Ni vse tako resno, kakor je videti

Vlado Miheljak

14. 8. 2025  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Gostovanje Ilize Shlesinger na našem odru temelji izključno na njenem delu komičarke, njenem talentu in dosežkih v svetu stand-up komedije ... Odiseja in soorganizator Panč ne podpirata nobene oblike nasilja, diskriminacije ali sovraštva in se politično ne opredeljujeta.«
— Pojasnilo organizatorjev in gostiteljev glede nastopa komičarke s skrajno zavržnimi stališči do dogajanja v Gazi (vir: spletna Mladina, 8. 8. 2025)

»To je izjemno pogumna akcija, ker kot prva država nastavljamo ogledalo vsem našim kolegom v Evropski uniji. Mi smo v Evropski uniji ves čas zagovarjali zaostrovanje sankcij zoper izraelsko vlado.«
— Tanja Fajon izkazuje velik politični pogum in slab spomin. (Odmevi TVS, 6. 8. 2025)

»Ob grozotah Gaze molk postane sokrivda.«
— Glasbenik Brian Eno (MMC TVS, 11.8.2025)

»Veliki narodi so se vedno obnašali kot gangsterji, mali narodi pa kot prostitutke.«
— Kultni režiser Stanley Kubrick

Slovenska diplomacija in sploh politika nenehno iščeta način, kako biti na pravi strani zgodovine, ne da bi se to poznalo. Skratka, iščeta diplomatsko formulo prave mere. A v diplomaciji in mednarodnih odnosih je že tako, da je prava mera vselej preveč ali premalo. Sploh se je slovenska politika navzela siceršnjega nacionalnega pojava streljanja napačnih tarč. Tudi v primeru aktualnih vojn, vojnih zločinov in genocidnih ravnanj v Ukrajini in v Gazi. Slaba tolažba je, da v tem ni osamljena. Združeni Evropejci so takoj po začetku vojne v Ukrajini usmerili svoje strelice v ruske športnike, umetnike, znanstvenike, slehernike, pa celo pasemske mačke (sic!). A po treh letih in pol vojni še vedno ni videti konca; mesta in vasi še vedno gorijo, dekleta izgubljajo fante, žene može, otroci očete, civilisti domove in življenja, na pokopališčih zmanjkuje prostora ... Edina opazna sprememba za zdaj je, da Trumpova Amerika po kratki prekinitvi spet oborožuje Ukrajino, račune za stroške pa po novem izstavljala Evropi.

Še huje je v Gazi, kjer civilisti niso kolateralna škoda, ampak osrednja tarča. Tako kot tudi novinarji, humanitarni delavci, bolnice, šole. A morije v Gazi ne spremljajo sankcije, ampak sprenevedanja. Evropejci ne maramo gledati lakote, ne sankcioniramo pa tistega, ki jo ustvarja; ne maramo gledati pomorjenih in izstradanih otrok, še vedno pa nismo sposobni s prstom pokazati na tistega, ki jih brezsrčno pobija in strada. Med Slovenijo in združeno Evropo je v odnosu do Gaze in Izraela nekaj razlik. A te so bolj kozmetične kot dejanske. Potem ko je Tanja Fajon, ki predstavlja in pooseblja slovensko zunanjo politiko, sprva še hodila našemljena v neprebojni jopič (!?) po Izraelu in obljubljala »neomajno« solidarnost, je kasneje postopoma vendarle detektirala problem. Ne pa tudi naslovnika. Zato je najprej žugala s sankcijami proti naseljencem na okupiranem Zahodnem bregu, čeprav oni niso vzrok, ampak posledica izraelske državne politike. In sedaj smo šli še dlje in pogumno prepovedali uvoza avokadov s plantaž na zasedenih ozemljih. Tanja Fajon pravi, da s tem drugim kažemo ogledalo. Kdo ga bo nastavil nam?

A nič manjši ni problem civilna družba, ki prav tako strelja napačne tarče. Že pred časom je skupaj s poslanci Levice demonstrirala pred Judovskim kulturnim centrom, ki se je do dogajanja v Gazi nesporno opredelil, ne pa proti (takrat) anemični in sprenevedajočo lastni vladi. Da morajo biti dejanja, ne pa poreklo kriterij, se je pokazalo tudi v neproduktivni polemiki med zagovornikom akcije BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije) Brianom Enom in nasprotnikom difuznega kulturnega bojkota Izraela Nickom Cavom pred časom. Razločevalna kriterija morata biti izključno konkretna dejavnost in artikulacija stališč. V tem kontekstu je vrh slovenskega sprenevedanja in licemerja festival Panč, ki (na kar je edina doslej opozorila Monika Weiss v Mladini) gosti stand up komičarko Ilize Shlesinger, ta pa kar najbolj neposredno izraža podporo izraelski genocidni politiki. In če je treba koga ignorirati in zavrniti, so to neposredni zagovorniki nasilja, ne pa kar počez športniki, košarkarji, odbojkarice, kulturniki, znanstveniki, ker so pač – ne po svoji izbiri – državljani države »napačnega« režima. In seveda tudi in zlasti tiste, ki jih gostijo, vabijo ter sprevrženo zagovarjajo. Panč festival si je s soorganizacijo nastopa in abotnim argumentom »apolitičnosti«, ko gre za vprašanje zločina proti človeštvu, zapravil vso kredibilnost in zaupanje. Panč sicer prisega na krilatico, da ni vse tako resno, kakor je videti. Drži. Včasih je še veliko resneje. Sporna komičarka bo nastopila v Odiseji (kot se sedaj imenuje bivši kino Kolosej). Ime je vsekakor simbolično in s spornimi gosti pomeni nazorno popotnico novemu konceptu starega prizorišča.

Stanley Kubrick je v filmski mojstrovini 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey) posneti davnega leta 1968, v uvodni sekvenci sijajno pokazal, da je bil homo faber najprej izdelovalec orožja, šele nato orodja. Danes pa iz filma sledi še eno spoznanje: prihodnost se je že zgodila.