Walter Rodney: Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta

+ + +

Knjižno čudo: profesor zgodovine Rodney (1942– 1980), rojen v Gvajani, proučuje rusko revolucijo iz afriške perspektive v knjigi, ki je ni nikoli napisal.

Falsifikat? Niti ne, na univerzi v Dar es Salaamu je na začetku sedemdesetih let to temo predaval študentom, na podlagi njegovih zapiskov pa so jo dediči in uredniki objavili v knjigi. Kot panafrikanist in marksist je bil angažiran v postkolonialni Tanzaniji, bil je pisec številnih del proti kapitalizmu in izkoriščanju tretjega sveta ter politik, ki je po atentatu postal še medijska ikona gibanja Black Power. In kaj je mladi profesor v Afriki predaval o letih 1917 in naprej v Sovjetski zvezi? Seveda se ni mogel sklicevati na pričevanja in dejstva, njegovo delo temelji na kritiki omejenega števila zahodnih avtorjev, ki jih odpravi kot buržoazne mislece. Vzemimo usodni moment. Po oktobrski revoluciji so v deželi razpisali volitve, Leninovi boljševiki pa so na njih zbrali le 24 odstotkov glasov in se uvrstili na drugo mesto, a na ustavodajno skupščino so poslali rdečearmejce, da so poslancem grozili in nanje merili s puškami, potem pa so državni parlament odpravili, ukinili vse stranke razen svoje, politične nasprotnike pa začeli pošiljati v taborišča. Toda Rodney temu ne reče puč in diktatura, ampak razredni napredek. Kako to utemelji? Pravi, da je bilo ljudstvo brezbrižno do ukinitve skupščine. (Pod cenzuro in vojaškim diktatom je molčalo!?) Sploh pa trdi, da so boljševiki zastopali ogromno večino prebivalstva, ki so ga sestavljali kmetje in delavci. Od kod evidence za tak sklep, ko pa ti na volitvah niso večinsko glasovali zanje? Preprosto – sovjetski komunizem razglasi za gospodarski napredek, še več, Stalinu da odvezo za teror in čistke, češ da dosežke in neuspehe velja pripisati sovjetski družbi kot celoti! Lepa agitka za socializem po sovjetskem zgledu v Tanzaniji, za proučevalce oktobrske revolucije pa prazno čtivo.