Naj Kitajska spet postane veličastna

Ford že več kot stoletje v Chicagu sestavlja avtomobile in obrat Torrence Avenue Assembly je najstarejša avtomobilska tovarna v Združenih državah Amerike. Leta 1924 so tam začeli sestavljati legendarni model T, zaradi katerega je država sploh postala dežela avtomobilov. Tam sestavljena oklepna vozila so ameriške vojake prepeljala na fronte druge svetovne vojne. Chicaški obrat simbolizira ameriško inovativno žilico in moč.

Zato je bilo toliko večje razočaranje, ko so se maja letos na lepem stroji ustavili za cel teden in s proizvodne linije ni prišel niti en Fordov explorer, saj jim je zmanjkalo ključnih magnetnih sklopov za električni pogon, brisalcev in žarometov.

Zakaj se je ameriški avtomobilski velikan nenadoma razgalil kot izjemno ranljiv? Magnetni sklopi vsebujejo redke zemlje, kot sta neodim in disprozij. Devet desetin teh kovin, ki so vgrajene v vsa električna vozila, vetrne turbine in pametne telefone, pridobijo na Kitajskem, in ta je ustavila dobavo.

Ameriški predsednik Donald Trump je na svojem »dnevu zmage« aprila letos napovedal boj, med drugim tudi Evropski uniji, predvsem pa Kitajski, in sicer s carinami, sankcijami in grožnjami, s katerimi naj bi si podredil tuje države. A Kitajska ni klonila, temveč se je uprla s čudežnim orožjem – redkimi zemljami.

Strokovnjaki že dolgo razpravljajo, kdaj se bo povzpetnica Kitajska lahko enakovredno kosala z ZDA. Bo to v nekaj letih, desetletjih, mogoče nikoli? Marsikaj nakazuje, da bi ta trenutek lahko prišel prej, kot mnogi mislijo, morda je že nastopil. Trump je sicer samozavestno poudarjal, da je v trgovinski vojni mogoče z lahkoto zmagati, vendar ima Kitajska z redkimi zemljami v rokah vzvod, ki ga lahko uporabi proti ZDA. To je le eden od mnogih znakov, da se razmerje moči med obema velesilama spreminja.

Kitajski bruto domači proizvod in poraba za vojsko sta resda občutno manjša od ameriških podatkov, vendar se kljub temu zdi, da se ameriško obdobje končuje. Začela se je nova doba, v kateri si nasproti stojita enakovredni akterki. Ta ugotovitev je tesno povezana s Trumpom. ZDA se odmikajo od globalne odgovornosti in tako prepuščajo prostor drugim, kar je spretno izkoristila Kitajska. Čim bolj bledi privlak zahodnih demokracij, predvsem ZDA, tem privlačnejši se mnogim zdi kitajski politični model: malo svobode in zato tudi malo kaosa ob hkratni blaginji. Dežela si načrtno pridobiva vpliv in moč.

Satelitske slike hribov v Shenzhenu, kitajski Silicijevi dolini, lepo ponazarjajo, kaj se dogaja. Nekoč so tam stali gozdovi, med letoma 2022 in 2025 so se morali umakniti avtocesti, upravnim zgradbam in proizvodnim halam treh industrijskih družb, ki so gradile zelo diskretno, in sicer naj bi to bili sporni tehnološki velikan Huawei in dve domnevno z njim povezani zagonski podjetji. V obratih naj bi sestavljali polprevodnike. Kot so pisali v Financial Timesu, naj bi Huawei tam izdeloval sedemnanometrske čipe za pametne telefone in procesorje za umetno inteligenco. To so izjemno zahtevni proizvodi, ki jih je koncern doslej zaupal pogodbenim podjetjem. Z lastno proizvodnjo bi mu uspel kvantni skok, ki si ga ZDA na vse kriplje prizadevajo preprečiti.

Sankcije proti Kitajski je kot prvi uvedel nekdanji predsednik Barack Obama, da bi tamkajšnja podjetja odrezal od najnaprednejših polprevodnikov. Njegova naslednika Joe Biden in Trump sta omejitve le še zaostrila. Uradno jih opravičujejo z državno varnostjo, vendar sankcije hkrati tudi koristijo ameriški panogi čipov in zaveznicam.

Številne druge države se brez zadržkov opirajo na Kitajsko, med drugim tudi zato, ker se ta obnaša manj gospodovalno in sebično kot Trumpova Amerika, za nameček je tudi stabilnejša in predvidljivejša.

V tem sporu torej obe strani stavita na ekonomska sredstva vplivanja: Američani na sankcije, povezane s čipi, kitajska stran pa po novem na nadzor nad izvozom redkih zemelj. Nihče še ni našel načina, kako nevtralizirati ukrepe nasprotne strani, le Kitajci so v teh letih na področju čipov dosegli velik napredek.

Ustanovitelj koncerna Huawei Ren Zhengfei je nedavno sicer priznal, da kitajski polprevodniki za generacijo zaostajajo za ameriškimi, vendar je poudaril, da njihova računska moč zaradi povezovanja velikega števila čipov dohaja najnaprednejše stanje tehnike. Približno tretjina Huaweievega raziskovalnega proračuna v višini 25 milijard dolarjev je namenjena temeljnim raziskavam. Za primerjavo: ameriški velikan v panogi umetne inteligence Nvidia svojemu raziskovalnemu oddelku namenja 13 milijard dolarjev. Pred kratkim je vodja Nvidie Jensen Huang komentiral napredek kitajskih zasledovalcev: »Pred štirimi leti je Nvidia na Kitajskem imela 95-odstotni delež, danes ima le še polovičnega, preostanek pa kitajska tehnologija.«

Nvidia je posebej za kitajski trg razvila okleščen čip za umetno inteligenco, za katerega ne veljajo ameriške sankcije. Trumpova vlada je naknadno določila nekaj izjem in zdaj je menda dovoljeno izvažati tudi zmogljivejše čipe. Ameriške sankcije očitno niso ne le zgrešile namena, da bi zavrle kitajski tehnološki razvoj, temveč so državo predvsem spodbudile, da je povečala razvojna prizadevanja, in to uspešno.

Chris Miller, avtor prodajne uspešnice o vojni s čipi (Chip War), je boj velesil za najbrž najpomembnejši vir 21. stoletja analiziral z zgodovinskega zornega kota. Ugotovil je, da je Kitajska v določenih sektorjih dohitela tekmece. Na področju absolutno vrhunskih izdelkov resda še zaostaja, vendar ponuja izdelke, ki so prav tako zelo kakovostni, a 40 odstotkov cenejši.

Kitajska je mednarodnim tekmecem najprej prevzela množično proizvodnjo, s katero je mogoče zaslužiti veliko denarja, in ima zdaj vse boljše možnosti, da bo prevzela primat tudi na tehnološkem področju.

Ko je januarja letos kitajsko zagonsko podjetje za umetno inteligenco predstavilo jezikovni model DeepSeek R1, je to pripomoglo k okrepitvi kitajske samozavesti. Države od Čila do Japonske in koncerni od velike banke HSBC do energijskega velikana Saudi Aramco stavijo na kitajske klepetalnike oziroma jih vsaj preizkušajo. »DeepSeek je pokazal, da razlika v kakovosti med ameriškimi in kitajskimi umetno inteligentnimi modeli navsezadnje ne bo zelo velika,« napoveduje strokovnjak za čipe Miller.

Napredek ni naključje, temveč rezultat dolgoročnih strategij. Pred desetletjem napovedani načrt Made in China 2025 je predvidel, da se bo država prebila med vodilne na področju tehnologij prihodnosti, kot so polprevodniki, robotika, biotehnologija, vesoljski poleti in obnovljivi viri. Kitajska želi zmanjšati odvisnost od uvoza in hkrati postati nepogrešljiva v globalni dobavni verigi, saj tako močno vpete države v svetovno gospodarstvo ni mogoče čez noč osamiti.

Ekipa pod vodstvom sinologinje Camille Boullenois je pred kratkim sestavila 90-stransko poročilo o tem, kako daleč je Kitajska s svojim velenačrtom. »V proizvodnji je dosegla prevlado brez primere,« je ugotovila Boullenoisova. Medtem ko v manj tehnološko zahtevnih sektorjih to velja že dolgo, se je ta trend zdaj razširil še na visokotehnološka področja, kot so električna vozila, sončna energija in telekomunikacije.

Še junija je Peking kar 53 afriškim državam omogočil brezcarinski dostop na kitajski trg. Trump afriškim državam trenutno grozi s carinskimi stopnjami do 50 odstotkov.

Kitajski proizvajalci so pri električnih avtomobilih že skoraj avtarkični, od nemških dobaviteljev kupujejo le še posamezne sestavne dele, na primer zavorne sisteme. ZDA pod Trumpom stavijo vse na fosilno energijo, Kitajska pa se lahko pohvali, da je več kot polovica vseh nameščenih fotovoltaičnih sistemov na svetu iz njene proizvodnje – za čisto uvoznico energije je to tudi vprašanje državne varnosti.

Vse to ji je uspelo zaradi neverjetnih podvigov kitajskih izumiteljev, informatikov in specializiranih inženirjev, pa tudi po zaslugi davčnih olajšav in subvencioniranja domačih proizvajalcev. Kitajski državni skladi so samo leta 2020 v strateško pomembne panoge vložili 52 milijard evrov. Danes kitajski politiki načrta Made in China 2025 ne omenjajo več na glas, da ne bi preplašili Zahoda.

Kot pravi strokovnjakinja Boullenoisova, bi se ta moral zgledovati po Kitajski in prav tako pripraviti strateško industrijsko politiko. Napredek, ki si ga je priborila Kitajska, je prevelik, da bi jim lahko bilo vseeno. Kitajski delež v svetovni industrijski proizvodnji se je s petih odstotkov leta 1995 dvignil na današnjih 32. Izdelki iz ZDA ne pomenijo več niti polovice tega deleža. V nekaterih panogah je Kitajska že tako daleč spredaj, da ZDA v primerjavi z njo delujejo kot palčica. V ladjedelništvu prevladujejo kitajski izdelki in delež izvoza v tem sektorju dosega 80 odstotkov; na vsako ladjo iz ameriške ladjedelnice bi jih kitajske lahko izdelale dvesto.

Peking ima že danes največjo vojaško floto na svetu. In čeprav pri oboroževalni tehniki ne dosega ameriške ravni, se v marsikateri industrijski panogi uresničuje načelo »bojevati vojne in v njih zmagati«, kot ga vodja kitajske države in komunistične stranke Xi Jinpin predpisuje svoji osvobodilni vojski.

Po raziskavi javnega mnenja, ki jo je družba Morning Consult opravila v 41 državah, Kitajska od letošnjega marca prvič v zgodovini uživa večji ugled kot ZDA.

Da so kitajski vojaški sistemi kljub vsemu učinkoviti, se je pokazalo v bojih med Indijo in Pakistanom maja letos v Kašmirju. Menda naj bi Pakistanci indijska reaktivna letala rafale, razvita v Franciji in v uporabi v Natovih odpravah, sestrelili ravno s kitajskimi bojnimi letali J-10C in raketami.

Na Tajvanu, le 130 kilometrov od kitajske celine, so ob teh spremembah zaskrbljeni, saj Peking trdi, da demokratična otoška država spada pod njegovo oblast, in ne izključuje možnosti, da bi »vnovično združitev« dosegel tudi z orožjem. ZDA so se sicer zavezale, da bodo Tajvanu dobavljale orožje, vendar je vprašanje, ali bi bil muhasti ameriški predsednik dejansko pripravljen poslati svoje vojake v boj, če bi šlo zares. Nazadnje je na takšno vprašanje odgovoril z ugotovitvijo: »Imam odlične odnose s predsednikom Xijem.«

Tudi Evropejcev je strah vse večje kitajske moči. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je še na začetku leta namignila, da bi Evropa utegnila ublažiti posledice Trumpove zmedene carinske politike, tako da bi tesneje sodelovala s Kitajsko, in ta je že sanjala o vnovični oživitvi velikega naložbenega dogovora z EU, ki so ga zamrznili, odkar je Peking leta 2021 uvedel sankcije proti nekaterim evropskim poslancem. Aprila jih je Kitajska preklicala, da bi razvedrila vzdušje, vendar se je veter v Bruslju medtem obrnil. Čim pogosteje so evropski diplomati razpravljali s kitajskimi kolegi, tem jasneje jim je postajalo, da jih je Peking resda želel očarati, vendar v strateških vprašanjih ni popustil niti za las.

Kitajska nemoteno vztraja pri svojem brezmejnem prijateljstvu s Putinom – na začetku julija naj bi zunanji minister Wang Yi evropski visoki predstavnici za zunanjo politiko Kaji Kallas celo rekel, da Kitajska ne bi mogla sprejeti ruskega poraza v Ukrajini. Poleg tega vlada v Pekingu ni pripravljena spreminjati politike subvencioniranja podjetij, zaradi katere se potem evropska znajdejo v stiski. Trgovina s Kitajsko je pomembna, vendar so gospodarski odnosi z ZDA pomembnejši, poudarjajo v vrhu EU.

Lani je EU v ZDA izvozila dvainpolkrat več blaga kot na Kitajsko in tako z Američani zabeležila skoraj dvesto milijard evrov trgovinskega presežka, s Kitajsko pa več kot tristo milijard evrov primanjkljaja. EU se strinja s Trumpom, da so za to nesorazmerje krive tudi kitajske nepoštene trgovinske prakse. Daniel Caspary, strokovnjak za trgovino v evropskem parlamentu, govori o gospodarski vojni proti Zahodu. Na začetku julija je von der Leynova udrihala po državno subvencioniranih presežnih zmogljivostih Kitajske in ugotovila: »Nedvomno manipulirajo s sistemom.« EU se kljub temu na razmere odziva odločneje kot še nedavno. Že leta 2024 je unija uvedla carine na kitajske električne avtomobile, pred nekaj tedni pa je Bruselj kitajske proizvajalce medicinskih izdelkov izključil iz javnih razpisov večje vrednosti. Oblasti EU razmišljajo o zaščitnih ukrepih, ki so se še nedavno zdeli nepredstavljivi. Če hočejo kitajska podjetja prodajati na evropskem trgu, jih bo EU morda prisilila, da del proizvodnje preselijo v Evropo oziroma z evropskimi tekmeci ustanovijo skupna podjetja, da bi zagotovili prenos tehnologije. Svobodna trgovina, to je stvar preteklosti.

Pa Kitajci?

Kitajska zob ne kaže le ZDA, temveč tudi evropskim proizvajalcem, saj jim prav tako omejuje dobavo redkih zemelj. V nekaterih podjetjih so morali zato že ustaviti tekoči trak; Kitajska svoj monopol izrablja kot orožje.

Številne druge države se brez zadržkov opirajo na Kitajsko, med drugim tudi zato, ker se ta obnaša manj gospodovalno in sebično kot Trumpova Amerika, za nameček je tudi stabilnejša in predvidljivejša. Tako meni tudi brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, ki je do ZDA zadržan. »Hvala bogu imamo Kitajsko, ki je tehnološko tako razvita in zmore držati korak pri umetni inteligenci,« je izjavil pred kratkim. S tem se za njegovo državo odpira alternativna možnost – to pomeni druga možnost namesto Zahoda. Besede je podkrepil z dejanji na začetku julija, ko je v Riu de Janeiru gostil države članice organizacije Brics, v kateri ima glavno besedo Kitajska in se je nedavno povečala za več držav globalnega juga. Lula je izrazil obžalovanje zaradi domnevnega razpada svetovne ureditve, kot so jo uvedle ZDA, ki pa ni več odražala večpolarne realnosti 21. stoletja. In zdaj naj bi Brics prevzel reformiranje mednarodnega sistema, je povedal.

Ko je Trump kmalu zatem vsaki državi, ki bi podprla protiameriško politiko Bricsa, zagrozil z dodatnimi desetimi odstotki carine, je Lula odgovoril: »Svet se je spremenil, nočemo imperatorja.« Peking lahko z zadovoljstvom spremlja, kako Trump udriha po silah v vzponu, kot je Brazilija. Brics je kitajski odgovor na G 7, neformalno združenje sedmih gospodarsko najmočnejših zahodnih držav. Kitajska je predvsem na globalnem jugu vložila bilijon dolarjev, da bi se tesneje povezala z njim. Še junija je Peking kar 53 afriškim državam omogočil brezcarinski dostop na kitajski trg. Trump afriškim državam trenutno grozi s carinskimi stopnjami do 50 odstotkov.

Najrevnejše države načelo »Najprej, Amerika« pogosto občutijo na lastni koži, na primer Kambodža, kjer v zemlji že desetletja prežijo mine in slepi vodi, ostanki krvave zgodovine te države. Med drugim so Američani konec 60. let svojo vojno v sosednjem Vietnamu razširili še na ozemlje Kambodže, zato tudi že desetletja financirajo čiščenje teh predelov. Tako je bilo, dokler ni Trump takoj po začetku mandata privil pipice z razvojno pomočjo. Kitajski veleposlanik v Phnom Penhu je izkoristil priložnost in obljubil 4,4 milijona dolarjev. Ogorčenje Američanov in medijski odmevi so bili tako silni, da je ameriški veleposlanik v kamboški prestolnici svoj del financiranja navsezadnje še povečal.

Ameriška javna podoba na tem območju ostaja omadeževana, Kitajska pa krepi mehke prijeme, s katerimi si pridobiva simpatije tujih držav.

Kitajska se je dolgo zagrizeno trudila, da bi razvila podobno kulturno privlačnost, kot jo imajo ZDA, a te ni mogoče izsiliti in kitajska propaganda je bila preveč okorna in se pri zahodnem občinstvu ni prijela.

Kljub temu ta država zdaj doživlja velik kulturni preboj, ne da bi oblasti kaj dosti pripomogle k temu. Celo trezni Economist je pred kratkim poročal, kako frajerska je postala Kitajska.

S kakovostjo se izboljšuje tudi ugled kitajskega blaga. Številni porabniki zavestno izberejo električni avtomobil BYD ali brezpilotnik za domačo uporabo znamke DJI. Celo kitajski kulturni proizvodi veljajo za vse privlačnejše. Med igralci računalniških iger se je dobro prijel kitajski razvijalec z igro Black Myth: Wukong. V trgovinah kitajskega proizvajalca igrač Pop Mart se tudi evropski oboževalci prerivajo za omejeno serijo lutke Labubu. Najbolj priljubljena aplikacija na svetu je TikTok iz pekinškega podjetja Bytedance.

Na TikToku, pa tudi na zahodnih platformah, kot je Instagram, vplivneži delijo svoje vtise iz te prostrane dežele. Kitajska je bila med pandemijo tri leta hermetično zaprta, po tistem pa je toliko spretneje začela vabiti tuje turiste. Danes smejo vanjo brez vizuma vstopiti državljani iz 43 držav, kar je novost, in vse več se jih odloča izkoristiti to ugodnost. Leta 2024 so zabeležili 83 odstotkov več prenočitev tujih turistov kot leto prej, v prvem letošnjem četrtletju pa še 33 odstotkov več kot v istem obdobju lani.

Radovednost glede države, ki jo je svet še nedavno videl kot izvajalko drakonskih karantenskih ukrepov, je velika. Obiskovalci odkrivajo Kitajsko s čistimi in točnimi vlaki, vse je med seboj povezano z aplikacijami in hrano na dom dostavljajo brezpilotniki. Spomladi je Darren Watkins Junior, bolj znan pod vzdevkom IShowSpeed, pod katerim objavlja na YouTubu in ima okrog 40 milijonov sledilcev, vzkliknil, da je Kitajska »naslednja raven«.

Po raziskavi javnega mnenja, ki jo je družba Morning Consult opravila v 41 državah, Kitajska od letošnjega marca prvič v zgodovini uživa večji ugled kot ZDA. Najnovejša raziskava središča Pew Research pa je pokazala, da se je kitajska javna podoba izboljšala celo med Američani, še najizraziteje pa to velja za podpornike republikancev.

Verjetno zveni čudno, a mogoče se nekateri prepoznajo v Kitajski. Trump obljublja, da bo Ameriko vnovič naredil veličastno, enak cilj ima Xi za svojo državo, le da govori o prenovi kitajskega naroda.

Trenutno vse kaže, da si je Xi v tej tekmi že priboril nekaj prednosti. 

© 2025 Der Spiegel