Nina Blažin / Režiserka, ki v svojih dokumentarcih daje prednost čustvom

»Zakaj se vsi tako bojimo smrti?« režiserka Nina Blažin (1980) na začetku filma V tišini življenja vpraša Manco Košir, ta pa ji odgovori, da se je najbolj bojijo tisti, ki niso polno živeli. »Smrti se boji tisti, ki se boji življenja,« doda. Manca Košir se ni bala ne življenja, ne smrti, ne filmske kamere, saj ji je pustila, da je bila ob njej skoraj do konca, da je štiri leta beležila trenutke njene živosti in njene krhkosti.

Za dokumentarec o minljivosti, ki nosi letnico Mančinega slovesa (2024), je Mladinin filmski kritik Marcel Štefančič, jr., med drugim napisal, da je »briljantno zrežiran«, film pa se je uvrstil tudi v tekmovalni program enega najpomembnejših mednarodnih filmskih festivalov v Torinu. Spodbudila ga je osebna izkušnja režiserke, izguba očeta; zanimalo jo je predvsem sprejemanje smrti kot dela življenja, končne postaje, ki čaka vse.

Manco Košir je najprej želela spoznati kot prostovoljko, ki je spremljala umirajoče. V letih snemanja je odnos postal oseben, za režiserko in tudi za direktorja fotografije Darka Heriča – Manca Košir jima je na primer ob slovesih rada podarjala knjige ali oblačila, snemalca je zaradi priročne višine izkoristila tudi za menjavo pregorelih žarnic.

S Heričem sta sicer že leta ubrani ustvarjalni tandem, dobro se poznata in si zaupata. Med snemanjem lahko včasih, odvisno od situacije, komunicirata celo brez besed. Kadar so te vseeno potrebne, mu jih napiše na listke. V film V tišini življenja so vključeni tudi posnetki, ki jih je naredila sama in v katerih v pogovorih z mamo razglablja o življenju, minevanju ter praznini ob očetovem odhodu.

Študirala je filmsko in televizijsko režijo na AGRFT, razmišljala je tudi o študiju socialnega dela, v svojem ustvarjanju pa ji je konec koncev uspelo združiti oboje. Po diplomi je režirala za nacionalno televizijo, kmalu pa ugotovila, da jo od vseh filmskih oblik najbolj zanima opazovalni ali observacijski dokumentarec, pri katerem je mogoče čustveno priti najbližje portretirancem in tudi gledalcem, ker »spremljaš neko čisto življenje, čisto resnico, kjer smo si vsi zelo podobni, ne glede na to, od kod prihajamo in kateri jezik govorimo«.

Njen celovečerni dokumentarni prvenec Koliko se ljubiš je leta 2018 na Slovenskem filmskem festivalu prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarec, pa tudi vesno za montažo, ki jo je ustvaril Zlatan Čučkov. Za film je kakšno leto v različnih časovnih razmikih spremljala življenje mlade brezdomke Viktorije, ki jo je spoznala prek njenega bloga s fotografijami zapuščenih stavb, njen odnos z možem, njeno izgubljenost, ujetost ter veliko željo po slišanosti, po pripadanju in ljubezni.

»Ko gledamo observacijski film, pravzaprav gledamo sami sebe. Gledamo dele sebe, ki jih poznamo in s katerimi se identificiramo, prav tako pa tudi dele sebe, na katere nismo vedno najbolj ponosni, ali dele, ki jih še nismo zaznali.« Pri obeh celovečernih dokumentarcih ji je bilo kot režiserki težko vzdrževati distanco, saj sta se je obe zgodbi protagonistk močno dotaknili. Zdaj čas vrednoti drugače, večkrat obišče mamo, uživa v konkretnem, fizičnem delu, trenutno se na primer uči gradnje suhozida.

Kot ustvarjalka dokumentarcev Nina Blažin čuti veliko hvaležnost, da lahko vstopa v življenja ljudi, pa tudi veliko odgovornost, ki jo to prinaša. Svoje delo vidi kot potovanje ob osebi, katere del življenja dokumentira, in nenehno odzivanje na resničnost, pri čemer je seveda še kako pomemben občutek za filmsko naracijo. »Včasih ti je žal, ker nečesa nisi posnel, ampak če je to del vzorca nekega življenja, se bo podobna zadeva slej ko prej ponovila, samo odprt moraš biti.«

Takrat, ko se pripravlja na montažo, opazi kakšne zgovorne podrobnosti, ki jih morda med snemanjem ni videla. Kup zabeležk in zapiskov si naredi, še preden se preseli v montažo. Kot samozaposlena v kulturi verjame, da se je treba nenehno razvijati, raziskovati in premišljevati o različnih temah, zato se ves čas izobražuje na mednarodnih delavnicah. Čeprav je njena najljubša filmska oblika observacijski dokumentarec, ki gledalcem seže do srca, pa jo zanima tudi hibrid med dokumentarnim in igranim filmom. Za zdaj ostaja v dokumentaristiki – z Darkom Heričem sta se že lotila naslednjega skupnega celovečernega dokumentarca, v katerem spremljata fotografa Tadeja Vaukmana.