Veš, cerkev, svoj dolg?

Nedavno sprejeto resolucijo v evropskem parlamentu o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je v Mladini v članku »Sram naj vas bo« komentirala tudi Spomenka Hribar, ki se je nekoč kot prva izpostavila v socialistični Sloveniji in obsodila povojne poboje. In to takrat, ko so mnogi protagonisti današnje gonje proti partizanstvu še nosili komunistične hlače.

Tako je Spomenka Hribar navedla v Mladini: »Z zanikanjem vsakršne zasluge partizanskega boja za osvoboditev domovine (ki je bila izpeljana skupaj s komunisti) in dejansko postavitve temelja za osamosvojitev države – in še tako prirejena za današnjo politično rabo vse bolj desničarske, ja, neonacistične evropske politike – je manipulacija, ki ji sama ne znam izmeriti dejanskega, daljnosežnega pomena«.

SDS in NSi evroposlanci so speljali to sramotno resolucijo v Evropskem parlamentu ob pomoči Evropske ljudske stranke in vseh priveskov od neonacistov in neofašistov, do poljskih, madžarskih in francoskih desničarskih ekstremistov, ki so postali zelo močna politična skupina. Vse te politične skupine danes mirno gledajo in celo podpirajo genocid, ki se dogaja v Gazi. V takšni druščini se nahajata naši skrajno desni stranki SDS in NSi, nekateri od njih pa se celo udeležujejo masovnih ustaških zborovanj.

Takoimenovana partizanska stran je že neštetokrat priznala in obsodila povojne poboje Slovencev kot zločin. Pa nič od tega ne zaleže pri nasprotni strani, ki neprestano molči o vzroku in posledici. Vzrok povojnih pobojev je namreč bila kolaboracija in nacionalno izdajstvo od strani z Ljubljanske škofije, »našuntane« in od okupatorjev oborožene množice ljudi. Poudariti je treba, da je bila v partizanih večina borcev katoličanov. Takrat, ob začetku vojne, je bilo v celi Sloveniji samo 1.500 (tisoč petsto) komunistov.

Pa se vprašajmo, ali je katoliška cerkev v Sloveniji samo enkrat priznala svoj greh, da se je udinjala okupatorju in celo organizirala kolaboracijo. Odgovor je, seveda NE. Vendar je kolaboracija že po takratni zakonodaji Kraljevine Jugoslavije predstavljala največji zločin, ki se ga obsodi s smrtno kaznijo. Celo Franc Rode je izjavil, da ima cerkev čas. S tem je mislil, da se spremeni zgodovino in opere svojo krivdo.

Pa še to, ta spor, ki traja še danes, je povzročila samo ljubljanska cerkev (škofija), v mariborski škofiji pa je bila zgodba malo drugačna. To pomeni, da naša cerkev ponovno deli narod in zganja kulturni boj kot že nekoč, in to večkrat v zgodovini. Na ta način ni možna sprava, ko ena stran -»partizanska« priznava greh in zločin, druga stran -»cerkvena« pa molči o svojem grehu in zločinu ter samo obtožuje nasprotnike.

Na vrsti je katoliška cerkev, da se izjasni glede te resolucije in vojne ter povojne zgodovine, ne pa, da v boj pošilja svoje »pijone« iz političnih strank. Druga stran in predvsem svetovna zgodovina je že povedala svoje. In to neštetokrat.