Lenart Zajc: Rana

+ + + +

Konec in tisto po njem

Rana je tretji del romaneskne trilogije Lenarta Zajca (1967); v prejšnjih delih, Odredu in Pošasti, se je ukvarjal s (tik) predvojnim početjem protagonistov, ki se potem zberejo v partizanih in jih pri protifašističnem in protiokupacijskem odporu vodijo različne silnice. Junaška druščina, ki se karakterno sklicuje na partizanarico, se srčno – in krvavo, za obe strani – loti okupatorja in kolaborantov. Zajčevo pisanje je podprto z dokumenti, recimo z Dakijevimi zapisi Najboljši so padli in drugimi, tudi v zadnjem delu, ki obravnava čas od kapitulacije Italije do obdobja tranzicije.

Med prvotnimi člani odreda jih nekaj pade in nekaj pobegne zaradi spletk in kontraspletk, ki sežejo od enot na terenu vse do vrha partizanskih obveščevalnih služb. Zajc namreč ob zgodbi o partizanski enoti ter živahnih in značajsko izrazitih likih, nabranih z vseh vetrov in različnih prepričanj, dregne v nekatere (še) manj raziskane pege odpora in partizanjenja, ki jih jemlje kot samoumevni del vsake vojne. V gibanju pride do presečišča obveščevalnih služb in koristi posameznikov, to pa priskrbi pripovedno dinamiko.

Omenja recimo poskuse povezovanja Osvobodilne fronte in kraljeve vojske, torej četnikov, v ozadju je izdaja ljubljanske ilegale, poboj intelektualcev v zadnjih tednih vojne, ki ga opravi posebna enota črnorokcev v okolici Turjaka, napadi kolaborantov ob umiku, torej še po kapitulaciji Nemčije, križarji oziroma Matjaževa vojska in vloga zahodnih zaveznikov pri njihovi logistiki in podobno. S tem Zajc hote širi pripovedni okvir z manj znanimi dejstvi, tako da roman ne govori več le o samosvojih posameznikih, eksistencialistično in včasih tudi razgrajaško podprtih. Ni jim tuje pretikanje med vojskami in v tem se razkriva tragika bratomornosti; eni so si bolj zapomnili in so se jim globlje usedli zločini enih, drugim drugih.

Različne so tudi njihove povojne vloge, nekateri prevzamejo družbenopolitične funkcije, drugi se demobilizirajo ali ideološko spreobrnejo. Nekateri ves čas vodijo protiigro in si prizadevajo za lastne koristi, za visoke položaje ali praktične zadeve srca. Rane so tako prizadete dvojno, od odkritih sovražnikov in zaradi strelnega orožja, tudi še v času po kapitulaciji, rane so spomin živih na padle soborce. Zajc v prigode izmišljene skupine vplete tudi nekatere veljake, recimo Mačka Matijo, in nekaj prepoznavnih domobranskih klavcev, iz Sovjetske zveze se vrne Daki in zadeva se odsuka do pravičnega maščevanja in približka pravice v času tranzicije.

Trilogija dokazuje, da je vojni čas še vedno plodna gruda za pisanje in da je štafeto od potomcev udeležencev – Maruša Krese, Ivo Svetina, Maja Haderlap – prevzela generacija, ki v prelomnih časih vidi priložnost za zgodbe. Zajc se v svoji akcijski pripovedi naslanja na zgodovinska dejstva in dele trilogije komentirajo zgodovinarji.