Vse skupaj deluje – zmedeno

+ + +

Remiks kompilacije so redne spremljevalke pop albumov. V zadnjih letih so svojo dobile Dua Lipa, Lady Gaga in Charli XCX. Med zgodnjimi posvojiteljicami je bila Madonna, ki je material prvih treh albumov prepustila remikserjem že leta 1987 (You Can Dance). Enajst let kasneje se je zapisala v anale kot kraljica popa s klasiko Ray of Light, eno izmed kritiško najbolj čislanih pop izdaj vseh časov, ki je ujela duha časa z navezavo na takrat priljubljeno elektroniko in newagevsko duhovnost. Dolgo se je šušljalo, da obstaja tudi remiks verzija plošče, ki je zaradi uspeha izvirnika ostala v predalu – vse do zdaj.

Veronica Electronica je Madonnin alter ego, obseden s plesnim hedonizmom – nekakšna protiutež duhovni esenci plošče Ray of Light. A namesto obskurnih remiksov smo dobili nič kaj impresivno sedmerico remiksov in demo verzijo skladbe Gone Gone Gone, ki že dolgo krožijo po spletu. Ta ziheraškost je zmotila tudi glavnega producenta plošče Williama Orbita, ki je z Madonno oblikoval brezčasen zvok, sestavljen iz prvin duba, downtempa, progresivnega housa, trancea, rocka in orkestralne glasbe – zvok, ki ostaja svež in še naprej navdihuje albume, kot je Eusexua (2025) britanske izvajalke FKA Twigs.

Izbrani remiksi so izgubili precej prvotnega sijaja. Večinoma gre za epske stadionske produkcije z bombastičnimi arpeggi in cinematičnimi build upi ter dropi v kalupu progresivnega housa tistega časa. Dve produkciji celo podpisuje prvo ime takratne scene, britanski zvezdnik Sasha. Druge produkcije (Peter Rauhofer, Victor Calderone, BT) zaznamuje tisti prepoznavno evropski značaj iz obdobja komercializacije plesne elektronike, ko so superklube polnili superdidžeji – so hiper evforične in nesramežljivo sentimentalne, pravzaprav podobne selekcijam aktualnih didžejev kalibra Marlon Hoffstadt. Nedvomno bi se dobro odrezale tudi na sodobnih plesiščih z visoko toleranco za trash.

Po produkcijski plati najbolj prepriča umirjeni downtempo remiks komada Frozen, afteraški biserček s tisto izvirno mistično avro, ki ga podpisuje prav William Orbit. Precej drugače se je skladbe The Power of Good-byes lotil Fabien Waltmann. Priljubljeno elektropop balado je preobrazil v utesnjujočo drum’n’bassovsko pokalico, ki se radikalno oddaljuje od drugih produkcij. Umanjka neka rdeča nit. Vse skupaj deluje – zmedeno. Ni jasno, po kakšnem ključu so komade izbirali, niti ne, zakaj na kompilaciji ni več ekskluziv ali vsaj nekaterih že ponarodelih remiksov. Težko verjamemo, da ne gre zgolj za ziheraško monetizacijo nostalgije v času, kot Ray of Light doživlja renesanso.