Zabava je upor

Nočno življenje je za nas marsikaj. Za nekatere je odklop od vsakodnevnih skrbi, pobeg od rutine in preganjanje stresa, za druge možnost socializacije in iskanja bližine ter pripadnosti, za tretje varen in svoboden prostor za izražanje identitete, kar sicer v vsakodnevnem življenju ni vedno samoumevno. Pogosto pa je vse od naštetega. Je pobeg in je zatočišče, je intenzivna oblika bivanja in uresničitev želje po preseganju banalnosti vsakdanjika, zadovoljevanje potrebe po svobodi in avtonomiji.

Nočno življenje je zato lahko veliko več kot le zabava. Že zgodovinsko gledano je bilo zavetje marginaliziranih skupin, inkubator subkultur, prostor političnega izraza, eksperimenta in upora. Klubske subkulture so v preteklosti pogosto delovale kot platforme za upor proti prevladujočim normam, političnim režimom, spolnim in rasnim stereotipom ter kapitalističnemu tempu življenja. Tu velja omeniti denimo ballroom sceno – subkulturo, ki jo je v ZDA na začetku 20. stoletja oblikovala predvsem afroameriška in latinskoameriška skupnost LGBTQ+. Z ekstravagantnimi drag prireditvami je kljubovala sistemskemu rasizmu, homofobiji in razredni izključenosti ter ustvarjala lastne, bolj vključujoče svetove. Podoben politični naboj prepoznamo v punkovski subkulturi, ki se je z uporniško držo, estetiko »naredi sam« in neposrednim angažmajem postavljala po robu avtoritetam, elitizmu in konformizmu. Rejversko gibanje pa je svojo filozofijo strnilo v načela PLUR (peace, love, unity, respect ali v prevodu ’mir, ljubezen, enotnost, spoštovanje’), ki še danes ostajajo etični kompas številnih klubskih skupnosti.

Prav ta večplastnost nočnega življenja je v središču skupinske fotografske razstave Moje truplo boste našli prekrito s konfeti, ki je še vse do 8. septembra na ogled v avli GT22 v Mariboru – prostoru, ki je, pomenljivo, nad nekdanjim (slabo dokumentiranim) nočnim klubom Mona Liza, današnjim Intimnim odrom.

Kuratorka razstave Sara Nuša Golob Grabner razmišlja o nočnem življenju kot o prostoru, ki je že po svoji naravi političen – tudi kadar eksplicitno ne namerava biti. »Navidezno trivialni pojavi, kot so zabave, trendi, spremembe v komuniciranju in življenjskem slogu, se mi ne zdijo nepomembni in so zelo dober indikator družbenega stanja,« pravi. »Z veliko vidikov v Evropi jemljemo svobodo in enakopravnost kot samoumevni, zato včasih sploh ne opazimo, da gre za krhko konstrukcijo, ki je vedno v procesu gradnje. Bolj ko se politično ozračje zaostruje in družba retradicionalizira, bolj čutimo željo po izhodu in izražanju stališča, to pa ponuja tudi nočno življenje. Zato peša zavedanje, da je nočno življenje od nekdaj tesno povezano s političnim uporom, čeprav ne pripadaš tej ali oni subkulturi – vse se izrazi v tem, kako se udejstvovanja lotevaš in kako razmišljaš o njem.«

Po njenih besedah se vsi avtorji in avtorice na razstavi teme lotevajo z vsaj delno političnega vidika, saj obravnavajo tematike, kot so gibanje LGBTQ+, vrednote punka, iskanje svobode v zatiralskem okolju, vplivi političnih sprememb, solidarnost, zasebnost in statusni simboli. »Deloma je nočno življenje seveda lahkotno in osebno, nikoli pa ni brez konotacij,« pravi.

Na razstavi tako najdemo dela fotografov in fotografinj različnih generacij in z različnih scen, z različnimi pristopi in vizualnim jezikom, ki vsak po svoje odslikavajo nočno življenje kot prostor upora, svobode in kolektivne izkušnje. Bojan Golčar je na analognih fotografijah iz devetdesetih let ujel spontana trenutka iz nekdanjega Jazz kluba Satchmo, ikoničnega mariborskega prostora, Rene Ketiš s serijo Spodik uokvirja spontane, intimne, ranljive trenutke nočnega življenja, Gloria Krajnc pa je v seriji Ko si ti zajela strast, srečo in evforijo postpandemičnih žurov.

Teodor Kopicl z analogno dokumentarno fotografijo popisuje nočno dogajanje in s tem življenje mladih v Srbiji, Toni Soprano Meneglejte je fotografirala razvpite tako imenovane Češke partije v Mariboru, ki jih je nekoč skušalo preprečiti celo češko veleposlaništvo – obiskovalec zabave se je namreč moral obleči karseda »češko«, torej trapasto in neskladno. Legendarni fotograf in fotoreporter Jože Suhadolnik je na črno-belih analognih posnetkih ujel punkerskega duha osemdesetih let, Goran Turnšek pa v seriji Lockdown Life dokumentira preobrazbo nočnega življenja v času pandemije, ko so uradne zabave nadomestile tiste ilegalne domače, telesna bližina pa je postala dejanje upora proti vsesplošnemu nadzoru in prepovedi.

Fotografinji Asiana Jurca Avci in Urša Rahne predstavljata tri skupne projekte, med katerimi je tudi eksperimentalni video No Photos Please, ki obravnava protislovje med potrebo po anonimnosti in nenehno prisotnostjo kamer v klubskem prostoru, kjer obiskovalci iščejo sprostitev in intimo.

»Če zabava pomeni svobodo in odklop, je težko opustiti inhibicije, ko veš, da ti sledi kamera in da so lahko tvoja dejanja – četudi popolnoma nedolžna – večno zabeležena,« razmišlja Sara Nuša Golob Grabner. »Seveda se to niti ne navezuje le na zabave, ampak na katerikoli dogodek in tudi na obstoj kot tak. Neredko imamo občutek bivanja v panoptikonu, zato avtentičnost pogosto zamenja persona. Pri fotografiji nočnega življenja gre vedno za zelo dvorezen meč, zato je še toliko bolj impresivno, ko vidimo podobe, objavljene s konsenzom, ki so nastale neobremenjeno in lahko iskreno pričajo o trenutku v času.«

Razstava v GT22 dokazuje, da je lahko nočno življenje veliko več kot zgolj kulisa za sprostitev in hedonizem – je prostor, kjer se rojevajo ideje in odpor, prostor, kjer se gradijo in negujejo skupnosti. Klubska fotografija lahko nastane preprosto za namene dokumentiranja zabave in objave na družbenih omrežjih, lahko pa gre za zavestno konceptualno odločitev in se avtorice in avtorji fotografiranja lotijo z željo po raziskovanju, osmišljanju in izražanju.

Prav to povezuje razstavljena dela: fotografinje in fotografi niso le spremljali dogajanja, temveč so ga občutili in soustvarjali. Vsaka serija po svoje razmišlja o tem, kako nas nočno življenje lahko preobrazi, osvobodi, poveže. Razstava tako postavlja vprašanja o osebnem in političnem, o telesu, intimi, varnosti, spominu in prostoru ter s tem presega goli dokumentarizem – v teh delih ni zgolj želje po estetiki, temveč iskren poskus razumevanja sveta skozi prizmo noči.

Fotografska razstava:
Moje truplo boste našli prekrito s konfeti
Kje: Avla GT22, Maribor
Kdaj: do 8. septembra 2025