Teorija mrtvega interneta

Pred slabimi petimi leti je na nekem dokaj obskurnem spletnem forumu vzniknila navidezno prismuknjena teorija zarote, ki predpostavlja, da je bilo medmrežje ljudem odvzeto že leta 2016, da so ga uzurpirali (ro)boti in da smo (človeški) uporabniki predvsem pasivni opazovalci algoritemsko vodene vsebine, ki jo avtomatizirano ustvarja in objavlja umetna inteligenca. To so bili še preprostejši časi, ko sistemi generativne umetne inteligence, denimo veliki jezikovni modeli, slikarski roboti in orodja za ustvarjanje sintetičnih videoponaredkov, še niso bili del vsakdanje digitalne krajine, teorija zarote pa je bila ovržena kot »paranoidna fantazija«. A zdaj, ko je splet iz dneva v dan bolj preplavljen z digitalnim balastom, ustvarjenim z umetno inteligenco (v angleščini se je takšne vsebine prijel izraz AI-slop, torej UI-brozga), in ko zares zajeten del objav in interakcij na družbenih omrežjih opravljajo (ro)boti, ki nas skušajo tako ali drugače opehariti, se teorija mrtvega interneta ne zdi več tako za lase privlečena, paranoidna ali pretirano konspirološka. Splet se kvari in prerokba postaja resničnost.

Poplava brozge

Splet se utaplja v digitalnem balastu. Danes je tako rekoč nemogoče drseti po domači strani izbranega družbenega omrežja, ne da bi v trenutku naleteli na skrpucalo, ustvarjeno z umetno inteligenco, pa naj gre za razne groteskne podobe, dražljive »rage-bait« lažne novice, sintetične videoponaredke, bizarne videosmešnice in spletne meme brez kančka duhovitosti. Potem so tu na primer še posnetki humanoidnih mačk, ki opravljajo človeška opravila, podobe tako imenovane »italijanske UI-brozge«, ki vedno nove hibride med nezdružljivimi rečmi poimenuje z italijansko zvenečimi imeni (morski pes v supergah je Tralalero Tralala, hibrid med balerino in skodelico kapučina Ballerina Cappuccina, hibrid med šimpanzom in banano Chimpanzini Bananini, ipd.), ter podobe naravnih čudes sveta in arhitekturnih presežkov, ki v resničnosti ne obstajajo. Hitro naletimo tudi na neizvedljive recepte za neužitne jedi ali na »click-bait« videe, v katerih nam sintetični glas recitira površne in zavajajoče povzetke (pogosto nepomembnih) novic. Ne pozabimo na nedavno poplavo ljubkih portretov v značilnem animacijskem slogu studia Ghibli, ob katerih se obupanemu mojstru Hajau Mijazakiju, ki je nekoč rekel, da je »umetna inteligenca žalitev življenja«, verjetno obrača želodec.

Spotify preplavljajo generične skladbe skrivnostnih izvajalcev, ki onkraj pretočnih platform nimajo nikakršne spletne prisotnosti – kot da sploh ne bi obstajali. V spletnih knjigarnah so kot gobe po dežju – oprostite izrazu – vzniknili (potencialno pogubni) gobarski priročniki, ustvarjeni z umetno inteligenco, in kup druge šund literature, podpisane z izmišljenimi psevdonimi, čeprav je njihov pravi avtor ChatGPT. Omrežje X je lani zasul plaz opolzkih portretov pop velikanke Taylor Swift, ki je javnost opozoril, da generativna umetna inteligenca kot po tekočem traku kleplje lažno, nekonsenzualno pornografijo. Na platformo Pinterest ste se lahko še nedavno zatekli po navdih za preureditev vrta ali dnevne sobe, danes boste tam našli predvsem sintetične renderje, ustvarjene z umetno inteligenco, ki nimajo nikakršnega namena, saj se boste denimo zagledali v kos pohištva, ki ga nihče ne proizvaja. S prihodom orodij, kot je Googlov generator videov Veo3, s katerim je z besednim ukazom mogoče ustvariti skorajda fotorealističen videoposnetek, so YouTube začeli preplavljati lažni napovedniki za izmišljene filme, kot sta denimo zapoznelo nadaljevanje franšize Nazaj v prihodnost ali igrana različica Simpsonovih, v kateri sintetični ponaredek Adama Sandlerja upodablja glavni lik Homerja.

Nedavna raziskava ugotavlja, da so za skoraj polovico prometa na spletu odgovorni »boti«, programi, ki posnemajo ljudi in nas skušajo tako ali drugače opehariti.

Nedavno smo se čudili ostudnemu videu fiktivne Palestine jutrišnjega dne, v katerem je Zahodni breg prikazan kot sprevržena utopija, ki jo krasijo zlati spomeniki »rešitelju« Donaldu Trumpu. Ta je v tej nenavadni viziji umetne inteligence po vsej Gazi postavil razkošne hotele, v katerih med drugim hlastajoče obeduje Elon Musk, medtem ko z neba dežujejo ameriški dolarji. Posnetek je na družbenih omrežjih ponosno razširjal celo sam Trump.

Facebook, obljubljena dežela za digitalni balast, med drugim »krasi« množica nenavadnih podob grotesknih hibridov med Jezusom Kristusom in škampi, gamberi, jastogi ter drugimi členonožci, ki so se lani po omrežju iz neznanega razloga razširili kot požar. Tako imenovani Shrimp Jesus je postal nekakšen učbeniški primer ali celo simbol slikovne umetnointeligenčne brozge, neustavljiva poplava teh podob pa je za številne dvomljivce opozorilni znak, da se teorija mrtvega interneta dejansko uresničuje.

Ne le da družbena omrežja nimajo nikakršnega filtra, ki bi ločeval zrnje od plev, temveč nam avdiovizualne pomije, ki so bile ustvarjene z umetno inteligenco, dejavno vsiljujejo v naš feed, saj jim seveda ustreza, da smo uporabniki množično prikovani pred zaslon – četudi zato, ker se na primer čudimo bizarnim podobam Jezusa, sestavljenega iz nešteto majhnih rakcev. Mark Zuckerberg tega nikakor ne skriva: v intervjuju za časnik The Verge je rekel, da je »dodajanje podob, generiranih z UI, v vaše vire logičen korak za Facebook in Instagram«.

Pravzaprav pa UI-brozga na splet pronica tudi na nekoliko manj očitni ravni – v obliki besedil, ki čedalje bolj množično nastajajo z rabo velikih jezikovnih modelov, a so navadno zakrinkana kot delo človeških rok. Nedavna raziskava podjetja Ahrefs, ki izdeluje orodja za zaznavo vsebin, ustvarjenih z umetno inteligenco, ugotavlja, da na kar 74,2 odstotka novih spletnih strani – raziskovalci so jih analizirali 900 tisoč – najdemo besedila, ustvarjena z velikimi jezikovnimi modeli. O tem se zlahka prepričate sami: Googlu postavite naključno vprašanje in skoraj gotovo bo vsaj ducat prvih zadetkov – ta častna mesta so seveda plačljiva – vodilo do spletišč, kjer vas čakajo generični in razvlečeni članki, polni žlobudranja, floskul in fraz, ki so na prvi pogled videti legitimni, a povedo zelo malo. Pravzaprav pa uporabniki niti ne klikajo več na povezave, ki jih ponudi brskalnik, saj nam je Google vsilil orodje AI Overviews, ki nam, pa naj to hočemo ali ne, ob iskanju v nekaj trenutkih napiše povzetek odgovora na postavljeno vprašanje: v hipu pogoltne arhiv člankov o iskani temi, jih prebavi in izpljune. Ti povzetki se lahko po kakovosti včasih primerjajo s srednješolskimi obnovami knjig, ki bogatijo arhiv platforme Dijaški.net.

Ne le da družbena omrežja nimajo nikakršnega filtra, ki bo ločeval zrno od plev, temveč nam avdiovizualne pomije, ki so bile ustvarjene z umetno inteligenco, aktivno vsiljujejo.

Armade nadležnih (ro)botov

Lanska raziskava podjetja za kibernetsko varnost Imperva ugotavlja, da so za skoraj polovico celotnega prometa na spletu odgovorni »boti« (okrajšava za spletne robote). Gre za programe, ki na spletu opravljajo različna avtomatizirana opravila, pri čemer pogosto posnemajo človeške uporabnike, navadno iz zloveščih vzgibov: skušajo vas na primer tako ali drugače zavesti ali opehariti, tržiti kak izdelek iz sumljivih spletnih trgovin, vam poslati vsiljeno pošto (tem pravijo spambots, op. p.), vdreti v vaš uporabniški račun, ukrasti vaše podatke ali celo vašo celotno digitalno identiteto, promovirati kakšno pornografsko vsebino, navadno na platformi OnlyFans, vas zvabiti na spletno stran s škodljivo programsko opremo, vas z draženjem zvabiti v razgreto razpravo (angl. rage-bait), promovirati kriptovalutne prevare, objavljati lažne ocene v spletnih trgovinah, krasti in preprodajati digitalne identitete, komentirati s povezavami do sumljivih »brezplačnih daril« in tako naprej.

Strateško usklajene kampanje velikanskih hord botov so lahko tudi učinkovito propagandno sredstvo za manipulacijo javnega mnenja: ko se na nekem spletnem mestu zberejo v dovolj velikem številu, lahko ustvarijo vtis množične podpore nekaterim idejam, proizvodom ali političnim načrtom. Če na primer več tisoč botov, ki posnemajo ljudi, sočasno objavlja komentarje pod neko objavo na družbenem omrežju, če jo sočasno lajka, deli in tako naprej, lahko doseže, da se ta vsebina po medmrežju razširi kot požar. S tem umetno napihujejo priljubljenost nekaterih vsebin, ki ne zavedejo zgolj uporabnikov, temveč tudi algoritme družbenih omrežij. Ti namreč vselej dajejo prednost vsebinam, ki so polarizirajoče ali skrajne, oziroma vsebinam, ki spodbudijo veliko odzivov.

Strateško usklajene kampanje velikanskih hord botov so učinkovito propagandno sredstvo: lahko ustvarijo vtis množične podpore določenim idejam.

Elon Musk je enega izmed svojih najbolj nečimrnih megaprojektov – nakup Twitterja, danes imenovanega X – med drugim izpeljal pod pretvezo, da bo z omrežja za vselej pregnal nadležne bote. Ni mu uspelo, daleč od tega. Uvedel je sistem monetizacije, ki uporabnikom, overjenim z modro kljukico, omogoča, da v žep pospravijo del prihodkov, ustvarjenih z oglasi pod njihovimi komentarji. V kontekstu boja proti botom se je s tem ustrelil v koleno. Priložnostni »poslovneži« množično kupujejo modre kljukice in svoje račune povezujejo z velikimi jezikovnimi modeli in boti, ki nato samodejno odgovarjajo na razne viralne objave. Zaradi tega je omrežje X postalo gojišče botov.

Ti so z eksponentnim razvojem sistemov generativne umetne inteligence vse pogostejši pojav, saj jih zdaj zlahka »rekrutira« slehernik brez posebnega tehničnega znanja ali programerskih veščin. Sočasno pa zaradi umetne inteligence postajajo tudi čedalje bolj prefinjeni: še pred nedavnim smo jih v hipu prepoznali, saj so na daleč zaudarjali po nepristnosti, danes pa znajo z rabo velikih jezikovnih modelov dokaj prepričljivo posnemati ljudi oziroma njihov slog pisanja in vedenja na spletu, ob pomoči kolegov slikarskih robotov pa se skrivajo za sintetičnimi, navidezno pristnimi fotografijami.

Pravzaprav so ravno ti slikarski roboti večinoma odgovorni za to, da se je teorija mrtvega interneta skobacala iz nepomembnih kotičkov spleta in našla mesto v mainstreamovski razpravi: krivi so za poplavo digitalnega balasta, umetnointeligenčne brozge, ki se ji uporabnik spleta, še posebej, če se rad zadržuje na družbenih omrežjih, danes preprosto ne more izogniti. Kot je za 404 Media zapisal pronicljivi tech kritik Jason Koebler, »vsebina, ki jo ustvarja človek, skoraj povsem potone v morju vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco, saj je ta v popolni kvantitativni premoči«. Koebler opaža, da umetna inteligenca zmaguje med drugim zato, ker se lahko v hipu prilagodi temu, kar se na neki platformi v danem trenutku najbolje obnese, zato tudi algoritmi družbenih omrežij dajejo prednost brozgi in jo čedalje več potiskajo v ospredje. Koebler je prepričan, da doživljamo »popolni zlom informacijskega ekosistema in tudi razkroj resničnosti na spletu«.