»Greh v Svetem pismu ne obstaja«

Petintridesetletna Maike Schöfer je evangeličanska duhovnica v Berlinu in svoja sporočila širi tudi kot krščanska vplivnica na Instagramu. Sodeluje v medverskem dialogu, med drugim tudi s podkastom 331 – tri ženske, tri vere, ena tema.

Gospa Schöfer, sta seks in krščanstvo protislovna ali kljub vsemu združljiva? 

Spolnost je del človekove biti in bi zato tudi v cerkvi morali govoriti o njej. A naše velike cerkve se je sramujejo ali pa se ne zmenijo zanjo. S tem pripomorejo, da je spolnost tabu, in so soodgovorne, da so seks stigmatizirali in ga še vedno stigmatizirajo, zato je prežet tudi s sramom. Spolnosti ne smemo več demonizirati, temveč bi se morala cerkev čutiti pristojno, da jo dovoli.

Krščanska vera temelji na Svetem pismu. Kaj v njem piše o spolnosti? 

Zame je še posebej pomembna Salomonova Visoka pesem, ki žal le redko zaide v pridige in razprave. V njej je tudi pogovor med moškim in žensko, ki si izmenjujeta izjemno erotično nabite stavke, sanjata drug o drugem in prekipevata od erotičnega hrepenenja. Govor je o poljubih, prsih, licih in gležnjih. Besedilo dokazuje, da tudi Sveto pismo poudarja, kar je lepega v spolnosti.

Ženske je v njem ne odnesejo dobro; začne se z Evo kot zapeljevalko in grešnico. Kako se kot duhovnica spopadate s tem? 

V Svetem pismu lahko najdemo sovražne izjave proti ženskam, vendar so jih zapisali moški v patriarhalnem obdobju. Sveto pismo je po eni strani ogledalo takratne družbe, po drugi pa so s prevodi in manipulacijami zavestno poskrbeli, da so ženske omalovaževali in omogočili ženskam nenaklonjene interpretacije. Vendar v Svetem pismu obstajajo tudi številne močne ženske figure, ki so delovale in živele samozavestno, samostojno in emancipirano. Teologija pomeni, da stara besedila beremo z mislijo na svoje življenje in jih na novo razlagamo. Svetega pisma ne morem brati dobesedno, kajti življenje je bilo nekoč čisto drugačno in niti sanja se mi ne, kaj bi si Jezus mislil o družbenih omrežjih. Sveto pismo so v dolgih stoletjih razlagali izključno evropski, svetlopolti, vplivni moški. Danes se jim pridružujejo razlage marginaliziranih skupin: žensk, temnopoltih ljudi, homoseksualcev. Ne ukvarja se le z velikimi in vplivnimi, temveč tudi z malimi, izobčenimi ljudmi.

Zgodbo o Evi kot grešnici je kljub vsemu težko interpretirati drugače. 

Greh kot takšen v Svetem pismu ne obstaja. In glede Eve obstajajo tudi druge feministične razlage. Eva je Bogu rekla ne, uprla se je vsem in krenila po svoji poti. Je prva ženska, ki je rekla ne! Za to je bila kaznovana. Po patriarhalni razlagi je Eva pratip greha. Z grešnostjo je okužila celo človeštvo, še posebej pa ženske. Odtlej so ženske razpete v dualizmu med Evo in Marijo. So Eve, vendar se morajo vesti kot Marije: biti morajo deviške, čiste, ponižne. Ženske še danes ne morejo ustreči vsem pričakovanjem, so svetnice, a kljub temu kurbe.

Ali ta dualizem občutite tudi kot duhovnica? 

Da. V evangeličanski cerkvi je ta dualizem manj nazoren, vendar ga je subtilno še vedno mogoče opaziti. Pravijo, da si ne smem namazati ustnic ali nalakirati nohtov rdeče, ker to zmede ljudi, saj je preveč seksi za cerkev. Duhovniki in duhovnice bi si morali zakrivati ramena, kolena in poleti pač nositi lahka, široka oblačila, ne pa, da kažejo trebuh ali nosijo oprijeta oblačila. Če bi na Instagramu objavila fotografijo v bikiniju, bi to ljudi razburilo. Razmišljala sem, da bi se udeležila televizijskih zmenkarij, a bogve, kaj bi se izcimilo iz tega.

Še danes me sprašujejo, ali je masturbiranje nečisto. In odgovorim: Seveda ne! Počneš lahko vse, kar ti srce poželi.

Kako prenašate omejitve, ki vam jih postavlja lastna cerkev? 

Pri moji cerkvi je dobro, da me je posvetila v veliko svobodo. Evangeličanska vera temelji na tem, da sem pred Bogom svobodna in mi cerkev ne predpisuje pravil in konvencij. Ponuja mi usmeritve, vendar se svobodno odločam in tudi nasprotujem cerkvi, če to lahko dobro utemeljim pred Bogom in lastno vestjo. Neizpodbitno je nastopil tudi trenutek, da se začnemo pogovarjati o etiki v spolnosti in pometemo s sramom.

Na Instagramu ste zapisali: Masturbiranje ni greh. Sklicevali ste se na sveto Hildegardo iz Bingna. Kaj je vedela o tem? 

Kot ena prvih žensk je pisala o orgazmu, to pomeni, da ga je najbrž tudi sama izkusila. Orgazem se ji je zdel ekstatičen, božanski trenutek, možnost za povezovanje z Bogom. Ekstaza je z duhovnega zornega kota božanski trenutek, vendar Hildegarda to povezuje s spolnostjo – to je ohrabrujoča ugotovitev in danes njeno stališče vidim kot feministično dejanje samoopolnomočenja.

Srednjeveška nuna je bila feministka? 

Samostani so bili deloma feministične enklave, ženske so se same odločile za takšen način življenja, da bi za samostanskimi zidovi živele svobodno življenje po svojih pravilih.

Kaj o onaniranju pravi Sveto pismo? 

Sam izraz izvira iz Svetega pisma oziroma pripovedi o Onanu, ki je ejakuliral – in ejakulat je padel na tla. Po antičnih predstavah naj bi seme skrivalo življenjsko potenco in zato ga ne bi smeli zapravljati. Spolnost naj bi služila le zagotavljanju nasledstva. Iz tega se je razvilo prepričanje, da je onaniranje prepovedano. Še danes me sprašujejo, ali je masturbiranje nečisto. In odgovorim: Seveda ne! Počneš lahko vse, kar ti srce poželi, in če ti godi, potem to počni! Kar se tiče spolnosti, sta najpomembnejša dejavnika, o katerih bi morali govoriti, odgovornost in privolitev. V tem okviru smo svobodni tako v zakonu oziroma partnerstvu kot zunaj njega, naj ima človek tudi svojo razuzdano plat ali je aseksualen. Ljudje ne čutijo, da morajo izživeti spolnost, če tega ne doživljajo kot nekaj ugodnega zase.

Kako utemeljujete svoje stališče?

Nekaj Jezusovih stavkov ima posebno težo in nanje se opiram pri preverjanju svojih stališč. Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe, na primer. Če to velja tudi za spolnost, je masturbiranje zame popolnoma nesporno. Lahko ga vidimo kot ljubezensko dejanje do samega sebe. Vse, kar je zame dobro in ne vpliva na druge ljudi, spada pod okrilje te Jezusove misli.

Ideal, ki ga uteleša Jezus, je neporočen moški. Zakaj torej v cerkvi velja za škandalozno, če kdo nima partnerja ali se loči?

Sklicujete se na Jezusa – je tudi on imel spolne odnose? 

Nimam pojma. Veliko je ugibanj in to omogoča nove razlage. A upoštevati moramo tudi, česar Jezus ni omenjal. Da o spolnosti ni govoril, po mojem nakazuje, da ni bil poročen in da ni imel spolnih odnosov, vendar iz tega razberem tudi, da sta samsko življenje in aseksualno vedenje enakovredni. Ideal, ki ga uteleša Jezus, je neporočen moški. Zakaj torej v cerkvi velja za škandalozno, če kdo nima partnerja ali se loči?

Marijo Magdaleno včasih opisujejo kot Jezusovo partnerico, včasih kot njegovo najljubšo učenko, pa tudi kot prostitutko. Kdo je bila v resnici?

Marija Magdalena je bila predvsem pomembna ženska figura v Jezusovem življenju, in to ne edina. V velikonočni zgodbi ima eno najpomembnejših nalog: kot prva je oznanila vstajenje in širila vest o njem. Ne vemo, kakšen je bil njun odnos, lahko pa razberemo, da je Jezus imel odnose s samostojnimi ženskami.

Kako se je vedel do žensk?

Naj opozorim na eno od žensk: Sirofeničanko v Markovem evangeliju. Prosi za pomoč svoji bolni hčerki, vendar jo Jezus zavrne. A ona vztraja, ugovarja in Jezus se pusti prepričati. Danes pravim: najprej vidim toksično možatost in nadutost, nato pa ji Jezus prisluhne in prepriča ga. Ona doseže svoj cilj, in to ne s sprijaznjenjem in pritrjevanjem. To je zame feminističen zorni kot.

Je bil Jezus feminist?

Da. Ne morete biti antifeministični in kristjan, kajti če vera pomeni ljubezen do bližnjega, pravičnost in mir, ne morem nekaterih ljudi poniževati in izključevati.

Njegov nedavno preminuli predstavnik na Zemlji, papež, ni izstopal po feminističnih potezah. 

Papež je zame ugledna oseba, v njem vidim modrost, človeka, ki pozna Sveto pismo, vero in ima izkušnje. Hkrati pa mi nista mar poveličevanje in idealiziranje. Papež je izrekel tudi kaj sovražnega do žensk, otrok in homoseksualcev, česar samo zaradi njegove smrti ne bom izbrisala iz spomina. Organizacijska struktura katoliške cerkve se mi zdi težavna, ker spodbuja moč moških in jo še utrjuje. Pomembnejša mi je moja cerkev in tudi v njej ostajajo izzivi, nepravičnost in težave.

Kakšno je vaše stališče do celibata? 

Odločitev zanj bi morala biti prostovoljna, duhovniki bi morali imeti izbiro. Celibat kljub temu ni razlog za zlorabe, spolna abstinenca ne vodi k spolnemu nasilju. Tudi domnevno manj hierarhične strukture evangeličanske cerkve so spodbujale zlorabe in spolno nasilje, kot je pokazala lani objavljena raziskava. Na vseh ravneh bi morali končno začeti preventivno delovati in se kritično soočati z lastnimi strukturami. Poznam katoliške duhovnike, ki bi radi živeli v partnerski zvezi. Mislim, da bi jim bilo laže razumeti življenje, če bi ga lahko tudi sami živeli. Kako naj sicer vem, kaj pomenita strto srce in razpadla družina?

Papež Frančišek je na spolni užitek gledal kot na božji dar – je to velik korak za katoliško cerkev? 

Seveda, in tudi meni se zdi pomembno poudariti, da morata v življenju prostor dobiti tudi veselje in smeh, in cerkev bi morala posredovati ravno takšno sporočilo. Zakaj ne moremo v cerkvi plesati in se smejati? Rejv v diskoteki je za marsikoga transcendentalno doživetje, zakaj bi to prepovedovali? Takšne duhovne trenutke bi lahko preselili tudi v cerkev in jih doživljali skupaj – tako kot temo o spolnosti.

Bog za vas ni le moškega spola, včasih mu dodate zvezdico, ki simbolizira raznolikost družbenih spolov. Zakaj?

S takšno raznolikostjo se veliko bolj približamo Bogu, kot če ga označujemo zgolj kot Očeta ali Gospoda. V Svetem pismu Boga opisujejo s številnimi podobami in prispodobami: kot kokoš, kot pekovko, kot babico, kot hraniteljico, kot orlico z mladiči. Bogu je v Svetem pismu prvotno ime JHVH, česar pa iz spoštovanja niso nikoli izgovorili, temveč prevajali z Adonaj, kar pomeni gospod. Zato si Boga predstavljamo kot moškega in moško zaradi Svetega pisma postane božje. Danes obstaja tudi Sveto pismo v pravoreku, ki sledi feminističnim izhodiščem in pravičnosti, tako da je božje ime prevajano različno, na primer kot Večna ali OnOna. Bog v sebi nosi plati, ki niso strogo omejene na biološki moški spol in heteroseksualnost, če to dvoje razumemo, kot da presega omejitve, kot da ni oprijemljiv in dosegljiv. Nedosegljivost pa je teološki opis Boga – torej še toliko izraziteje presega spol in spolno usmerjenost.

Rejv v diskoteki je za marsikoga transcendentalno doživetje, zakaj bi to prepovedovali? Takšne duhovne trenutke bi lahko preselili tudi v cerkev.

Kakšno mnenje imate o novo izvoljenem papežu Leonu XIV.? 

S svojimi katoliškimi sestrami se veselim izbora. Zagotovo ne bo takoj uvedel posvetitve žensk, čeprav si tega kot veliko katoličank in katoličanov zelo želim. V prvih dnevih sem papeža doživljala kot dostopnega, s solzami v očeh, ko se je prvič pokazal svetu. In doživela sem papeža, ki je poudaril mir in nedvoumno pograjal kapitalizem. Napeto pričakujem, kaj bo. 

© 2025 Der Spiegel