Vrni mi jo

za +

Groza žalovanja.

Vrni mi jo je film o žalovanju – film o resnici žalovanja, o njegovi strašni, grozljivi, pošastni hrbtni strani. Ja, Vrni mi jo, žmohtni avstralski šoker, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji (RackaRacka), avtorja šokerja Govori z mano, v katerem se je izkazalo, da ni nič strašnejšega, nasilnejšega in mračnejšega od zamujenega, prepoznega, žalovalskega stika z materjo, je grozljivka žalovanja, ki ne skriva, da žalovanje žre ljudi – in da je žalovanje kanibal.

Laura (Sally Hawkins), socialna delavka, ki žaluje za svojo slepo hčerko (utonila), postane začasna skrbnica sedemnajstletnega Andyja (Billy Barratt) in slepe dvanajstletnice Piper (Sora Wong), brata in sestre, ki sta po materi izgubila še očeta (zastoj srca). Čez eno leto, pri osemnajstih, naj bi začel za Piper skrbeti Andy, ki pa ga začne Laura – sprva sicer prijazna in empatična – čedalje bolj odrivati in izrivati ter mentalno kompromitirati, kot da noče, da bi sploh kdaj postal skrbnik svoje sestrice. Laura, ki ji ni tuj noben psihološki trik, jo hoče zase – ker jo spominja na svojo pokojno hčerko. Hčerko pa hoče nazaj – na vsak način. In za vsako ceno. Njena hiša je polna videokaset z ruskim paranormalnim snuffom. Krog, ki ga je s kredo zarisala Oliverju (Jonah Wren Phillips), stravmatiziranemu in obsedenemu nememu srepookemu dečku, ki ga ima prav tako v reji, kaže na okultne rituale, s katerimi bi ustvarila spiritistični stik s hčerko. Medij naj bi bila Piper. Toda Laura, ultimativna manična žalovalka, hoče vse – ne le spiritističnega komuniciranja s hčerinim duhom. Ko torej kdo pri kom opazi nenavadno »podobnost« s to ali ono pokojno osebo, je to znak za alarm.

Tu, v filmu Vrni mi jo, pa je to začetek dekonstrukcije žalovanja – ekshibicionizma bolečine in travm, ki ga poraja, peklenskih družinskih skrivnosti (zlorab, resentimenta ipd.), ki jih razpira, kanibalizma, ki ga podžiga, in terorja, v katerega spreminja emocije. Ne, žalovanje – nenasitna pošast, ki jo moraš stalno hraniti (smrt za zobe!) – ni nič nedolžnega. Žalovanje je patološko, ker je po malem tudi užitek, no, guilty pleasure (za očetom, ki je umrl, žaluješ, obenem pa uživaš, ker te ne bo mogel več zlorabljati). Ne, da tega ne vemo – videli smo Antikrista, Podedovano zlo, Prekletstvo žalujoče ženske, Mačje pokopališče, V mojih nebesih, Zgodbo o duhu, Don’t Let Go, Zadnja dekleta, Babadooka, Ne glej zdaj, Solsticij, Night House, Sirotišnico, Run Rabbit Run. Naj nadaljujem? Laura ni le odvratna dedinja teh strašnih, ekstremnih žalovanj, ampak je v nekem smislu hrbtna stran tiste idilične happy-go-lucky matere, nove skrbnice nežnega medvedka, ki jo je Sally Hawkins igrala v Paddingtonih. (kino)