Superman

za

Kje je pes?

Superman, ki sta ga leta 1938 v stripovski obliki spočela Jerry Siegel in Joe Shuster, fanta iz »našega« Clevelanda, sinova judovskih priseljencev, in ki je po filmih Superman se vrača in Jekleni mož doživel nov reboot, je 225-milijonski protivojni film. Boravia, dobro oborožena ameriška zaveznica, sicer bolj ko ne tiranija (ne seveda Izrael), z nemajhno pomočjo sebičnega, pohlepnega, megalomanskega, grandomanskega trgovca z orožjem in kralja finančno-tehnološkega kompleksa Lexa Luthorja (Nicholas Hoult) – ne seveda Trumpa – pripravlja invazijo v Jarhanpur, nemočno sosednjo državico (ne seveda Gazo), prav tako tiranijo, ki jo namerava verjetno – si mislimo – tudi etnično očistiti, da bi jo lahko trumpovski Luthor prelevil v razkošno letovišče (Mar-a-Jarhanpur?), toda Superman (David Corenswet) to vojno ustavi, s čimer pa si nakoplje le težave. »Pred tremi minutami je Superman izgubil prvo bitko,« piše v prologu. Zaveznice je treba podpreti – tem bolj, če je genocid poslovna priložnost. Superman, ki ima o tem ločeno mnenje, ni tipični ameriški superjunak – ne ubija, ne deluje destruktivno, militantno in maščevalno, ne povzroča velike škode in katastrof. In ko kak grozovitež strmoglavlja v smrt, si lahko Superman privošči razkošje, da ob tem s prstom niti trzne ne. Zla mu ni treba reševati.

Superman – metačlovek (v DC-jevem kinematičnem vesolju superjunakom pravijo metaljudje) – tudi ni tipični belski Američan: ni rasist, šovinist, ksenofob, nacionalist, nativist, zagovornik »manifestne usode«. Superman je priseljenec (v seriji Smallville se je označil celo za »nezakonitega priseljenca«), prišlek, imigrant, alien (s Kriptona). A obenem: populistični optimist in sentimentalist iz Kansasa (mesijanski, velikodušen, strpen, načelen, jasnih in razločnih stališč, star 33 let, ja, kot Jezus, ko so ga križali). Pa spet: humanist, altruist, moralist, anticinik, antisarkast, reševalec človeških in živalskih – tudi veveričjih – življenj, pravičnik, realist (ki zahteva nemogoče), novinar (pri časopisu Daily Planet), alias Clark Kent, kolega/ partner novinarke Lois Lane (Rachel Brosnahan), ki zastavlja resna, tehtna, ostra, delikatna, brezkompromisna vprašanja (včasih se zdi, da gledate rimejk Hawksovega screwballa Njegovo dekle Petek), s čimer novinarstvo rekalibrira kot silo, kot nekaj superjunaškega, kot »nadnaravno« sposobnost.

Superman je popevkar, ki žge punk, ruralec, ki ljubi nebotičnike, tradicionalist, ki ga omamlja urbanost, vsemogočnež, ki spoštuje načelo samoomejevanja, orožje za množično uničevanje, ki samega sebe uporablja izključno v miroljubne namene, in fen enakosti, raznolikosti in vključenosti, ki ga doleti to, kar se zdajle dogaja »nedokumentiranim« priseljencem (aretacija, brutalna internacija, vegetiranje v pravni luknji), in ki je videti kot povzetek demokracije, zato je dolgočasen. Demokracija je dolgočasna. Avtokrati, kot je diktator Boravie Vasil Ghurkos (Zlatko Burić), in tajkuni, kot je veliki regresivni manipulator Lex Luthor (ki se ima – tako kot infantilni, regresivni, represivni, banalno zlobni Trump – za voditelja sveta, ki dela vse, da bi Supermana – priseljenca – čim bolj dehumaniziral, in ki je po malem tudi Elon Musk), so precej atraktivnejši. In karizmatičnejši.

Superman, ki ga je posnel James Gunn, režiser Varuhov galaksije (kariero je začel z briljantno duhovitim sci-fi šokerjem Slither), je pretiran film, ki dela vse, da ne bi bil videti pretirano. Gunn je vanj stlačil vse in še čez (Supermanove superjunaške prijatelje, kot so Green Lantern, Hawkgirl in Mister Terrific, ki niso niti približno tako nežni kot Superman, gensko spremenjene plačance, geopolitične posledice pravičnih odločitev, Metropolis, ki ga igra digitalno okrepljeni Cleveland in v katerem metaljudje obstajajo že stoletja, Luthorjevo paravojsko, ki je videti kot DOGE in ICE, boj proti korupciji, obsodbo političnega makiavelizma, kritiko »America First« izolacionizma, demistifikacijo »katarzičnosti« nasilja, satiro na genialnost in junaškost tehnoloških gigantov, karikaturo tovarne lažnih novic in teorij zarote, Zemljo, ki gre po podnebni poti Kriptona, redke zemlje, kot je kriptonit, žrtvovanje človečnosti za »višje cilje«, patologijo zavisti, kulturo slave, monopolizacijo domoljubja, supermočnega Ultramana, godzilasto pošast, leteče vojake, mrak, rob, kri na snegu, bleščavo, oslepljujočo belino slike, matinejsko igrivost, dereguliranega psa Kripta, ki Supermana prelevi v Johna Wicka, in štikel 5 Years Time), zgodbo o izvoru – vse tisto o begu s propadlega, umirajočega Kriptona ipd. – pa je črtal. Superman, izvirno »šampion zatiranih«, ni globalni policaj, temveč aktivist. Ne dela za korporacije, ampak je prosti strelec, ki dela pro bono. Strup za katastrofe – naravne in umetne. Za Supermana, ki mu Luthor očita, da »kvari« Ameriko (Trump bi rekel, da »zastruplja kri naše dežele«), običajno rečejo, da je krinka, videz, Clark Kent pa je resnica. Ne, ravno nasprotno: Clark Kent je krinka – resnica pa je Superman. (kino)

EtahCnLmjF0