Intervju: Dragan Petrovec

Peter Petrovčič v intervjuju s pravnikom in kriminologom Draganom Petrovcem v 31. št. Mladine prinaša množico zanimivih in provokativnih vprašanj, množica tehtnih in vznemirljivih odgovorov pa zagotavlja odličen uvid v pronicljivost kriminologovega uma, ki marsikdaj seže tudi do zelo temnih globin. Vredno branja. Hvala.

Ugotovitev, da naj zdravi ljudje ne bi imeli radi oblasti nad drugimi, tako po Maslowu, sem preverjala sama ob peripetijah z mojim nekdanjim mestom direktorice zdravstvenega doma. Funkcijo sem sprejela zelo nerada in zgolj zaradi želje zaposlenih. Po tehtnem premisleku in z občutkom velike odgovornosti do kolektiva in do pacientov sem se odločila za slog vodenja z zgledom. Izbira se je izkazala kot ustrezna. Z angažmajem vsega kolektiva smo sodelovali pri razcvetu javnega zavoda in našemu projektu dali naziv “naš najlepši in najboljši zdravstveni dom”. Direktorski mandat, ki bi sledil mojemu, smo v kolektivu želeli predati naši v delu z nami že solidno uveljavljeni mag. ekonomskih znanosti. Tudi ona si vodenja ni želela. Bi pa lahko dobro zapolnila vrzel v vodenju do časa, ko bi vodenje spet lahko prevzela kadrovsko dozorela oseba iz zdravstvenih vrst. A nenadoma in nepričakovano je v strokovna in organizacijska dogajanja javnega zavoda posegla občinska politika s svojimi desnimi vatli in za v.d. direktorja postavila osebo z agresivnim slogom vodenja in z odsotnostjo empatije.

In oseba, ki je predhodno službo morala zapustiti iz zelo kočljivih razlogov, je bila postavljena za delanje reda v zdravstvu. V nekaj mesecih rojeno agonijo je uspel prekiniti upor kolektiva. Politiki so zaposleni uspeli izreči odločni ne. V nekaterih javnih zavodih pa se uničujoči absolutistični slogi vodenja vzdržujejo leta in leta. Zaposleni take zavode zapuščajo ali pa v njih strokovno stagnirajo in celo nazadujejo. Ali pa z leti resno zbolijo. Zanimivo pa se mi zdi, da sem kot zdravnica svoj najgloblji uvid v problematiko vodenja dobila prav od zelo bolnih ljudi. Obe skupnosti, tako AA (Anonimni Alkoholiki) kot AN (Anonimni Narkomani) sta me povabili medse, da se poučim o njihovih strategijah pomoči zasvojenim osebam. Odkrila sem, da sme pri njih človek vsako funkcijo opravljati le en mandat. In prakticirati mora vodenje, ne pa vladanje. To razliko mi je uspelo kar kmalu dojeti in za takšno razumevanje življenja sem iskreno hvaležna. Prav zato lahko njihova duhovna načela dosežejo še trpeče po vsem svetu. Ker so ta načela v vseh pogledih večnostna in ker jih vodi ljubezen. Pred nedavnim so izdali knjigo Billovih govorov z naslovom The Language of the Heart (Jezik srca), nanje pa sem se spomnila ta hip zato, ker z navdušenjem ponovno berem Učbenik življenja. Martin Kojc ga je napisal leta 1935, v isto leto pa sodi tudi rojstvo Skupnosti AA. Čudovitih 90 let razvoja.

Ob Neslovencih, kot jih naslavlja novinar, sem podoživela spomin na odličen dokumentarec “Novi sošolci”. V njem Toni Cahuntek spremlja življenja dveh deklet in dveh fantov s Kosova. Starši so v Slovenijo prišli kot delovna sila in otroci z njimi. Dekleti sta jezik nove države obvladali hitro in se v učnem sistemu tudi odlično uveljavili. Za fanta, ki sta z jezikom imela nekaj težav, pa je sistem našel rešitev v obliki šole s prilagojenim programom. In mnogo je takih rešitev. Preveč! Režiser izjemno subtilno prikazuje uničujoče posledice strahu pred “drugačnimi”. Pred kulturno, socialno, jezikovno, versko, sploh kakorkoli “drugačnimi”. Ta strah uničuje srca in zdravja ljudi v obeh smereh. Drugi drugim so problem. Enako je z Romi. Če bomo med njimi še naprej le gledali, kako “država želi”, da ostanejo cigani, se bo vseobsegajoči strah spreminjal v “živo blato”, ki bo vase povleklo vse. Zakaj je “država” že pred desetletji poskrbela za tiste v Prekmurju drugače kot za tiste na Dolenjskem, sem se spraševala že pred desetletji, ko sem se prvič srečala s to problematiko v okviru pediatrije. Primerjalno vprašanje, kako pri tem sodeluje “država” in kako ena ali druga “cerkev”, pa se mi je porodilo šele ob branju tega intervjuja. Ja, obzorja ljudi, kot je dr. Petrovec, so za navadne smrtnike pač vrtoglavo široka!

Na koncu pa še o velikem nelagodju, ki se me je polastilo ob vprašanju “Zakaj, mislite, je velika večina akademskega sveta in humanistov nasploh raje tiho?” Pred nekaj tedni sem namreč čakala na spletni seminar o delu pediatrov pri oskrbi palestinskih otrok, a je bil dve uri pred začetkom odpovedan. Evropska akademija pediatrov vključuje poleg pediatrov iz evropskih držav tudi pediatre iz Izraela. V nekaterih drugih evropskih zdravniških asociacijah je že tradicionalno vključen tudi Izrael. Od nekdaj sem to sprejemala kot samoumevno, danes pa ne več. Zaradi odpovedi seminarja o delu pediatrov v Gazi s(m)o se kmalu oglasili tisti drugi, ki (po dr. Petrovcu) “niso tiho”. Vodstvu organizacije je bila poslana “zahteva proti zatiranju informacij o Gazi”, pod katero smo se podpisali tudi slovenski pediatri. Zakaj “je velika večina … raje tiho”, ne vem. Vem pa, zakaj nekateri nis(m)o tiho. Ker se strinjamo z izjavo Nike Kovač: “Svet, čeprav ranjen in razdeljen, mora postati prostor človečnosti”.