Neulovljiva popolnost

Se še spomnite hipsterjev? Če nekoliko grobo poenostavimo, so (bili) v tisti najbolj karikirani manifestaciji to praviloma pripadniki srednjega in višjega razreda z naklonjenostjo do vsega, kar je »indie«, neodvisno, alternativno; z očali brez dioptrije na nosu in skrbno oblikovanimi brki in pričeskami, ljubeznijo do analogne in polaroidne fotografije ter »fixie« koles. Njihove modne izbire so se gibale nekje med Urban Outfitters in American Apparel ter ropanjem babičine omare v iskanju vintage puloverjev. »We’re having new age fun with a vintage feel« (v prevodu: zabavamo se v novem duhu s starinskim pridihom) se glasi verz spevnega komada Being a Dickead’s Cool, ki sta ga leta 2010 na YouTubu objavila Britanca Reuben Dangoor in Raf Riley ter ki ima na račun nalezljive melodije in satiričnega besedila, ki brije norce iz hipsterjev, danes na platformi že 14 milijonov ogledov. Prav tisto namreč, kar je sprva delovalo kot upor proti množični kulturi – zavračanje mainstreama, poudarjanje individualnosti, iskanje »pristnejšega« načina življenja –, se je, kot se često zgodi pri subkulturah, sčasoma izrodilo v novo obliko uniformiranosti. V prizadevanju biti drugačni so hipsterji v svoji unikatnosti postali generični.

Novi obraz, nekakšno logično nadaljevanje tega pojava, so digitalni nomadi, mladi kreativci ali poslovneži, ki rodno domovino pogosto zamenjajo za svetovno metropolo ali »eksotično« destinacijo, kot sta Bali in Tajska, saj je njihovo poglavitno orodje preprosto postal prenosni računalnik. Živijo življenje, ki sta ga omogočila razmah interneta in profesionalizacija z njim povezanih poklicev. Njihove skrbno načrtovane dnevne rutine vključujejo – če spet malo šaljivo stereotipiziramo – pilates ali hot jogo, čuječnost, matcha latte z ovsenim mlekom ali specialty kavo in polnovredne obroke iz avokada in sezonskega sadja; vse to pa dokumentirajo z močno kurirano in estetizirano prisotnostjo na družbenih omrežjih, kar vsemu temu daje pomen in smisel. Tudi oni – ali mi – prisegajo na pristno, lokalno, zdravo, a v tej želji po drugačnosti, avtentičnosti in utiranju lastne poti se tudi ta generacija znajde ujeta v paradoks: njen vsakdan, čeprav razpet med različnimi časovnimi pasovi, »coworking« prostori in butičnimi kavarnami, postaja predvidljivo enoten – enako delo, enaka hrana, podobne fotografije na Instagramu. Pics or it didn’t happen.

Prav ta prepad med želeno in živeto resničnostjo, med življenjem in njegovo skrbno kurirano podobo, mojstrsko popisuje italijanski pisatelj in prevajalec Vincenzo Latronico (1984) v romanu Popolnosti (v izvirniku Le Perfezioni), literarni uspešnici, ki je junija v slovenskem prevodu Miša Renka in s spremno besedo Zorana Pungerčarja (ki je knjigo tudi oblikoval) izšla pri neodvisni založbi No! Press – delu, ki z mikroskopsko natančnostjo in družbeno lucidnostjo secira generacijo ljudi, ki je odrasla ob obljubi neskončnih možnosti, samouresničitve in svobode, a je postala ujetnica lastnih pričakovanj, algoritmov in estetizirane podobe sveta ter nenehnih občutkov, da njihova življenja nikoli ne dosegajo (neuresničljivih) standardov popolnosti, ki jih postavljajo podobe na Instagramu. Popolnosti so avtorjev četrti roman, z njim pa je bil med drugim uvrščen v finalni izbor za mednarodnega bookerja.

Roman je boleče natančna analiza generacije, ki si je lahko privoščila svobodo, a jo je ravno ta svoboda ohromila, in življenja, ki, tudi ko je lepo, nikoli ni dovolj.

Na tem mestu je treba omeniti, da se Latronico z uvodnim citatom in v zahvalah izrecno pokloni znamenitemu romanesknemu prvencu Georgesa Pereca Stvari (1965; v prevodu Suzane Koncut je izšel leta 1996). Roman Popolnosti prevzame strukturo in pristop Perecovega dela: oba romana se začneta s kirurško natančnim opisom stanovanja in predmetov v njem; v obeh spremljamo mlad par; in v obeh primerih je narativna linija podrejena popisu sveta, ki lika obdaja – predmetov, podob, atmosfer, mesta. Tudi para v obeh romanih sta obravnavana kot neločljiva celota, skoraj kot en sam lik brez individualiziranih značajev in karakteristik – njuna osebnost se ne izraža skozi notranji psihološki razvoj, temveč skozi stvari, ki ju obkrožajo, estetske izbire in odločitve, ki jih sprejemata, družbene kodekse, aspiracije in kontekste, v katere se umeščata. Roman Popolnosti je – podobno kot že Stvari – v grobem razdeljen na štiri dele oziroma čase: Sedanjik, Nedovršni preteklik, Dovršni preteklik in Prihodnjik.

Roman Stvari pripoveduje o mladem pariškem paru, protagonista Latronicovega romana pa sta Anna in Tom, mladi par, ki se je sredi prvega desetletja 21. stoletja preselil v Berlin. Njunega življenja ne določajo le stvari, temveč predvsem podobe in predstave. Natanko od kod prihajata, pravzaprav ne izvemo, vemo le, da gre za veliko, a obrobno mesto na jugu Evrope. Tudi Anna in Tom sta digitalna kreativca. »Celo njima je bil ta izraz nejasen in zoprn. Poimenovanja njunega poklica so bila različna, a tudi v domovini so uporabljali angleške izraze – web developer, graphic designer, online brand strategist. Tisto, kar sta ustvarila, so bile razlike.« Roman se začne s podrobnim opisom njunega udobnega, visoko estetiziranega in do zadnje podrobnosti premišljenega berlinskega stanovanja, katerega protagonisti so tropske monstere, bršljani in viseče poprovke, fotelj v skandinavskem slogu in danski fotelj iz mahagonija, modro-beli emajlirani krožniki in berberska preproga peščene barve, pa kupi starih revij Monocle in New Yorker, gramofon in posebna izdaja albuma In Rainbows skupine Radiohead.

Anna in Tom se družita z drugimi priseljenci, ki so, podobno kot ona, mladi, izobraženi, kreativni, vsi so se iz svojih »obrobnih« držav preselili v Berlin v iskanju večje odprtosti, svobode, priložnosti in predvsem estetike življenja, ki se jim je v njihovih rojstnih krajih zdela zastarela. »Način življenja odraslih, ki so ga zagovarjali njuni starši in tako skrbno nadaljevali njuni prijatelji, je pripadal neki drugi generaciji.« V Berlinu so si ustvarili svoj mehurček: stanovanja, na pogled kot iz arhitekturnih revij, strast do kuhanja iz preprostih, a svežih in lokalnih sestavin, obiskovanje brezkončnih galerij sodobne umetnosti, večernih zabav in afterjev v parku, občasno eksperimentiranje z drogami in seksom – in predvsem občutek, da živijo bolj pristno, bolj zavestno, bolj »pravilno« kot generacije pred njimi. »V tem življenju se spomladi in poleti na balkonu pije kava, uživa se v jutranjih sončnih žarkih, na zaslonu tablice se izmenjujejo naslovi New York Timesa in novosti na družbenih omrežjih. Zalivanje rastlin je del rutine, ki vključuje jogo in zajtrk, obogaten z različnimi vrstami semen. Delo poteka na prenosnem računalniku, jasno, vendar v tempu slikarja in ne pisarniškega uslužbenca: izbruh intenzivne koncentracije za mizo zamenjajo sprehod, video klic s prijateljem, ki predlaga projekt, izmenjava šal na družbenih omrežjih, skok na ekološko tržnico za hišo.«

Zveni kot zdravo, polno, avtentično življenje, kajne? Toda pod to brezhibno zunanjo podobo se postopoma razkrivajo zadušljiva tesnoba, občutek odtujenosti in neoprijemljiva praznina, ki jih stopnjuje še podoba vse bolj gentrificiranega Berlina, h kateri sta – vede ali nevede – pripomogla tudi sama. Mesto, nekoč obljuba svobode in neskončnih možnosti, zlitih v prostranosti nekdanjega letališča Tempelhof, je postalo utesnjujoče in nestabilno. Ni vprašanje, ali je življenje lepo, temveč ali presega povprečje, prinaša občutek smisla, razbija rutino, ponuja intenzivnost, da bi upravičilo ves trud, ves nadzor, vso izčrpavajočo estetizacijo vsakdana. Te tesnobe ne odpravijo niti solidarnost in prostovoljstvo v času begunske krize niti meseci, preživeti na Portugalskem in Siciliji. Avtentičnost, ki jo iščejo Anna, Tom in njuni prijatelji, se sčasoma izkaže za novo obliko standardizacije. Popolnost, za katero si Anna in Tom nenehno prizadevata, ni nikoli dosegljiva, saj je stvar nenehne kalibracije: ali je to, kar počneva, dovolj izpolnjujoče? Dovolj avtentično? Dovolj smiselno? Je dovolj? Sva midva dovolj? Vse, kar doživljata, filtrirata skozi okvir samoprezentacije, skozi to, kako bi bilo videti na Instagramu; življenje je projekt, ki ga je treba nenehno kurirati in presegati.

Latronico, ki bo oktobra letos gostoval na Indigo Festivalu v Ljubljani, piše s kirurško natančnostjo in premišljeno distanco, a kljub jasnemu kritičnemu potencialu pisanja nikoli ne zdrsne v ironijo, cinični posmeh ali moralistično obsojanje, v njegovem slogu bi kvečjemu lahko prepoznali tiho, komaj zaznavno trohico empatije. Roman Popolnosti je tako – kljub svoji kratkosti (obsega le slabih sto strani) – izjemno pronicljiva in lucidna ter boleče natančna analiza (ene) (milenijske) generacije, ki je v svoji tragičnosti pogosto tudi izredno zabavna in občutljiva – generacije, ki si je lahko privoščila svobodo, a jo je ravno ta svoboda ohromila, ter življenja, ki, tudi ko je lepo, nikoli ni dovolj.

Knjiga:
Vincenzo Latronico: Popolnosti
Založba: No! Press, 2025
Cena: 25 €