Nebesa zadnjega komunista 

Na Thompsonovem koncertu smo imeli dopisnika, Janeza Janšo, ki je v nekaj stavkih povedal vse: »Morje luči, vere in domoljubja. Čestitke, sosedi! SI & HR. 500.000 ljudi, predvsem mladih, in nobenega incidenta. Manifestacija večnih vrednot naše civilizacije, izraženih tudi v besedah Ivana Cankarja: Mati, domovina, Bog…«

Vzemite najprej prvi dve besedi prvega stavka: Morje luči. Morje luči? Hoče Janša reči: Vau – morje luči!!! Janša je navdušen, fasciniran, hipnotiziran – česa takega še ni videl. Morje luči! Morje luči … na koncertu. Nič posebnega – na vsakem koncertu imate morje luči. Feni in fenice, ki se tja zgrnejo, množično – kot eden – dvigujejo telefone, snemajo in fotografirajo, prižigajo lučke in ustvarjajo morje luči. Včasih jih je 10 tisoč, včasih 50 tisoč, včasih 100 tisoč, a vsakič zvenijo tako, kot da jih je pol milijona in še štiri tisoč. Kaj pomeni ta blazna uvodna Janševa fascinacija nad »morjem luči«, je potemtakem na dlani: Janša je bil očitno prvič na koncertu! Ali pa: na koncertu je bil nazadnje, ko še ni bilo pametnih telefonov in »morij luči«.

A rekli boste: Janša ni videl le »morja luči«, ampak »morje luči, vere in domoljubja«. Vsekakor – in to je povsem logično, tako rekoč samoumevno. Koncerti namreč niso le morja luči, marveč tudi morja vere – morja izrazov pripadnosti in privrženosti izvajalcu, zvezdi, bendu. Kot rečeno: včasih jih je 10 tisoč, včasih 50 tisoč, včasih 100 tisoč, a vsakič zvenijo tako, kot da jih je pol milijona in še štiri tisoč. In seveda – ko 10, 50 ali 100 tisoč fenov in fenic zveni tako, kot da jih je pol milijona (in še štiri tisoč), to zveni že kar kot neke vrste domoljubje.

Thompsonov »koncert« ni bil videti kot koncert, temveč je bolj spominjal na politični shod – in ja, čudno morbidno je asociiral na Reichsparteitage, nürnberške shode nacistične stranke.

»500.000 ljudi,« vzklikne Janša – navdušen, fasciniran, hipnotiziran. »Čestitke, sosedi!« A naj ponovim: feni in fenice na koncertih vedno zvenijo tako, kot da jih je pol milijona (in še štiri tisoč). Čestitke so odveč. Kdor hodi na koncerte, ve, da so izredno dobro organizirani – da so prave logistične mojstrovine (hej, na papežev »koncert« se je leta 1994 zgrnilo milijon hrvaških fenov in fenic). Deželi, v kateri poteka koncert, res ne čestitaš, gospod Chance.

»Za dom spremni«

Janša torej med vrsticami – nehote, a odločno – sporoča: Prvič sem bil na koncertu! Obenem pa naglo – še vedno ves navdušen, fasciniran, hipnotiziran – doda: »500.000 ljudi, predvsem mladih, in nobenega incidenta.« Okej, pa pojdimo po vrsti: »500.000 ljudi« – mar ni to tistih 50+, o katerih že ves čas sanjari Janša? Mar ni to tista večina (pol milijona Slovencev, pol milijona volivcev), s katero bi lahko sam vladal, osvobodil »ukradeno« Slovenijo ter jo spremenil v Noriško kraljestvo, drugo republiko in »domovino, ki jo nosimo v srcu«? Dalje: »predvsem mladih« – ja, tistih 50+ predpostavlja tudi velik plus mladih, ki jih Janša čedalje bolj intenzivno nagovarja. Ne spreglejte fotografij njegovega »druženja z mladimi«, ne spreglejte njegove kolonizacije družbenih omrežij, ne spreglejte njegovih tiktokov, ne spreglejte, da obraz, s katerim bo nagovarjal mlade, ne bo Andrej Hoivik, temveč kar on sam, Janez Janša, ki bo mlade nagovarjal tudi pri devetdesetih, in ne spreglejte one majske fotografije (s kongresa Evropske ljudske stranke), na kateri pozira s svojim podmladkom, v rokah pa drži napis: »Get shit done.« Tudi ostali predstavniki SDM, podmladka stranke SDS, v rokah držijo napise (recimo »Manj birokracije, več Evrope« ali »3 % za obrambo«), toda Janšev deluje najbolj mladostno, najbolj trendovsko, najbolj kul. »Get shit done.« In tisti »shit« je poudarjen. Kar je tako, kot bi hotel Janša poudariti, da je med vsemi temi skojevci najmlajši.

In končno: »In nobenega incidenta.« Si mislite? »500.000 ljudi, predvsem mladih, in nobenega incidenta.« Nobenega incidenta? Pa kaj še – incident je bil že sam Thompsonov koncert! Nobenega incidenta? Nehajte! Kot da ni bil že sam Thompsonov koncert dovolj velik incident! Ne pozabite: v glavni vlogi je nastopal Thompson, ki velja za ustaša oziroma proustaša in ki je nekoč pel štikel Jasenovac i Gradiška Stara (ta velja za glorifikacijo genocida nad Judi in Srbi, ki so ga ustaši Anteja Pavelića, Jureta Francetića in Maksa Luburića – opevanih v Thompsonovem štiklu – grizlijevsko izvajali v Jasenovcu in Stari Gradiški), na koncertu je zapel tudi štikel Bojna Čavoglave, ki ga vedno začne z ustaškim vzklikom »Za dom spremni« (tudi tokrat ga je), ustaško verzijo nacističnega »Sieg Heil« (Thompson trdi, da je »Za dom spremni« star hrvaški pozdrav, ki so ga uporabljali že v 16. stoletju, v času bojev s Turki, kar je seveda laž, a tudi sodobni fašisti, ki se pretvarjajo, da to niso, trdijo, da je nacifašistični pozdrav z iztegnjeno desnico, ki ga izvajajo, le starorimski pozdrav, za katerega pa strokovnjaki za stari Rim itak pravijo, da zelo verjetno – vsaj v taki obliki – ni nikoli obstajal), Hina, hrvaška tiskovna agencija, je poročala, da so številni obiskovalci koncerta nosili ustaške simbole (na njegovih koncertih, relativizacijah ustaštva in fašizma, je mogoče – kakopak ne brez razloga – videti majice in šale z ustaškimi znamenji in ustaške zastave ter slišati ustaško pesem Evo zore, evo dana, evo Jure i Bobana, posvečeno ustaškima legionarjema Juretu Francetiću in Rafaelu Bobanu, in vzklik »Za dom spremni«, včasih celo del občinstva vzklika »Za dom«, drugi del pa odgovarja »Spremni«, pač po analogiji z vzklikom »Sieg« in odgovorom »Heil«).

Vse to je bilo na koncertu ozaljšano z ognjemetom, »lučkami« telefonov, teatrom križa in meča, ki je spominjal na križarsko ikonografijo, ter verskimi in nacionalističnimi motivi (lik Device Marije, križ, kninska trdnjava, bojni vzklik »Kad krenemo, gorit će nebo i zemlja«), ki so jih v »nebesih« – nad odrom – izrisali letalniki, Thompson pa je Evropo v uvodu pozval, »naj se vrne k svoji tradiciji, k svojim krščanskim koreninam,« kajti »le tako bo lahko Hrvaška spet močna«.

Tako kot bi rad Trump naredil Ameriko spet veliko (kot je bila velika tedaj, ko so črnci in ženske še vedeli, kje jim je mesto), bi tudi Thompson rad Hrvaško naredil spet veliko – kot kdaj? Kot v času ustaške NDH – v času vrnitve k tradiciji in krščanskim koreninam? Ne, Thompsonov »koncert« ni bil videti kot koncert, temveč je precej bolj spominjal na politični shod – in ja, čudno morbidno je asociiral na Reichsparteitage, nürnberške shode nacistične stranke, ki so jih poganjali karizmatični »domoljub«, nacionalistične množice privržencev in privrženk, partijski simboli in zastave, festivalsko razpoloženje (ki bi se mu podali štikli kot Ustani iz sjene, Duh ratnika, E, moj narode, Ratnici svjetla, Oluja ipd.), morje bakel, vere in domoljubja.

In da ne bo kakega nesporazuma: čeravno Thompson ne bi pel »problematičnih« in »kontroverznih« – ustašoidnih – pesmi, bi kljub temu še vedno povsem natanko vedeli, kaj hoče reči. Vedeli bi, kaj pomeni in kaj predstavlja. Vedeli bi, ime česa je. Še huje: Thompson ni nič manj problematičen, ko poje pesmi Moj dida i ja, Samo je ljubav tajna in Lijepa li si. Če je tak rocker (in če nima nobene zveze z ustaštvom, kot pravi), zakaj potem nima koncerta v Beogradu? Srbsko podjetje, ki je na njegovem koncertu poskrbelo za ozvočenje, itak skrbi tudi za ozvočenje na shodih srbskega predsednika Aleksandra Vučića.

»Ko zapojem, partija mi sodi«

In tu pride Janšev zadnji verz – zadnji stavek njegove romarske himne Thompsonu: »Manifestacija večnih vrednot naše civilizacije, izraženih tudi v besedah Ivana Cankarja: Mati, domovina, Bog…« Janša v Thompsonu – v Thompsonovem koncertu, v tej »za dom spremni« kanalizaciji nürnberških »koncertov« – vidi »manifestacijo večnih vrednot naše civilizacije«. Je Thompson – in to, kar predstavlja – »manifestacija večnih vrednot naše civilizacije«?

Ne, niti zdaleč! Naša civilizacija je temu, kar predstavlja Thompson, rekla ne, še preden je ta začel streljati z mitraljezom, po katerem je dobil ime.

Kaj pomeni ta blazna uvodna Janševa fascinacija nad »morjem luči«? Janša je bil očitno prvič na koncertu! Ali pa: na koncertu je bil nazadnje, ko še ni bilo pametnih telefonov in »morij luči«.

Zakaj pa Janša, veliki navijač Netanjahujevega Izraela, misli, da je evropska civilizacija – ja, tudi na zahtevo judovske skupnosti – sistematično prepovedovala Thompsonove koncerte? Zagotovo ne zato, ker bi bili »manifestacija večnih vrednot naše civilizacije«. Zakaj Janša misli, da so »večne« vrednote, katerih manifestacija je Thompson (ki je bil popevkarski brezveznik, dokler ni srečal vojne), vrednote Ivana Cankarja? Verjetno zato, ker si domišlja, da bi Cankar volil SDS.

In zakaj Janša, ki navija za Izrael, hodi na koncerte tipa, ki je Michaelu Martensu, dopisniku Frankfurter Allgemeine Zeitunga, pred nekaj leti v duhu patentiranega antisemita oznanil: »Kjerkoli so moji nasprotniki imeli podporo judovske skupnosti, so dobili v medijih veliko prostora za izvedbo svojega načrta – in ta načrt je bil vedno prikazati mene in moje občinstvo v negativni luči.« Ojoj!

Ob tem se je marsikdo spomnil na Hitlerja, ki je v Mein Kampfu zapisal: »Ali je sploh bila kakšna nesnaga, kakšna brezsramnost kakršnekoli oblike, predvsem v kulturnem življenju, pri kateri ni sodeloval vsaj en Žid?« Ali: »V mojih očeh je bilo židovstvo hudo obremenjeno, ko sem spoznal njihovo delovanje v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču. Zadostovalo je, da si pogledal enega od oglasnih stebrov, imena duhovnih proizvajalcev teh grozljivih zmazkov za kino in gledališče, ki so jih tam povzdigovali, in si za dalj časa otrdel. To je bila grozota, duhovna kuga. Kuga, hujša od črne smrti nekoč, s katero je bilo ljudstvo okuženo.« Ali pa: »Njihove odobravanja polne kritike gledaliških del so veljale vedno židovskemu avtorju, nikoli pa niso odklanjali nikogar drugega kot samo Nemce.« In seveda: »Nato sem tudi svoj ljubi ’svetovni tisk’ začel preverjati s takega stališča. Bolj ko sem bil temeljit pri tem delu, bolj se je krčil predmet mojega nekdanjega občudovanja. Slog je postajal vse bolj neznosen, vsebino sem kot plitvo in površno moral zavračati, zdelo se mi je, da je objektivnost bližje lažem kot resnici; toda izdajatelji so bili – Židi.«

Mein Kampf ne sodi med »večne vrednote naše civilizacije«. Civilizacija je Mein Kampfu rekla ne. Odločno in silovito. Na silo – ne le s tanki in letali, temveč tudi s Thompsonovimi mitraljezi. Janša pa se udobno in prijetno in ekstatično počuti med temi asociacijami na Mein Kampf in relativizacijami ustaštva.

Ne le da Janša še nikoli ni bil na koncertu, ampak očitno tudi v zgodovini še ni bil, zato ne preseneča, da mu zdaj precej mlajši in mlajše od njega razkrivajo strašno resnico, da je Evropa zaradi ustaških, fašističnih idej pred dobrimi 80 leti krvavela, da je ustaška NDH kot četrti okupator leta 1941 zasedla del slovenskega ozemlja in da so ustaši v Jasenovcu zverinsko pomorili več sto Slovencev, med njimi tudi duhovnikov.

Ironija je le v tem, da Janša zaradi tega ne bo izgubil niti enega samega volilnega glasu. Au contraire: Janša nagovarja in podžiga prav volivce, ki v Thompsonu vidijo domoljuba ali bolje rečeno – volivce, ki v Thompsonu vidijo drugega Janšo, v Janši pa drugega Thompsona.

Janša na Thompsonov koncert ni šel zaradi Thompsona ali njegove glasbe, temveč zaradi sebe – zaradi političnega dobička, ki bi mu ga lahko navrgla asociacija na Thompsona. A ne le asociacija na Thompsona, temveč tudi na Thompsonovo polmilijonsko »volilno« množico. Janša si je sposodil Thompsonovo množico. Posvojil jo je. Brezplačno. Ni se ji mogel upreti.

Moral je le tja, na zagrebški hipodrom – in se fotografirati s Thompsonovo »volilno« množico. Vedel je, da bo Thompsonova »volilna« množica v trenutku in avtomatično postala njegova »volilna« množica. Delal se je, kot da stoji med svojimi. Ko se je fotografiral s Thompsonovo množico, je hotel reči: Glejte, to smo mi! Glejte, koliko nas je! Na Thompsonovem koncertu – tam, na zagrebškem hipodromu – je videl, kaj vse je mogoče. Tam je videl, kako daleč lahko greš.

Janša hudičevo dobro ve, kako nastane volilna množica. In hudičevo dobro ve, kaj ga ohranja na oblasti.

To je bila noč, ko so se mu izpolnjevale želje, sanje in fantazije.

Postavil se je pred polmilijonsko množico, Thompsonu pa prepustil patetično in pompozno uprizarjanje njegove – Janševe! – kombinacije populizma, nacionalizma, agresivnega mučeniškega »domoljubja«, romarskega revizionizma, antiantifašizma in nostalgije po »zlatih« časih, ko je bil domobranski fašizem povsem legitimna opcija. Thompsonovo »volilno« množico je janšiziral. In da bi njegova volilna množica res razumela, kaj ji sporoča med vrsticami, se je pred kuliso Thompsonove množice fotografiral s televizijskim voditeljem Velimirjem Bujancem, ki je poziral v esesovski uniformi, ki slavi ustaštvo in Ku Kluks Klan, ki relativizira fašizem in nacizem, ki je stokal, kako težko najde dekle, ki bi hodilo z njim »k mašam za Poglavnika in NDH«, ki je ponujal »končno rešitev srbskega vprašanja« (»Tretjino izseliti, tretjino, tiste lojalne, prekrstiti, tretjino, zločince, pa pobiti«) in ki je oznanil: »Rad ponavljam to, kar so govorili naši dedi ustaši – Bog na nebu, hrvaški narod na zemlji. Jaz dodajam – vmes Jasenovac.« Boris Dežulović je pred desetimi leti v Jutarnjem listu opozoril, da je po vsem tem »kot jezikovni standard hrvaškega javnega govora ostala nacistična retorika ’naših dedov ustašev’.« Ne, Thompsonova pesem Moj dida i ja ni nedolžna. »Moj ded in jaz, prijatelja, drugi čas – ista usoda.«

Janša zaradi tega ne bo izgubil niti enega samega volilnega glasu. Au contraire: Janša nagovarja in podžiga prav volivce, ki v Thompsonu vidijo domoljuba.

Janša na Thompsonov koncert ni šel zato, da bi užival v hrvaški množici, marveč zato, da bi prek hrvaške množice užival v svoji – slovenski – množici. Ne torej zato, da bi se zlival s hrvaško množico, temveč zato, da bi se njegova slovenska množica prek hrvaške množice zlivala z njim.

Ko je poziral pred Thompsonovo množico, je igral na svojo podobnost s Thompsonom: Glejte, oba sva domoljuba, ki naju razglašajo za fašista (»Domoljubju rečejo fašizem, tako branijo svoj komunizem – prozorna demagogija,« poje Thompson)! Oba sva se borila v domovinski vojni! Oba veva, da vojne še ni konec – in da domovina še ni povsem osvobojena! In seveda – oba še vedno preganjajo komunisti! Oba še vedno preganja partija! Udbomafija!

Thompson je pel: »Kad zapjevam, partija mi sudi. Neka sudi, pjevat ćemo ljudi.« Janša je to takoj prevedel in delil: »Ko zapojem, partija mi sodi... Kar naj sodi, mi bomo peli naprej...« Prav res: Janša, Thompson – ista usoda!

Zadnji partijec

Ironija je kakopak v tem, da se je prav sam Janša, bivši komunist (certificirani član Zveze komunistov), ki je mutiral v antikomunista, v svojem zadnjem mandatu obnašal kot največji komunist – kot zadnji partijec. Ustvarjal je izredne razmere, čezmerno uporabljal represivna sredstva in policijsko nasilje na protestih, omejeval človekove pravice, politiziral in militariziral policijo, iskal in šikaniral notranje in zunanje sovražnike, gostil avtokrate (Orbána, Vučića ipd.), se vmešaval v pravosodje, demokracijo in medije, miniral spoštljivo javno razpravo, zastraševal, napadal, žalil, deloval rigidno, maščevalno in nestrpno, izvajal čistke, vsiljeval »idejno enotnost«, »enotnost volje in akcije« in »notranjo monolitnost«, oživljal zloglasni, zavratni, odvratni člen 133 in uvedel policijsko uro, ki je potem neprekinjeno trajala 174 dni. Svojemu »notranjemu« partijcu se preprosto ni mogel upreti. Počel je vse tisto, zaradi česar smo odšli iz Jugoslavije.

Janša, za katerega bi Milovan Đilas, razvpiti kritik jugoslovanske partije, rekel, da je »v vojni z vsem, česar ne upravlja ali obvladuje, zato si prizadeva, da vse takšne oblike uniči oziroma si jih prisvoji«, nekdanji Jugoslaviji že ves čas očita, da je bila totalitarna, toda prav pri tej Jugoslaviji je pobral vse tisto, kar je bilo najslabše, najbolj mučno, najbolj nedemokratično, zato se zdi, da hoče na vsak način in za vsako ceno uživati v impersoniranju »totalitarne« Jugoslavije, da se hoče torej polastiti tistega presežnega uživanja, ki ga obljublja totalitarna vladavina – to, da si nad drugimi, da jih lahko po mili volji upravljaš in da lahko počneš, kar hočeš. Vsaj nekaj časa hoče uživati v tem, za kar je bil prikrajšan v času »totalitarne« Jugoslavije, v kateri se ni nikoli prebil do takšne oblasti, da bi lahko izživljal svoje totalitarne fantazije.

Zato ne preseneča, da sta Spomenka in Tine Hribar v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava svarila: »Doma smo na robu tega, da se vrnemo v svinčena sedemdeseta leta. Le da tokrat ne pod komando partije, temveč janšističnega klerikalizma.« Manifestacija »janšističnega klerikalizma« je bil Thompsonov koncert. Zato ne preseneča, da je Spomenka Hribar že pred skoraj 30 leti – v knjigi Svet kot zarota – ugotovila, da je »Janšev antikomunizem le obrnjeni komunizem«.

Lahko potegneš antikomunista iz komunista, ne moreš pa potegniti komunista iz antikomunista. A to, da je pri nas največji antikomunist prav bivši komunist, ni le komično in groteskno, ampak že kar neverodostojno. Samo pomislite: kako naj verjamemo človeku, ki je prej s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi, nestrpnimi gestami oznanjal svojo slepo in fanatično vero v komunizem, zdaj pa s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi gestami oznanja svojo slepo in fanatično vero v antikomunizem? Kako naj verjamemo človeku, ki je prej slepo verjel v nezmotljivost komunizma, zdaj pa slepo verjame v nezmotljivost antikomunizma? Kako naj verjamemo človeku, ki je prej trdil, da nas bo odrešil in zveličal komunizem, zdaj pa trdi, da nas bo odrešil in zveličal antikomunizem? Kako naj verjamemo človeku, ki je prej nasedel »največji iluziji našega časa« (komunizem), zdaj pa naseda »največji streznitvi našega časa« (antikomunizem)? Kako naj verjamemo človeku, ki svojo nekdanjo odvisnost od komunizma zdravi z odvisnostjo od antikomunizma? Kako naj verjamemo človeku, ki je od antikomunizma tako odvisen, kot je bil prej odvisen od komunizma? Kako naj torej verjamemo človeku, ki je bil dvakrat tako drastično, tako usodno, tako religiozno zapeljan?

Janša na Thompsonov koncert ni šel zaradi Thompsona ali njegove glasbe, temveč zaradi sebe – zaradi političnega dobička, ki bi mu ga lahko navrgla asociacija na Thompsona.

Komunisti so vedeli, da revolucije ne moreš voditi po pravilih za kriket. To ve tudi Janša. Komunisti so vedeli, da zgodovina ni za dvomljivce, omahljivce, strahopetce, šušmarje in ljudi s slabimi živci, da ne pozna omahovanja, obzirnosti in notranjega glasu, da se ne meni za kreposti, sočutje, kes in pokoro, da nima ne vesti ne morale, ampak blato, naplavine in trupla sproti odlaga. To ve tudi Janša. A obenem je sveto prepričan, da se je Druga – »komunajzarska«, »udbomafijska«, »murgelska« – stran z njegovo »žrtvijo« okoristila, da Druga stran uživa namesto njega, da mu užitek celo krade (ukradena Slovenija!), zato skuša z antikomunističnim imitiranjem komunizma del tega užitka dobiti nazaj.

Otroci, če hočete vedeti, zakaj smo odšli iz Jugoslavije in zakaj nismo več hoteli živeti v komunizmu – poglejte Janšo!