Ulla Žibert / Vizualna umetnica, ki v različnih medijih obravnava pojem sence

Platno s črno-belo kravo na lesenem parketu, katere telo na belo steno za seboj meče impozantno senco. Toda ob pozornem opazovanju ugotovimo, da senca ne more biti njena. Čigava je? Kaj nam sporoča? Pa slikarska prostorska instalacija, ki z igro svetlobe in sence na steno projicira predrugačeno različico besedila, kot ga vidimo na objektu. In slika svetlega belega interjerja z vzorčasto barvno preprogo, iz katere se razteza preproga objekt kot podaljšek slikarskega platna. Kot senca. Gre za dela vizualne umetnice, Trboveljčanke Ulle Žibert (1988), ki se v različnih medijih – pa naj gre za slikarstvo, grafiko ali kiparsko-prostorske instalacije – ukvarja s pojmom sence; to razume kot svoj ključni izrazni medij. »Senca je že po definiciji ponovitev, dvojnik, drugi jaz, drugi ti,« pravi. »Nosi celo vrsto pomenov, tudi v umetnostni zgodovini, simboliki, psihoanalizi, filozofiji. V svojem bistvu je nekaj popolnoma samoumevnega in deluje kot efemerna potrditev nekega obstoja, toda kljub temu obstaja kot sinonim za nekaj nepojasnjenega ali nedefiniranega – in ravno zato me privlači.«

Je ena tistih, ki so risali in slikali, že odkar pomnijo. Ustvarjanje je bilo zanjo nekaj najbolj samoumevnega – in ko je napočil čas za odločitev, kaj bi v življenju počela, ni bilo rezervnega načrta. Že zgodaj je ugotovila, da je ustvarjanje njen način komuniciranja s svetom, da skozi umetnost premišlja, čuti in filtrira stvari, ki jih drugače ne zna izraziti, da dostopa do svetov, ki jih sicer težko razloži ali ubesedi. »Zame nikoli ni bilo druge poti,« pravi. »Seveda, kompromisi so, žal, v svetu umetnosti vedno del zgodbe – kako boš živel, s čim se boš preživljal, kako si boš razporedil energijo, da ti je bo ostalo še za ustvarjanje. Toda odzivanje na svet skozi umetnost je zame nuja. S tem ko ustvarjam, prihajam bližje sebi.«

Pot jo je z ljubljanske Srednje šole za oblikovanje in fotografijo vodila naravnost na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je izbrala študij kiparstva. »To je bila zame precej nenavadna odločitev, ker sem se vedno izražala z risbo ali sliko. A takrat sem prišla do točke, ko nisem več vedela, kaj naj počnem s sliko. Iskreno, še danes včasih ne vem,« se zasmeji. Toda študij kiparstva ji je odprl ogromno stvari. Predvsem ji je omogočil zelo širok pogled na umetnost, po drugi strani pa bolj neobremenjen odnos do slike. Ta perspektiva pa ji je pomagala dojeti, da njen izrazni medij v resnici ni le kiparstvo ali slikarstvo, ampak – senca, ki vselej vabi k preizpraševanju dojemanja in ponovnem ovrednotenju same podobe.

V svojih delih pogosto črpa iz vsakdanjega življenja, znotraj tega pa se dotika tudi ekoloških, tehnoloških in družbenopolitičnih vprašanj, neredko tako, da vanje vključuje besedilo, besedne igre in pomenljive naslove. »Mislim, da če si senzibilen človek, si začneš hitro postavljati vprašanja, kot so: kaj me je oblikovalo? Kako živim? Se ujemam s tem svetom? Ta razmislek te nujno pripelje do družbe, do sistemov, ki nas določajo. In to se izraža v umetniških delih – tudi če niso neposredno politična ali aktivistična. V mojih slikah se to pogosto zgodi skozi senco – uporabljam jo kot orodje za vzpostavljanje drugosti. Senca je tisto, kar uhaja iz objekta ali podobe in ji hkrati sledi – vendar v tej vlogi ne obstaja zgolj kot ponovitev, temveč vzpostavlja in sugerira drugost. In ravno ta predrugačenost ponovljenega vzpostavi prostor za vprašanja – o tem, kaj sploh gledamo, kaj zaznavamo in kako beremo.« Sama odgovorov na ta vprašanja ne išče, saj se ji niti ne zdijo tako pomembni. »Bolj se mi zdi pomembno, da ta vprašanja postavim. Da jih nekdo, ki stoji pred delom, začuti, jih morda vzame s seboj in o njih premišljuje.«

Da umetnico, ki živi in ustvarja med Ljubljano in Trbovljami, nekaj premakne in navdihne, je pogosto dovolj zgolj trenutek. Uvid, ki je lahko popolnoma neoprijemljiv in se običajno zgodi znotraj vsakdanjega, banalnega, v nečem, kar bi navadno spregledala. A ravno tam, kjer življenje ustaljeno teče po tirnicah rutine, se pojavi trenutek, ki je drugačen. Nekaj se premakne. Vse je enako kot včeraj, ampak vseeno je nekaj drugače. Ta drobni premik v zaznavi je tisto, kar jo fascinira in kar skuša vedno znova uloviti. Kot senco, ki uhaja, a z vsakim korakom razkrije novo plast resničnosti.