Spretni manevri, s katerimi opozicija v državi neti kulturni boj

Manevri SDS (tokrat spet v spregi z Novo Slovenijo) bi bili na trenutke težko bolj prozorni. Največja opozicijska stranka je najprej v evropski parlament pomagala pripeljati sporno resolucijo o spominu na žrtve komunizma v Sloveniji, ki so jo evropski poslanci potrdili na začetku meseca. Opozicija pa je zdaj v zakonodajni postopek vložila nova predloga sprememb zakonov – SDS zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, Nova Slovenija pa zakona o praznikih in dela prostih dnevih –, v obrazložitvi katerih se kakopak sklicuje na lastno resolucijo. Prelisičila je evropski parlament, vanj izvozila nekaj domače drame, da lahko naprej neti kulturni boj doma.

Omenjena resolucija med drugim poziva k ponovni uvedbi dneva spomina na žrtve komunizma, ki ga je pred dvema letoma odpravila vlada Roberta Goloba – potem ko ga je brez vsakršne strokovne in javne razprave v zadnjih izdihljajih sprejela prejšnja, Janševa vlada. In pa izraža prepričanje, da je treba dostojno pokopati žrtve povojnih pobojev. S tem zadnjim ni nič narobe, a so v SDS to seveda izkoristili in vložili predlog zakona, v katerem predlagajo, da bi se posmrtni ostanki žrtev iz jame pod Macesnovo gorico, ki jih zdaj hranijo v državni kostnici v Škofji Loki, prenesli na ljubljanske Žale. Nova Slovenija pa je predlagala, da bi 17. maja spet imeli dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

»V narodnoosvobodilni vojni padli partizani in druge nacifašistične žrtve – pa tudi žrtve tistih, ki jim Nova Slovenija hoče posvetiti separatni dan spomina – svojega nimajo,« je ob tem povedala Spomenka Hribar, ki je prva v državi zahtevala pravico do javnega spomina na zamolčane žrtve. »Če bi predlagatelji zakona namesto dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja predlagali uzakonitev dneva spomina na vse žrtve, bi verjela v njihov dobri namen. Tako pa so predlagatelji separatnega dneva, ki bi bil namenjen zgolj spominu na komunistične žrtve, le dokazali, da jim gre predvsem za sektaštvo med mrtvimi – tokrat z desne strani.«

Podobno kritična je do predloga SDS. »Tudi posmrtni ostanki padlih partizanov in drugih medvojnih žrtev so pokopani po vsej Sloveniji – in številni njihovi grobovi niso odkriti,« je dejala. »SDS je s svojim predlogom dokazala le, da hoče na vsak način, tokrat z zakonom, prisiliti ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da bi privolil v pokop posmrtnih ostankov pobitih v Macesnovi gorici na Žalah. Za to gre, za politični prestiž.«

Janković je že večkrat zavrnil možnost, da bi bili posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev izpod Macesnove gorice pokopani na Žalah, in pri tem trmasto vztraja. A na občini imajo prav, da bi bili ti lahko pokopani tudi drugod, denimo v spominskem parku Teharje, ki je bil urejen prav v ta namen. To bi bila seveda preveč preprosta rešitev. Desnici konflikt z Jankovićem v resnici ustreza, posmrtni ostanki žrtev, ki jih pri tem zlorablja kot politično valuto, pa so drugotnega pomena.