Zaslužitelja vse hvale

Josip Jurčič postaja slovenska ikona. Pred nekaj leti je doživel, no, on osebno pač ne, ampak njegov lik, simpozij, na katerem so nastopili mnogi jurčičoznalci, mdr. tudi dr. Bernard Nežmah. V šolskem čtivu je bil Jurčič že prej dobro zasidran. Osebno ime, nekdaj res redko, se je pod vplivom čtiva – Jurčičeve povesti Domen – razširilo, trenutno je Domnov nekako 3900, če ne še več. (Bernardov je nekaj več kot osemsto, Brankoti smo pa ohoho visoko.) Zadnje čase izhajajo o Jurčiču številna dela disertacijske kakovosti, ki ga razčlenjajo kot ustvarjalca.

A Jurčič ni bil samo pripovednik.

Leta 1868 se je zaposlil kot desna roka narodobuditelja Antona Tomšiča, glavnega urednika pri časopisu Slovenski narod in imetnika Tomšičeve ceste, obojega v Mariboru. (Tomšičeva v Ljubljani se imenuje po Tonetu Tomšiču, narodnem heroju iz NOB.) Mariborski Tomšič (rojen sicer pri Višnji Gori) je bil osebno moralno nadvse pogumen mož. Tako npr. ni hotel sodišču naznaniti imena avtorja spornega članka Tujčeva peta (napisal ga je jedki Fran Levstik). Tomšič je bil Jurčiču gotovo najvišji vzor in najboljši učitelj. A leta 1871 si je na svoj 29. rojstni dan (po vsej verjetnosti) vzel življenje z zaužitjem digitalina (resda pa so zdravniki razglasili zgolj smrt od srčne kapi). Jurčič je zasedel njegovo mesto, preselil časopis v Ljubljano, ustanovil samostojno časopisno tiskarno in v naslednjih letih naredil iz Slovenskega naroda prvi slovenski dnevnik (v Mariboru je izhajal po trikrat tedensko).

Dnevnik je novatorsko vpeljal mnoge vsebine (rubrike in teme), ki so pritegovale splošno pozornost. Slovele so Jurčičeve nabirke, ki niso bile namenjene zgolj postavljanju mrtvih spomenikov, ampak so hkrati finančno pomagale živim žrtvam med sorodniki slavljenega – taka primera sta recimo obdarovanje Prešernove hčere in Jenkove matere.

Obseg uredniške svobode, ki si jo je jemal, je za današnje razmere neverjeten. Odgovornega se je čutil zgolj do slovenskega naroda.

Kako uspešen je bil Jurčič pri popularizaciji časnika, se lepo vidi iz dejstva, da se je naklada v tem kratkem času več kot potrojila. Jurčič je večino svojih življenjskih sil namenjal rasti časopisa in širjenju narodobudnih idej v njem. Poprej plodoviti pisec proze in spočetnik kar nekaj literarnih žanrov pri nas je v tem času ustvarjalno umolknil, najbolj verjetno ne zaradi pešanja ustvarjalnosti, ampak ker se je svojemu časnikarskemu poslanstvu posvetil brez zadržka ali rezerve. Spominjam se svojega očeta, ki je v času, ko je bil glavni urednik revije Prostor in čas, skoraj povsem opustil prevajanje, ki mu je bilo sicer strast in slast. Razlog je najbrž enak pri obeh: čut dolžnosti do slovenskega naroda in ljudstva.

Dr. Bernard Nežmah kot sociolog, mediolog in politolog že desetletja piše o povezavi med politiko in mediji. Plod spoznanj o razmerju med politiko in mediji, do katerih je prišel skozi leta, je sezorel v veliko delo lucidne historiografije – v veliko knjigo o Jurčiču, slovenskem pripovedniku in novinarju (1844–1881). Povsem ga razumem. Razočaranja nad pritlehnostjo slovenskega medijskega »prostora« ( jaz bi rekel »podna«) so ga prisilila, da se je vrnil k samim izvirom našega časnikarstva, kajti v obdobjih euzacije, demokratizacije, mladinizacije, szdlizacije, ljudske demokratizacije, vočedelpopolizacije, oktroizacije, srbizacije itn. vse tja do časa Avstro-Ogrske kratko malo ni našel modela, ki bi ga bilo veselje preučiti in povzdigniti v zgled. Treba je bilo iti več kot poldrugo stoletje nazaj, vse do Tomšiča in Jurčiča (in Levstika, ki pa se je izgubil nazadnje v obsedenskem vremenopisju in nadaljnji, težji duševni bolezni).

Bernard Nežmah oživi Jurčiča kot ključno osebnost na področju boja za medijsko svobodo. Ne s tem, da bi izbrskoval Jurčičeve citate o tej temi, ampak s tem, da je prelistal in natanko pregledal vseh deset letnikov Slovenskega naroda.

In jaz, kolumnist pri dveh dnevnikih, ki sta bila nekoč vplivna in mogočna, zdaj pa mi avtomatsko zavračata pošto, naj zdaj napišem recenzijo o tem velikem in hkrati minucioznem podvigu?

Na tem mestu se torej razglašam za nesposobnega biti recenzent, kaj šele kritik Nežmahove študije.

Ker pa sem v svojem samoljubju obljubil recenzijo, bom stisnil zobe in nadaljeval.

Bernardu Nemžahu so se iz tega pregleda, med katerim si je izpisoval tako dejstva kot ocvirke, izkristalizirali tematski sklopi, ki jih je moral preučiti vsakega posebej, da bi nazadnje lahko potegnil pod njimi črto in izpisal končno sodbo.

Bernard Nežmah vseskozi diskretno, a vztrajno in uspešno išče odgovor na vprašanje, kaj nam je danes preostalo od vse svobode, ki jo je izbojeval Jurčič slovenskemu novinarstvu.

V poglavju o smrti in samomoru smo tako priče razbrzdane svobode duha, ki si jo je jemal urednik, da je lahko objavil recimo tole vest: »Od Borovnice 4. junija. 

Kozava bolezen vgnjezdila se je po celem prenehanji v novič pri nas ter zahtevala nemila smrt denes zopet žrtev. Mrtvec, v kostenjačo prenešen, bil je pred 5. dnevi še pri naj boljšem zdravji in gotovo nij mislil, da se današnjega sprevoda ne bode mogel udeležiti.« Posebej humoren je tu paradoks, da se je mrtvec sprevoda v resnici vendarle udeležil, a na čelu in torej ne tako, kot bi si želel.

Osebno mi je bilo kot ljubitelju narave lepo brati, da je Jurčič v sicer nebukoličnem časopisu rad objavljal vesti iz narave, npr. … »da je zakukala prva kukavica, da sta pognala prvi teloh in zvonček, da je v mesto priletela prva lastovka, da so videli prvo kresnico leteti«.

Vendar je bila potreba, kot ugotavlja Bernard Nežmah, praktična. »Ker tedaj vremenskih napovedi niso objavljali, so bila prav gibanja ptic in rast cvetlic stvarna opora za opazovanje sprememb letnih časov.«

Se pravi, meteorološka napoved z ljubeznijo.

Jurčič se je sicer rad držal načela zlate sredine. V času protijudovskega sentimenta je udrihal po judih (redna rubrika se je imenovala kar Zoper Jude). A bil je ob tem tudi čistokrvni novičar, ki mu je ušlo malokaj zanimivega. Tako je kot prvi pri nas zaslutil in izrekel načrt sionizma: »(Judje) ponujajo, kakor se iz Jeruzalema piše dunajskemu ’Vaterl’ 80 milijonov goldinarjev Turkom, da bi jim Palestino odstopili. Kaj ko bi se tako poskušala narediti nova judovska država?« (Vaterl. = okr. Vaterland)

Tako kot Jurčič tudi Nežmah brž opazi vsako podrobnost in se spotakne obnjo, kjer je že potrebno. Tako ob vesti o srbsko-turški vojni, ki govori, da so srbski »vstajniki … požgali 1000 turških hiš, pobili 20 vojakov in 150 drugih Turkov, zaplenili 800 ovac, 500 goved in 150 turških konj«, takoj opazi, da »drugi Turki«, ki niso bili vojaki in so imeli v kraju svoje hiše in živino, ne morejo biti drugega kot »turški civilisti«, nad katerimi je bil izvršen zločin. Sam dostavljam, da je šlo za »poturice«, torej Srbe, katerih predniki so skozi stoletja pod pritiski turških osvajalcev privzeli osmansko vero in si poturčili imena. Njih potomci so nekateri današnji Bošnjaki.

Takole pa se glasi tedanji zdravniški oglas: »Medic. & chirurg dr. Jos. Vošnjak, magister porodoslovja, praktičen zdravnik v Ljubljani, na sv. Jakobskem trgu v Virantovi hiši v I. nadstropji, ozdravlja vse zunanje in notranje bolezni. Za bolnike iz dežele je gotovo doma vsak dan od 11–12 dopoldne in od 3–4 popoldne. Ozdravlja tudi pismeno.«

Morda se nam »pismeno zdravljenje« zdi smešen koncept, ampak samo spomnimo se, da nas danes zdravniki pismeno, torej skozi medije, delajo ne le zdrave, temveč tudi bolne, kakor je že v korist farmakraciji.

Obseg uredniške svobode, ki si jo je jemal, je za današnje razmere neverjeten. Odgovornega se je čutil zgolj do slovenskega naroda. Tako je mirne duše objavljal tudi lažne novice ali obtožbe in jih pozneje poravnaval zgolj z demantiji za božji lon: »Sploh naj občinstvo naše stanje razume: mi ne moremo nikomur videti v srce, ako se nam krivo poroča, dela se tudi nam krivica, ki vedno želimo služiti le resnici, pravici in poštenosti.«

Lažidopisnike je varoval z anonimnostjo. Bili so mu dragoceni, ker so pošiljali natanko tisti štof, ki poživlja časopis. Ni čudno, če je Bernard Nežmah za to vrsto živopisnega, senzacionalističnega novičarstva po zgledu občudovalcev G. G. Marqueza skoval termin »magični žurnalizem«.

O Jurčiču še vedno velja, da je živel v težkih in skromnih razmerah, ki da so nemara prispevale k njegovi prezgodnji smrti. (Umrl je od jetike, ki bi lahko bila medicinski razlog njegovi frivolnosti – spirohete imajo dokazano tak učinek.)

Nežmah najprej ugotovi obseg letne plače glavnega urednika Slovenskega naroda, potem pa jo primerja z ugotovljivimi sočasnimi letnimi dohodki raznih poklicev. Izkaže se, da je bila fama o njegovi revščini načrtno širjena, da se ne bi jezili delničarji, ki niso prejemali dividend, in prostovoljni dopisniki, ki niso bili poplačani za svoj trud. Taki varčevalni ukrepi so bili v boju za obstanek z nemštvom in nemško konkurenco (dnevnik Tagblatt) nujni.

Takšne so analize Bernarda Nežmaha: analize praktičnega poznavalca človeške narave.

Nisem še utegnil omeniti, s kako pogumnimi prostaštvi se je Jurčič loteval svojih nazadnjaških rivalov med slovenskimi časopisarji – to leti predvsem na Janeza Bleiweisa in njegove Kmetijske in rokodelske novice. Moža sta se zedinila šele sredi 1870. let, ko je nanju silno pritiskala pronemška vladavina Lasserja in Auersperga. Zatem je imel Jurčič za Bleiweisa, ki mu je bil prej »kokoš«, »Brdavs« in »vodja prašičev«, le še besede čiste hvale.

Evo, navedel sem zgolj nekaj ocvirkov iz Nežmahove zakladnice, in s tem vsaj malce nakazal živost, praktičnost, zabavnost in temeljitost mojstrovega dela. Koliko mu zaupam, pa se vidi tudi po tem, da sam uporabljam njegovo metodo: v njegovi knjigi brskam, kakor je v Slovenskem narodu (resda bolj metodično) iskal on.

Skratka, knjiga, ki nam pričara drugo polovico 19. stoletja v tedanji deželi Kranjski veliko bolj živo od zgodovinskih učbenikov in doktorskih disertacij.

Bravo, doktore!

Knjiga:
Bernard Nežmah: Neznani Jurčič – magični žurnalist
Založba: Slovenska matica, 2024
Cena: 25 €