Politiki legitimirajo vojne zločine in dopuščajo genocid

Osem političnih strategij molka: relativizacija genocida v Gazi

V geopolitičnem diskurzu lahko opazimo več retoričnih strategij, s katerimi evropske in svetovne institucije, Evropska unija, ZDA, Združeni narodi in končno Slovenija, neposredno ali posredno prispevajo k normalizaciji genocida v Gazi. No, dejansko želijo akterji pomiriti vznemirjeno javnost, pri čemer se sklicujejo na to, da nimajo dovolj politične moči in ne morejo veliko pomagati pri njegovem ustavljanju, čeprav gre za odločevalce na najvišji ravni. Omenjene strategije delujejo na več ravneh, retorično-diskurzivni, politični, pravni in medijski, njihov skupni učinek pa je večkrat perfidna pasivizacija politične volje in zamegljevanje soodgovornosti za krvavo morijo.

V nadaljevanju jih bom na kratko naštel osem. Osredotočil se bom zgolj na tiste, ki ne želijo biti prepoznavno proizraelske in enostranske, ampak se varneje in bolj distancirano skrijejo za kakšno od relativizacij, ki tako ali drugače omogočajo ohranjanje nespremenjenega stanja. Za razgrnitev ene od njih je nedavno poskrbela Marta Kos v na TV Slovenija. V oddaji »Politično s Tanjo Gobec« se je preprosto sklicevala na nujnost humanitarne pomoči umirajočim od lakote v Gazi. Na prvi pogled nedolžno in neproblematično, žal pa vse kaj drugega.

V nadaljevanju zato navajam klasifikacijo možnih relativizacijskih strategij, ki imajo za učinek pasivizacijo ali posredno celo normalizacijo genocida.

1. Strategija sklicevanja na humanitarno pomoč

Prvo strategijo bom razumel kot tematsko zastranitev s pomočjo sklicevanja na humanitarno pomoč. Evropski in svetovni politični predstavniki pogosto poudarjajo potrebo po dostavi humanitarne pomoči prebivalcem Gaze, s čimer preusmerjajo pozornost od sistematičnega in namernega uničevanja civilnega prebivalstva, infrastrukture in palestinskega naroda. Sicer ni bila prva, toda v omenjeni oddaji je evropska komisarka Marta Kos povedala: »Želje, možnosti Evropske komisije so vedno omejene z voljo, v večini primerov z voljo Sveta. In v Svetu trenutno ni mogoče večine ali soglasne odločitve, s katero bi se kakor koli ukrepalo proti Izraelu. Seveda smo si pa edini, da je treba narediti marsikaj, da bodo ljudje, da bodo Palestinci dobili vso humanitarno pomoč, in to se mi zdi ta trenutek najbolj grozno in najbolj nujno, nujno potrebno. Iz človeških razlogov, iz razlogov humanitarnosti je treba pomagati Gazi. Vse ostalo je drugotnega pomena.«

Absolutno nedopustno je, kar pravi evropska komisarka. Še bolj grozljivo je, če tega ne znamo zaznati: njena izjava, da je težava v Gazi zgolj humanitarne narave, da je potrebna le humanitarna pomoč, enostavno implicira, hoteli ali ne, nadaljnje dopuščanje genocida: da se krvava morija odvija naprej, je zanjo drugotnega pomena, dobesedno! Razen tega taka pomoč pogosto služi kot alibi za neukrepanje, saj ne naslavlja vzrokov, temveč le blaži posledice.

Učinek tovrstne zastranitve teme je jasen: depolitizacija situacije z namenom ustavitve razprave o izraelski odgovornosti za zločine. Zožena razprava o humanitarni pomoči nenadoma postane alibi za pasivnost. Takšno postopanje nas spomni na neke vrste humanitarizem brez pravic, ki ga je omenjala Hannah Arendt, kjer je sicer trpljenje žrtev genocida previdno pripoznano, a politični vzroki zanj so zanikani in »zastranjeni« v razpravi. Humanitarizem temelji na »politiki usmiljenja«, še pravi filozofinja, in nas razdeli na tiste, ki trpijo, in tiste druge, ki ne trpijo, zato je naše ravnanje odvisno od nekakšnega spektakla trpljenja.

2. Strategija nadomestitve kaznovanja Izraela s humanitarno agendo

Zunanji ministri EU sredi julija niso dosegli dogovora o ukrepanju proti Izraelu zaradi kršenja človekovih pravic. »Možnosti bomo pustili na mizi in ostajamo pripravljeni ukrepati, če Izrael ne bo izpolnil svojih zavez. Cilj ni kaznovati Izrael, ampak izboljšati razmere v Gazi,« je poudarila visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Kaja Kallas.

Sankcije proti njemu so romale v predal. Sramotna odločitev se očitno skriva za podobno humanitarno idejo – pustimo raje ob strani vojaški konflikt, kaznovanje agresorja in ustavljanje genocida, omogočiti moramo humanitarno pomoč. Apelira k izolirani obravnavi, ki povsem odmisli ustavljanje izraelskih vojaških akcij in celo sankcije, žarišče težave pa preusmerja v bolj »lagodno« skrb za nedolžne žrtve. Ker je njen smisel preusmeritev pozornosti proč od možne kazni, jo bom imenoval kar za relativizacijsko strategijo nadomestitve neukrepanja s humanitarno agendo. Z njo se ne le opuščajo sankcije, ampak tudi krepi percepcija, da je humanitarna pomoč zadostna rešitev, kar podaljšuje nasilje in ubijanje ljudi.

Kallas torej razmišlja podobno kot Kos, le da izrecno dodatno sugerira, da se ne kaznuje izvajalcev genocida. V tem smislu je ta strategija inačica prve. Mimogrede, že Josep Borrell, visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve, je dovolj samokritično javno opazil, zakaj takšne manipulativne strategije niso moralno poštene, ko je priznal: »Nobenega smisla nima dajati hrane nekomu, ki bo ubit dan kasneje.«

3. Strategija lažnega uravnoteževanja

Naslednja je zagotovo med najbolj pogostimi strategijami, četudi razvejana v številnih variantah: genocid in konflikt med Izraelom in Palestinci se politično in diskurzivno predstavlja kot simetričen, kot nekakšno vojno »med dvema stranema«. Pri čemer ta vojna nikakor ni takšna, enakopravna in tudi ne klasična; je spopad Davida in Goljata. S takšno manipulacijo se zabriše razlikovanje med izvajalcem genocida in žrtvijo. Od oktobra 2023 so številni svetovni in evropski politiki v svojih izjavah zavzeli sorodno uravnoteževalno stališče. Da morata obe strani najti pot do miru, ravnati zadržano in zmerno, učinikuje kot alibi, da ne da bi obsodili izraelskih napadov na civiliste ali storili česa, kar bi zares ustavilo vojno.

Zanimivo je, da so številni proizraelski politiki in mediji omenjeno držo, ki ji v angleščini pravijo bothsideism, nenehno grajali, češ da privilegira palestinsko stran. Sugestija za tem je prozorna: samo naša stran je vredna podpore, ne njihova! Tokrat je poanta drugačna in tej nasprotna, saj sklicevanje na enako vpletenost in krivdo obeh strani več kot otipljivo služi močnejšemu in tistemu, ki v tem primeru izvaja genocid. Taisti kaže tudi velik interes sklicevanja po uravnoteženi obravnavi!

Na podoben način enačenje odgovornosti Izraela, ki izvaja obsežne vojaške operacije, z odgovornostjo Hamasa, zmanjšuje težo nesorazmernih izraelskih akcij. Poudarjanje zmernosti in zadržanosti v konfliktu na obeh straneh običajno šteje za klasičen poskus diplomatske nevtralnosti, ki bi se komu zazdela dobrohotna, v resnici pa je največkrat voda na mlin relativizaciji nasilja in genocida, normalizaciji izraelske vojaške premoči, tudi v orožju. Vse našteto pod krinko zvajanja genocida na nekakšen konflikt med dvema stranema, glede katerega moramo ohraniti ekvidistanco.

4. Strategija sklicevanja na pravo

Relativizacijska strategija sklicevanja na pravo vsebuje več elementov in vključuje tudi zanikanje genocida, ki ga podpirajo slovenski politiki, kot so Janez Janša, Borut Pahor, Anže Logar, Branko Grims, Žan Mahnič in številni drugi. Za naštete genocida ni, ker ni takšnega pravno ugotovljenega dejstva.

Trenutne ugotovitve o genocidu naj ne bi izpolnjevale strogih pravnih meril, določenih v mednarodnem pravu, npr. v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Razumljivo se strategija uporablja za relativizacijo in hkrati zanikanje obtožb, saj poudarja pomanjkanje pravnomočne sodne odločitve ali zadostnih dokazov o specifični nameri. Pogosto služi kot izgovor za odlašanje z ukrepi, saj pravni postopki trajajo leta, medtem ko se nasilje kar nadaljuje.

Pravniško bolj podkovani zato omenjajo, da genocid zahteva dokaz specifične namere (dolus specialis) za uničenje, v celoti ali delno, katere tarča so narodne, etnične, rasne ali verske skupine, kot to opredeljuje 2. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Zato naj bi brez pravnomočne sodbe Meddržavnega sodišča ali Mednarodnega kazenskega sodišča, kakor tudi nedvoumnih dokazov o takšni nameri, bile obtožbe o genocidu v Gazi neutemeljeno zavajanje.

Lahko bi dejali, da pravo tu deluje kot nekakšna tehnologija nevtralizacije etične presoje, če parafraziram Giorgia Agambena, in nič več kot orodje pravičnosti. Pod njegovo krinko se je zato mogoče tako rekoč z belimi rokavicami pretvarjati, da genocida ni in ga zanikati, kar slovenskim politikom imenitno uspeva.

5. Strategija sklicevanja na odsotnost soglasja

Tej podobna je strategija, ko se ukrepi proti Izraelu zavračajo s sklicevanjem na vrsto formalnosti in zadržkov, povezanih s postopki in soglasjem, na primer na odsotnost soglasja v Svetu EU, nezaključenost preiskav Meddržavnega sodišča ali na katerokoli proceduralno ohlapnost. Takšno strategijo je znova dobro ponazorila Marta Kos v že omenjenem intervjuju in v zgornjem citatu, ko je dejala, da v Evropskem svetu trenutno ni mogoče sprejeti večinske ali soglasne odločitve, s katero bi se kakor koli ukrepalo proti Izraelu.

V praksi to pomeni prelaganje odgovornosti na dolgotrajne »objektivne« postopke in različna mnenja, ki onemogočajo konsenz, s čimer se ustvarja iluzija vnaprej usojene pasivnosti. Vse pod pretvezo zapletenih postopkov in različnih mnenj, ki niso pripeljala do soglasja.

K temu dodajmo, da odsotnost soglasja pogosto izhaja iz politične volje močnih držav, kot so ZDA ali Nemčija, ki blokirajo sankcije, kar dodatno razkriva hipokrizijo te vrste strategije.

6. Strategija sklicevanja na kompleksnost in nejasnost situacije

V zadnjem letu in pol smo velikokrat slišali argument, da je situacija v Gazi zapletena, kompleksna in da ni mogoče hitro in pravično določiti odgovornosti. Ali da zgodovinski kontekst preprečuje našo končno presojo. Bolj je genocid krvav in več je otipljivih dokazov zanj, manj prepričljivo zveni takšno lahkotno izmikanje. Strategija pogosto služi za odvračanje pozornosti od konkretnih dokazov, kot so poročila Amnesty International ali Human Rights Watch, ki jasno dokumentirajo vojne zločine.

Umiranje otrok in krvava morija ni videti kompleksen pojav, ampak zelo enostaven in zelo grozljiv. Še manj so takšna dejanja, ki bi lahko ali morala pripeljati do njihove ustavitve. Učinek opisane strategije je zagotovo v zamegljevanju moralne jasnosti in iskanju opravičila za neukrepanje. No, pogosto služi kot instrument za izogibanje odgovornosti in podaljševanje nasilja, predvsem pa ohranjanju nespremenjenega stanja.

Trditi ob ubijanju nedolžnih otrok, da enostavnih rešitev za ustavitev morije ni, je najbrž postalo sram celo najmanj sramežljive politike, zato se ta strategija počasi umika drugim zaradi evidentne in vedno bolj krvave neprepričljivosti.

7. Strategija sklicevanja na čustveno prizadetost, zaskrbljenost in vznemirjenost

Politični voditelji večkrat izražajo čustveno stisko ob dogajanju, vendar brez konkretnih zahtev, sankcij ali ukrepov. »Slike iz Gaze so neznosne,« je nedavno dejala Ursula von der Leyen. »Civilisti v Gazi so preveč trpeli predolgo. To se mora zdaj končati.« Zdaj, je dejala. Kdaj bo ta zdaj? Kaj pomeni predolgo trpeti? Po čigavi krivdi?

Predsednica Evropske komisije bo že vedela: koliko slik se mora odvrteti pred njenimi očmi, da jo prepričajo v neznosnost zapora na prostem, nekakšnega taborišča smrti ali koncentracijskega taborišča, ki bi ga lahko primerjali z nacističnim judovskim getom? Koliko slik torej naredi podobe resničnosti za neznosne, kot temu pravi sama? Deset, sto, tisoč?

Strategija je tukaj hitro prepoznavna in ubesedil jo je že Antony Blinken, nekdanji ameriški državni sekretar, ko je dejal, da nas vse globoko prizadene trpljenje v Gazi, a moramo zraven paziti, da ne ogrozimo varnosti Izraela. Občutljivost pa takšna!

Učinek politikov je pri tej relativizacijski strategiji predvsem psihološko enostaven: s čustvi, ki so pristna ali pa ne, nadomestimo svoja nujna dejanja. Naša brezbrižnost je potem videti manj grozljiva, naša politična volja nepomembna. Ko politični akterji kažejo nekakšno zasebno zaskrbljenost in prizadetost, s tem potolažijo državljane takrat, ko bi morali politično ukrepati. Poskušajo zaigrati na karto svoje čiste vesti ali človečnosti, ki na koncu pripelje do ohranjanja nespremenjenega stanja. S to strategijo se lažje manipulira z javnim mnenjem, saj ustvarja videz empatije, medtem ko politiki aktivno podpirajo ali dopuščajo vsakodnevno nasilje.

8. Strategija prelaganja odgovornosti na druge

Politični akterji pogosto prelagajo odgovornost za ukrepanje na druge institucije ali akterje, kot so ZDA, Združeni narodi ali celo nevladne organizacije, da bi se izognili lastni odgovornosti. Osma relativizacijska strategija ustvarja videz nemoči, hkrati pa omogoča nadaljevanje pasivnosti in ohranjanja nespremenjenega stanja. Razvidna je na primer v izjavah evropskih voditeljev, ki poudarjajo, da imajo ZDA ključno vlogo pri reševanju konflikta, kar implicira, da Evropa nima zadostne moči ali avtoritete za samostojno ukrepanje. Zato evropski politiki velikokrat raje apelirajo na ZDA, včasih na Združene narode.

Jasno je, da takšne izjave preusmerjajo pozornost od vloge Evropske unije kot pomembnega akterja, ki financira in oborožuje Izrael prek trgovinskih in obrambnih sporazumov. Strategija je tesno povezana s sklicevanjem na odsotnost soglasja in kompleksnost situacije, njen cilj pa je sugerirati, da je ustavljanje genocida izven dosega evropskih institucij in mora biti prepuščeno močnejšim ali bolj »pristojnim« akterjem. S tem se zmanjšuje pritisk na evropske voditelje, da bi sprejeli konkretne ukrepe, kot so sankcije ali prekinitev gospodarskih vezi z Izraelom. Hkrati pa se krepi vtis, da je Evropska unija zgolj podporni akter brez realne moči, čeprav ima obsežne gospodarske in vojaške povezave z Izraelom, vključno z izvozom orožja v vrednosti več milijard evrov letno.

Razen tega Evropska unija financira projekte v Izraelu prek programa Horizon Europe, ki vključuje raziskave na področju vojaške tehnologije, na kar je ob nedavnem obisku Slovenije večkrat opozorila Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih.

Čista vest in umazane roke

Nemški kancler Friedrich Merz je pojem »politike umazanih rok« (tako imenovani problem of dirty hands) povzdignil na višjo raven. Če ta v osnovi predstavlja koncept v politični filozofiji in etiki, ki se nanaša na situacije, kjer morajo politični voditelji ali odločevalci sprejeti moralno sporne odločitve in tehtajo med večjim in manjšim zlom, kar pomeni, da bi si radi čim manj umazali roke, vidi Merz rešitev v tem, da imajo umazane roke drugi, ne mi – tisti, ki opravijo drekasto delo (Drecksarbeit) za nas. To pa so zanj Izraelci.

Merz je iz drugega filma: na glas pove tisto, kar se uporabniki relativizacijskih strategij trudijo prikriti. Zgoraj sem naštel nekatere bolj očitne oblike, ki imajo za podlago takšno ali drugačno relativizacijo, ne pa tudi drugih, ki odkrito podpirajo agresorja. S tem imam v mislih predvsem strategijo slabšalnega in manipulativnega etiketiranja nasprotnikov z antisemitizmom, s katerim na veliko operira Izrael s svojimi zavezniki, strategijo sklicevanja na samoobrambo in kriminalizacije solidarnosti, kjer se protesti in izjave v podporo Palestini v številnih državah razglašajo za sovražne, za varnostno tveganje ali so podlaga za represijo nad civilno družbo, večkrat pa tudi za cenzuro. Seveda bi jih lahko našli še precej več.

Aktivna pasivnost

Naštete politične in retorične taktike ustvarjajo aktivno pasivnost, ki pod krinko zaskrbljenosti in diplomatske nevtralnosti legitimira vojne zločine. Včasih se ob tem ustvarja videza angažmaja ali vsaj volje po iskanju rešitev. Najhitreje jih prepoznamo po hipokriziji razkoraka med besedami in dejanji (veliko govora, malo dejanj). Čeprav izražajo zaskrbljenost, politiki dejansko po tihem pasivno legitimirajo vojne zločine in dopuščajo genocid.

Prepoznati jih moramo kot manipulativne in proti njim oblikovati anti-narative, ki zahtevajo jasno obsodbo izraelskih vojaških akcij in sankcije, priznanje genocida na podlagi obstoječih dokazov, ne le pravnih sodb, predvsem pa mobilizacijo civilne družbe za pritisk na politične odločevalce, da prevzamejo soodgovornost in kaj končno storijo, v nasprotnem pa odstopijo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**