Najnevarnejši človek v britanski politiki

Pred pomembnimi govori postane živčen tudi Nigel Farage. Nemirno stopa naokrog, preverja poudarke in mimogrede nahruli kolege – tako ga opisujejo novinarji in njegovi najtesnejši sodelavci.

Nekega večera lanskega septembra je v Birminghamu z njegovih ramen padlo veliko breme. Moški, ki je Britance pregovoril, da so glasovali za izstop kraljestva iz Evropske unije, je na zabavi po prvem delu strankarskega kongresa, sproščen, ker je bil pomembni nastop že za njim, še vedno v obleki in kravati, zapel ljubezensko pesem Frankieja Vallija »I love you baby and if it’s quite alright I need you baby, to warm a lonely night«. Vidno je užival in se smejal, mahal z rokami v ritmu glasbe in se veselil skoraj kot otrok.

»Mislite, da bi Starmer na kongresu laburistov zmogel kaj podobnega?« je zaklical. Kot da niso že tako ali tako vsi zaznali velikega nasprotja med njim in pogosto tako zategnjeno delujočim premierjem. Ko je na kongresu odhajal z odra pred polnim stadionom, ga je povezovalec pozdravil z besedami: »Nigel Farage, gospe in gospodje, naslednji premier.«

Še nedavno bi se v Veliki Britaniji smejali ob takšni izjavi.

Farage, danes star 61 let, je pol življenja posvetil izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije. Neutrudno je potoval po državi, imel ogorčene govore, izkoristil je razočaranje nad Brusljem in ga usmeril proti elitam ter priseljevanju. Takratni konservativni premier David Cameron je leta 2013 zato izgubil živce in napovedal referendum v upanju, da bo s tem končno utišal nasprotnike EU v svoji stranki, torej med torijci. Farage je v kampanji uporabljal preprost jezik, zaradi veselja do provokacij je bil prepričljiv, zato je zmaga zagovornikov odhoda zagotovo povezana tudi z njegovo govorniško nadarjenostjo. Izstop lahko šteje za svoje veliko zmagoslavje, za katerega pa je dolgo kazalo, da bo tudi njegovo poslednje.

Po izstopu iz EU je Farage začel lagodnejše življenje političnega upokojenca. Svojo stranko Reformirajmo Združeno Kraljestvo (Reform UK) je prepustil pustemu poslovnežu, sam pa užival v vlogi televizijskega agitatorja; Britanci so poleg tega na aplikaciji Cameo pri njem lahko naročali personalizirane videopozdrave. Farage je v kamero povedal, kar so mu napisali, in za to zaračunal slabih devetdeset evrov. Zdelo se je, da je »mister Brexit« preteklost. A zdaj se je Farage vrnil v vsem sijaju. Nekaj tednov pred volitvami julija lani je napovedal vrnitev in v osmem poskusu se mu je prvič uspelo prebiti v britanski parlament. Odtlej skupaj z drugimi poslanci svoje stranke spravlja ob živce establišment.

Na stavnicah Farage vodi kot Starmerjev naslednik. Na TikToku mu sledi 1,3 milijona ljudi, več kot vsem drugim 649 poslancem skupaj.

Farage, obraz britanskega desnega populizma, na Downing Streetu – leto dni po volitvah se to že zdavnaj ne zdi več šala, temveč vse možnejši razplet.

Njegovi nasprotniki bi rekli, da je nevarnost, ki se neizogibno približuje.

Socialdemokratski premier Keir Starmer ima v parlamentu veliko večino. Če ga bo stranka še naprej podpirala, ga vnovične volitve čakajo šele čez štiri leta. Tekmeca z desnega roba je kljub temu že povišal na položaj neuradnega vodje opozicije in s tem nakazal, da je Farage njegov največji nasprotnik.

Nigel Farage sluti zgodovinsko priložnost. Starmer ni dolgo na položaju, pa že ni več priljubljen; le 23 odstotkov Britancev meni, da dela dobro. Torijci so v štirinajstih letih zapravili toliko zaupanja, da jih nihče ne mara. Kdo sploh ostane? Sir Rod Stewart, eden najslavnejših pevcev v državi, predlaga: »Farageu moramo dati priložnost.«

Razpoloženje je mogoče meriti s številkami. Maja je ekipa Nigela Faragea na angleških lokalnih volitvah dobila več kot štiri desetine sedežev. V raziskavah javnega mnenja ima šest odstotnih točk naskoka pred laburisti, dvanajst pred torijci. Na stavnicah Farage vodi kot Starmerjev naslednik. Na TikToku mu sledi 1,3 milijona ljudi, več kot vsem drugim 649 poslancem skupaj.

Farage je desetletja grajal britanski večinski volilni sistem, ki je neugoden za majhne stranke in koristi velikim. Le zmagovalec volilnega okrožja dobi sedež v parlamentu, skrajneži so večinoma ostali zunaj. Farageu je sedemkrat spodletelo na tej oviri, zdaj pa bi končno lahko dosegel uspeh. »Stranka Reform UK je danes tako priljubljena, da se je ovira sprevrgla v prednost,« je komentiral politolog Rob Ford.

Kot kaže, bi se po četrtletju v politiki v zgodovino kljub vsemu lahko zapisal še s čim razen z brexitom. Kdo je mož, okrog katerega se spet vrti vsa dežela? Kaj jo čaka, če mu bo res uspelo?

Angleški nacionalisti

Iz Westminstra je slabih trideset kilometrov do kraja, kjer je Farage preživel otroštvo. Ko prišlek izstopi iz dvonadstropnega rdečega avtobusa v Downu na jugovzhodu Londona, se mu zdi, kot bi pristal v drugem svetu. Hrup velemesta tu potihne, za živimi mejami se širijo velike zelenice in sveže pokošena golfska igrišča. Ob cesti stojijo opozorila pred jezdeci.

Downe ima 300 prebivalcev, dve gostilni in srednjeveški cerkveni zvonik Svete Marije. Tik poleg njega leži slavno letališče Biggin Hill, s katerega so leta 1940 vzleteli hurricani in spitfiri kraljevih letalskih sil v boj proti nacistom. Farage je odraščal ob spominih na vrhunec Velike Britanije. Kot otrok je izkopal neeksplodiran naboj. Zvok motorjev in oblika letal sta ga očarala in danes podpira muzej, ki so ga uredili v spomin na junake bitke za Britanijo.

Majhna viktorijanska hiša njegovih staršev meji na vrt, na katerem je Charles Darwin razvijal svoje evolucijske teorije. Sto let za njim je mladi Farage tu zbiral keramiko in kovance.

Nigel Farage je klasični narcis. Ima se za nekakšnega preroškega odrešenika. Ljudi izrablja, dokler mu koristijo, nato jih spusti kot vroč krompir. In vedno naj bi bili sami krivi za to, nikoli on.

Sosedje so povedali, da je Nigel eden od vaščanov. Med zaprtjem javnega življenja je tako kot vsi ostali lepo čakal v vrsti za sveža živila, le malo lepše je bil oblečen.

V Downu se vsi poznajo. Mladost v takšni vasi naj bi ga zaznamovala bolj kot vse drugo, je nekoč v intervjuju priznal Farage. »Točno to izgubljamo v naših velemestih.« Vas je nekoč sodila h grofiji Kent, danes pa je uradno del širšega londonskega območja. Sodobna metropola se širi in grozi, da bo pogoltnila tudi vaško idilo.

Farage je prepričan, da se bo njegov domači kraj kmalu odcepil od Londona; pritožuje se nad dajatvami, ki jih zdaj morajo tudi tu plačevati vsi lastniki avtomobilov, če ti presegajo stroge mejne vrednosti glede izpusta v Londonu. »Downe se bo zagotovo odcepil,« je prepričan Farage.

Po Veliki Britaniji bo torej izstopil še Downe, brexitu bo sledil doexit, zamisel, ki se lahko porodi le Farageu. Dovolj pameten je, da ne opleta več s starimi gesli. Tudi izstopa iz EU, svoje življenjske teme, ne omenja več. Začuda mu je uspelo, da ga javnost skoraj ne krivi za gospodarsko škodo, na očitke vseh vrst pa odgovarja, da bi bil izstop uspešnejši, če bi mu dovolili, da bi se on pogajal glede prekinitve članstva.

Farage je raje presedlal skoraj izključno na protipriseljensko retoriko. Blizu belih pečin Doverja, na angleški strani Rokavskega preliva, ima počitniško hišo za svoj hobi, ribolov, zato je že zgodaj opazil, kdo vse prihaja čez preliv. Postavil se je na obalo, snemal in na spletu objavljal posnetke z ogorčenimi komentarji. Namesto o prosilcih za azil govori o »invaziji mladeničev«. Pravi: »Mnogi nam bodo povzročili samo škodo.«

Torijci, se Farage danes pritožuje, in to ne čisto neupravičeno, nikoli niso držali besede glede nadzora. Po izstopu na Otok niso več prihajali iskalci dela iz drugih članic EU, zato je Johnsonova vlada uvedla sistem vizumov s točkami in tako priskrbela delovno silo. V rekordnem letu 2023 je tako v državo prišlo 860 tisoč ljudi več, kot se jih je odselilo. Podjetja so se tega veselila, številni Britanci pa ne.

Farage je te številke spretno navezal na vsakdanje skrbi ljudi. Vrtoglave najemnine? Večmesečno čakanje na zobozdravnika? Za vse naj bi bilo krivo veliko število priseljencev.

»Farage je nacionalist,« meni televizijski novinar Michael Crick, »v prvi vrsti angleški.« O politiku je napisal biografijo, za katero je dolgo in temeljito raziskoval. V Dulwichu, kjer je Farage obiskoval zasebno šolo, se je pogovarjal z desetinami sošolcev in učitelji. Crick je navedel kočljivo pismo učiteljice angleščine. Kolegica ga je označila za odkritega rasista, poleg tega naj bi prepeval Hitlerjeve pesmi. Farage je očitke zavrnil, češ da je želel zgolj spraviti ob živce levičarske učitelje; to naj bi bilo vse. V svojo obrambo je navedel, da kot odrasel nikoli ni želel imeti stikov s skrajneži. Uspešno je premagal neofašistično Britansko nacionalno stranko, Tommyja Robinsona, najbolj znanega britanskega desničarskega skrajneža, je zavrnil, tudi ko ga je Elon Musk pozval, naj se poveže z njim.

Farage in ženske

Svojih načrtov za prihodnost Farage ne skriva. Njegov zgled so kanadski desni populisti. V devetdesetih letih so dobili toliko dodatne podpore, da so pojedli konservativce – in čez nekaj let izbirali premierja. Ime te stranke: Reformna stranka (Reform Party). Prevzem nekoč najuspešnejše stranke na svetu je cilj po okusu Nigela Faragea. In ni povsem iluzoren. Nekoč je bil tudi sam torijec. Konservativci v vseh teh letih niso našli recepta, kako ga obvladati, poskusili so predvsem s posnemanjem, s čimer so dosegli le, da delujejo kot njegova bleda senca.

Farage ima sicer dovolj šibkih točk, na primer avtokratska nagnjenja. Stranko je tako močno prilagodil sebi, da ga je skoraj nemogoče odstaviti. V predvolilnem boju pred ameriškimi volitvami je uradno podpiral Donalda Trumpa. Celo o političnem strategu Vladimirju Putinu je Farage leta 2014 govoril pozitivno, pozneje pa je skušal to izjavo relativizirati. Z leti postaja previdnejši.

Če bi se res prebil na oblast, bi moral vlado sestaviti iz samih začetnikov. Skoraj nihče v stranki nima izkušenj z delom v vladi niti pri lokalnih oblasteh. V Leicestershiru, kjer stranka trenutno sovlada, za področje socialne pomoči skrbi 22-letni mladenič, ki upravlja z milijonskim proračunom. Njegov vzornik je proti ženskam nastrojeni vplivnež Andrew Tate.

Faragea čaka epohalna naloga, da v štirih letih vzpostavi resno stranko, ki ne bo delovala, kot da je sestavljena iz enega zabavljača in njegovih učencev. Kako nedorasel je tej nalogi, še najbolje ve Trixy Sanderson, ki mu je v evropskem parlamentu pisala ognjevite govore in odgovarjala na pisma njegovih volivcev, vzporedno pa je bila še njegova 17 let mlajša ljubica. Seveda lahko poda izjavo o njem, je po telefonu povedala Sandersonova. »A opozarjam vas, da ne bo preveč laskavo.«

Farage in ženske, to plat najbolje ponazori pripetljaj iz leta 2010. Na dan volitev je Farage naročil letalo, ki bi za seboj vleklo trak z volilnim geslom stranke. Pilot bi lahko sam poletel z dvosedežnikom, a je Farage vztrajal, da ga bo spremljal. Kmalu po vzletu se je zastava zapletla v rep in letalo je strmoglavilo. Oba sta kot po čudežu preživela, bila pa sta poškodovana.

Pravijo, da so tistega usodnega dne v bolnišnico k Farageu prihitele tri ženske: Kirsten, njegova žena iz Nemčije in mati dveh od njegovih štirih otrok, Laure Ferrari, Francozinja, ki je danes njegova partnerica, in Annabelle Fuller, britanska ljubica. Vse tri je Farage v svojem času zaposlil, čeprav je stranka tovrstno kreativno porabo davkoplačevalskega denarja izrecno prepovedovala. Fullerjeva se je pozneje preimenovala v Trixy Sanderson, ker noče več nobene povezave s starim življenjem. Takrat jo je v bolnišnici prestregel in odslovil sodelavec, zadolžen, da prepreči srečanje vseh treh žensk v bolniški sobi.

»Nigel je klasični narcis,« je povedala Sandersonova. »Ima se za nekakšnega preroškega odrešenika.« Ljudi izrablja, dokler mu koristijo, nato jih spusti kot vroč krompir. »In vedno naj bi bili sami krivi za to, nikoli on.« Tako si prej ali slej odtuji vse ljudi, sploh pa morebitne tekmece.

Tudi ona priznava, da se izvrstno znajde med predvolilno kampanjo. Razmišlja v kratkih posnetkih in objavah, tako da vse lahko strne v tvit. Ko je izvedel kaj novega, je časopisom v nekaj minutah že sporočil naslov in podnaslov, ne da bi se s komerkoli posvetoval. Nikoli pa se ni resno posvetil zdravstvenemu sistemu; podrobnosti ga preprosto ne zanimajo. »Kot vodja protestnega gibanja ni slab, na Downing Streetu pa bi povzročil kaos.«

To je fantazijska politika. Drage, nerealistične obljube bodo Veliko Britanijo prignale v finančni polom.

Stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo ni še niti približno izdelala stališč do vseh vprašanj. V zadnjih mesecih je Farage predstavil en sam ukrep: mornarica naj bi begunce na čolnih v Rokavskem prelivu odvlekla nazaj v Francijo. Neto priseljevanje želi spraviti na nič in občutno zvišati splošno davčno olajšavo. Nadaljnje davčne olajšave naj bi v državo privabile bogate tujce, davke, ki bi jih tako zbrali, pa bi Farage preusmeril k slabše plačanim zaposlenim.

Nagovoriti delavce in hkrati ne preplašiti najpomembnejših desnih liberalnih podpornikov – nekateri to označujejo za ekonomijo Robina Hooda. Politolog Ford ji pravi kar fantazijska politika. Drage, nerealistične obljube bodo Veliko Britanijo prignale v finančni polom, je opozoril.

Država se tega še ne zaveda. Številni mediji Faragea še vedno obravnavajo kot zabavnega političnega klovna, ne pa kot resnega pretendenta za oblast. Trixy Sanderson si je že pripravila načrt za izhod v skrajni sili. Nekdanji ljubimec je maščevalen, je povedala. Njegove vlade ne bo gledala, raje zapusti domovino. 

© 2025 Der Spiegel