Kako iz Nata?

N'toko

18. 7. 2025  |  Mladina 29  |  Žive meje

Stranke in gibanja evropske levice nimajo veliko priložnosti za uresničevanje svojih idej. Večino časa preživljajo na političnem obrobju, kjer se obupano borijo za preživetje in se izčrpavajo v vsakodnevnih bojih proti ekscesom neoliberalizma – vedno je treba preprečiti kak socialni rez, privatizacijo kake bolnišnice, posek kakega drevoreda … Priložnosti, da bi se iz nišnih aktivističnih krožkov spremenili v dejanske akterje zgodovine, se zares pojavijo le vsakih nekaj desetletij. Cela generacija aktivistov utegne doživeti le en prelomni trenutek, v katerem se nebesna znamenja poravnajo – ko notranja nasprotja kapitalizma odprejo vrata spremembam in so vladajoči preveč razdeljeni, da bi jih jim uspelo preprečiti. In nič ni bolj tragičnega kot spoznanje, da te je trenutek ujel nepripravljenega in da je priložnost splavala po vodi.

Tako je na primer britanska levica dolga desetletja nasprotovala članstvu v Evropski uniji. To držo je artikuliral tudi glas levega dela laburistov Jeremy Corbyn, ki je glasoval proti maastrichtskemu in lizbonskemu sporazumu, leta 2011 pa celo predlagal referendum o izstopu iz EU. Toda vse to so bili izrazi levičarske načelnosti, ne pa resne politične operacije, za katero bi stala terenska infrastruktura, ki bi izstop lahko tudi izpeljala … Britanska levica se je dejansko vse manj ukvarjala z organiziranjem boja proti mednarodnim institucijam kapitala, del levice pa je uradnike v Bruslju celo začenjal dojemati kot svoje zaveznike v boju z domačimi kapitalisti. Tako ni bil nihče pripravljen na leto 2016, ko so se konservativci, ujeti v vrtincu notranjepolitičnih spletk, odločili tvegati z lastnim referendumom o izstopu. Corbyn, ki se je znašel pred dejansko priložnostjo za brexit, ni imel jasne podpore za katerokoli potezo. S stisnjenimi zobmi je podprl ohranitev članstva v EU, teren evroskepticizma pa prepustil skrajni desnici. Brexit so nazadnje na najbolj kaotičen način izpeljali desničarji, socialisti pa še leta niso zmogli oblikovati jasne drže do tega vprašanja. Danes jih o tem seveda nihče več ne sprašuje.

S precej podobno dilemo smo se glede članstva v Natu zadnje tedne ukvarjali na slovenski levici. Ko je stranka Levica predlagala referendum proti zvišanju vojaških izdatkov, tudi ni verjela, da bo ta dejansko izglasovan, in ko smo aktivisti na protestih zahtevali odločanje o izstopu iz Nata, nismo pomislili, da bi se to utegnilo uresničiti. Te aktivnosti bi lahko uvrstili v kategorijo »manifestiranje načelnosti«, kar je vsekakor bolje od sedenja križem rok, a hkrati daleč od udejanjanja sistemskega preloma. Toda čudno sosledje medstrankarskih spletk, ki so potekale povsem neodvisno od nas, je pripeljalo do možnosti, ki je bila še včeraj nemogoča: referenduma o izstopu iz Nata! Nenadoma smo bili potisnjeni v boj, ki ima resnične posledice. In takoj ko je uresničitev enega najpomembnejših ciljev postala realna možnost, se je ta hkrati začela kazati kot nemogoča. Kako preglasiti propagandni stroj političnega establishmenta? Kako doseči ljudi, ko pa nimamo razvejenih kampanjskih mrež zunaj Ljubljane? In kar je ključno: kaj storiti, če dejansko zmagamo? Kako se bomo spoprijeli s pritiski in morebitnimi sankcijami? Kakšne alternative današnji mednarodni uvrščenosti bomo ustvarili?

Vsa ta vprašanja so velik zalogaj za politične formacije, ki se z njimi do zdaj niso pretirano resno ukvarjale. Nanje smo namesto z jasno programsko vizijo odgovarjali z moralnimi argumenti in slogani o neuvrščenosti, ki pa niso mogli parirati strašenju vojnih propagandistov. Predlog referenduma o izstopu iz Nata se zato ni občutil toliko kot zgodovinska priložnost, ampak bolj kot nemogoče breme: če izgubimo, bomo potisnjeni še dlje na obrobje, če pa po kakem naključju zmagamo, bomo krivi za vse nepredvidljive posledice. In tako je lahko dober teden po napovedi Robert Golob nastopil kot glas razuma, ki je po posvetu z ustavnimi pravniki našel tehnokratsko rešitev za izhod iz zagate in nas odrešil bremena ustvarjanja zgodovine, koalicijski partnerici pa še naprej omogočil načelno nestrinjanje – »Razumem Levico, da je v svojem bistvu mirovniška stranka … Z velikim veseljem bi tudi sam glasoval za mirovniško politiko, če le ne bi živeli v tako norem svetu …« Kot nalašč so njegove besede pospremile javnomnenjske ankete, ki so potrdile odmev propagandnega stroja: večina ljudi podpira Nato! Le zakaj bi torej silili na referendum, ko pa je izid že vnaprej jasen? In da bi razpravo zares končali, je bil z glasovanja v zadnjem trenutku umaknjen še ločeni referendumski predlog Mihe Kordiša.

Velika priložnost, da iztrgamo odločanje o svoji prihodnosti iz krempljev zahodnega vojnega stroja in začnemo uresničevati mirovno politiko, se nam torej utegne izmakniti, še preden nam bo sploh uspelo sprocesirati, kaj za nas pomeni. Debakel z referendumom o Natu zato velja vzeti kot opomnik, kaj zares pomeni izvajanje leve politike, pa naj gre za parlamentarno ali neinstitucionalno delovanje: to ni izražanje načelnosti, s katero si lahko izobraženstvo srednjega sloja na poceni način miri vest, ampak je mukotrpno grajenje politične alternative. Protisistemska levica bo vedno živela na obrobju političnega prostora, a ključno je prav to, kaj počnemo v letih »suše«. Ali gradimo borbene delavske organizacije? Ali vzpostavljamo nove mednarodne povezave? Ali oblikujemo in širimo alternativne vizije družbene ureditve? Od tega bo odvisno, ali bo nujni izhod iz Nata postal tudi realna politična možnost ali pa se bomo ob vsaki naslednji priložnosti tolažili, da je bil poraz edini mogoči izid.