Film / Heads of State

za +

Trst je naš.

Video Bad Motherfuckers, ki ga je leta 2013 za ruski rock bend Biting Elbows posnel Ilya Naishuller (sicer član tega benda), je bil zgodba o tipu, ki se brutalno, neumorno, nezadržno in ringelšpilsko spopada s trumami plačancev – vso akcijo, od streljanj in mikastenj do razstreljevanj, ta testosteronski perpetum mobile, smo videli skozi njegove oči, njega samega pa ne. Naishuller je dve leti kasneje, v Hardcore Henryju, ta samoironični ultrakinetični hipertrip megasubjektivne metakamere podaljšal v film – vso frenetično in frapantno akcijo, neskončni razčefuk (z blaznim smislom za sarkazem in cinizem), ves ta testosteronski perpetum mobile, vidimo skozi cyberpunkerske oči eksplozivnega kiborga, »robocopskega« Henryja, ki se – v golem boju za preživetje – spopada s hordami morilskih napadalcev, plačancev diaboličnega kriminalca, ki si sveta noče le pokoriti, ampak ga hoče uničiti. Hardcore Henry – sicer kulten in razvpit –presenetljivo ni dobil nobenega nadaljevanja (ali predzgodbe ali reboota), toda Naishuller je zdaj, deset let kasneje, v ta format – neskončni johnwickovski perpetum mobile, samoironični ultrakinetični hipertrip, kaskaderski twister, metafilm, poln referenc in citatov – katapultiral trumpovskega ameriškega predsednika (John Cena), sicer nekdanjega holivudskega akcijskega junaka (»Strup v kavbojkah«), in precej resnejšega britanskega premierja (Idris Elba), nekdanjega specialca, alergičnega na politični Hollywood, ki se po sestrelitvi predsedniškega letala Air Force One, s katerim potujeta, znajdeta v Evropi (najprej v Belorusiji, potem na Poljskem itd.), kjer se – lucidno, vizualno atraktivno (včasih ob asistenci tajnega agenta Jacka Quaida, včasih ob asistenci specialke Priyanke Chopra Jonas) – spopadata s hordami napadalcev, plačancev sadističnega, sociopatskega, megalomanskega trgovca z orožjem (Paddy Considine), ki si hoče pokoriti svet, tako da ju boj za golo preživetje – in boj za demokracijo, ki za preživetje očitno nujno in tako rekoč konstitutivno potrebuje vojno, magari vojno proti terorju – vrže na naš prag, v Trst (briljira!), dobro staro bojišče nove hladne vojne, kjer se odvrti pikantni grand finale te odiseje, v kateri je – zaradi nenehnih »partnerskih« pričkanj in prerekanj – več romantične komedije kot v sodobnih romantičnih komedijah in v kateri ne boste navijali za koalicijo nacionalistično-izolacionističnega bloka in vojaško-industrijskega kompleksa, ki hočeta demontirati Nato. (Prime Video)