so bili izdajalci in klavci, žal pa tudi nedolžni ljudje, a vsi zapriseženci »skupnemu boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije«! »Pozabili« so tudi, da so po končani vojni (!) skupaj z Nemci v boju na dravskem mostu pobili okrog 150 partizanov. »Pozabili« so tudi, da so se po tem vsak dan vojaško urili za vrnitev v domovino, kjer naj bi dokončno obračunali s »komunisti«, da bi torej po končani vojni nadaljevali pravo državljansko vojno. Res slovenski oblastniki še niso vzeli poglavja o moralni zavezi, da na pisma, peticije, prošnje državljanov odgovorijo – kakor v primeru Ferenčeve peticije – toda ni res, da niso storili ničesar za ureditev vprašanja povojnih pobojev! Ne nazadnje je država financirala izkop v Macesnovi gorici in drugod (na primer v Hudi Jami), pa tudi evidentiranje povojnih grobišč po vsej Sloveniji.

Partizani v Sloveniji nimajo svojega spominskega dneva. Dan borca iz prejšnjega sistema je ukinila Demosova oblast.

»Pozabili« so tudi, da je država postavila na Teharjah veličasten spomenik po vojni pobitim domobranskim ujetnikom – spomenik, kakršnega nimajo padli partizani v vsej Sloveniji! Evidentiranih je okrog 8000 posameznih spomenikov, ki so jih postavile posamezne organizacije Zveze borcev ali občine. Drži, postavljen je spomenik revoluciji, ki je – ne po umetniški moči! – po vsebini odsev časa in ideologije tedanje komunistične oblasti. A vsaj toliko, kot je razlogo v za postavite v spome nika likvidi -r anim domobr ance m na Teharjah, bi si tak veličast e n spome nik zaslu -žili padli partizani in žrtve nacifašističnih in kolaborantskih zločinov! Spomenik Revoluciji na sedanjem Trgu republike, v katerem je v množici anonimnih človeških silhuet razpoznan samo en obraz, Kardeljev, je prej žalitev »navadnih« borcev kot njihova počastitev.

A to ni vse, kar so pozabili. Ne nazadnje partizani nimajo svojega spominskega dneva. Dan borca iz prejšnjega sistema je ukinila Demosova oblast! Ko se naši »izvozniki« Resnice škandalizirajo nad ravnanjem naših oblasti z dnevom žrtev komunizma, bi se morali spomniti, da tudi partizani nimajo svojega dneva spomina. To bi se morali spomniti, če bi jim bila pieteta do mrtvih kaj mar!

In ko so se evropski poslanci zgražali nad nami, Slovenci, recimo tudi nemški in italijanski – ali so se morda spomnili, da niti ljudje, pobiti v koncentracijskih taboriščih, ječah v Nemčiji, Italiji, in talci po vsej Evropi nimajo svojih spominskih dnevov – ali vsaj enega dneva v spomin vsem nacifašističnim žrtvam v dveh svetovnih vojnah?

»Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov«, 23. avgust, je posmeh žrtvam vseh totalitarnih režimov, saj je bil datum izbran zato, ker je bil na ta dan leta 1939 sklenjen sporazum Molotov-Ribbentrop o nenapadanju. Je komu »padlo« na pamet, da je ob tem sporazumu kritizirana samo ZSSR, ne pa tudi Nemčija!? In da je bilo med Nemčijo in drugimi državami sklenjenih še več drugih meddržavnih sporazumov? Trditev, da gre za kritiko vseh totalitarnih režimov in da je ta dan dan spomina na njihove žrtve, je prej blasfemija kot pieteta!

Za danes in vso našo prihodnost velja, da je tak počezni poboj tisočev in tisočev (naših) ljudi po končani vojni (četudi bi bili vsi krvavih rok!) in njihovo zavrženje v množična grobišča – strahota, ki je ne bomo nikoli mogli in je ne bi smeli pozabiti. Toda politična manipulacija, skupaj z zanikanjem vsakršne zasluge partizanskega boja za osvoboditev domovine (ki je bila izpeljana skupaj s komunisti) in dejansko postavitev temelja za osamosvojitev države – in še tako prirejena za današnjo politično rabo vse bolj desničarske, ja, neonacistične evropske politike – je manipulacija, ki ji sama ne znam izmeriti dejanskega, daljnosežnega pomena. Nas, Slovence, naš junaški boj proti nacifašizmu, ki mu v Evropi ni primere, a hkrati tragično polpreteklost so štirje imenovani državljani Slovenije, samozvanci Resnice o vojni in hibridni državljanski vojni, zamazali do nerazpoznavnosti! In to celo pred potomci tistih, ki so med vojno pobijali naše ljudi, danes pa se pripravljajo na vojno, da bodo maščevali svoj poraz nad tistimi, ki so jih – z velikimi žrtvami – premagali v dveh svetovnih vojnah! Lahko jim je bilo prijetno, saj tvoja krivda zmanjšuje mojo.

Pred več kot 40 leti sem povojne poboje prva na Slovenskem imenovala zločin, »zločin nad nami vsemi«, in zahtevala dostojen pokop – obžalujem, da ga še do danes nismo bili pripravljeni, sposobni uresničiti kot zrela nacionalna skupnost. Obžalujem, da nepokopani še nimajo svojega dokončnega, pietetno urejenega zadnjega počivališča – kar se bo prej ali slej moralo zgoditi. Toda tega, kar ste vi štirje storili svoji državi in svojemu narodu – ne bo mogoče popraviti!

Lahko vas je globoko v duši sram!