Tyler, The Creator: DON’T TAP THE GLASS

+ + + +

Manj kot leto po izidu izjemne plošče CHROMAKOPIA in le dober teden po tem, ko je Tyler z gostujočim verzom navdušil na novi plošči legendarne bratske naveze Clipse, nas je kot strela z jasnega doletel DON’T TAP THE GLASS, album presenečenja, ki je lepo popestril enega od letošnjih najsušnejših tednov z najpičlejšo diskografsko bero.

Zadnje tri plošče, ki sestavljajo novo poglavje na Tylerjevi ustvarjalni poti, poglavje, v katerem se je popolnoma razbohotil – ne le ustvarjalno, tudi na ravni komercialnega uspeha – je zaznamovala kompleksna konceptualna zasnova, tokrat pa hiperproduktivni glasbenik ne zapleta: posnel je razigrano zbirko neobremenjenih, surovih poskočnic, ki so mišljene predvsem kot glasbena spremljava za ples. Kakor pravi: »Ta album ni bil ustvarjen za sedenje pri miru. Ples, vožnja, tek – kakršnokoli gibanje je priporočljivo, če želite začutiti njegovega pravega duha.« Dodaja pa še, da moramo plošči prisluhniti pri največji mogoči glasnosti. In res, dobršen del komadov na devetem (in najkrajšem) dolgometražcu v Tylerjevi diskografiji kar kliče po tem, da gumb za glasnost navijemo do enajstke.

Plošča IGOR (2019), ki ostaja nesporen vrhunec Tylerjevega opusa, je bila zanj prelomna. Že dve leti prej se je na plošči Flower Boy deloma poslovil od svoje persone enfanta terrible, na albumu IGOR pa ni bilo več ne duha ne sluha o edgelordu, ki je prah dvigoval v zlatih letih kolektiva Odd Future. Ploščo je zaznamoval tudi radikalen slogovni zasuk v neobremenjen eklekticizem in surov lo-fi zvok vintidž narave, ki ga je presenetljivo izstrelil med največje zvezde svetovne rap scene in ki mu avtor ostaja zvest še danes. Na prejšnji plošči se je poglabljal v spokojnejše, s soulom prepojene razsežnosti tega novoodkritega zvoka, zato je značaj tega albuma, ki je osredotočen na zabavljaški direndaj, izredno dobrodošel piš svežega vetra.

Žal pa je, kar se tiče besedil, ta veter iz naftalina izmotal starega provokatorja, ki se malo pretirano trudi, da bi na žulj stopil občutljivemu segmentu poslušalstva. V tem kontekstu pri tej plošči prepoznamo številne vzporednice z albumom Cherry Bomb (2015), nanje jasno namigne tudi sample v komadu I’ll Take Care of You. Tyler je sicer tokrat z eno nogo trdno zasidran v preteklosti, predvsem v osemdesetih letih, saj se med drugim poklanja pionirskemu hiphopu, vintidž elektru in rahlo diskoidni estetiki, plošča pa je obogatena tudi z robotskimi vocoderskimi vložki, a tovrstna nostalgija niti za trenutek ne deluje anahronistično, saj jo avtor zbuja v izrazito sodobni in samosvoji maniri.