22. 8. 2025 | Mladina 34 | Dva leva
Donald in sedem palčkov
Kolateralne škode in kolateralni dobički
© Franco Juri
»Ukrajina bo po poročanju časnika Financial Times obljubila nakup ameriškega orožja v vrednosti 100 milijard dolarjev, ki ga bo financirala Evropa, kot del dogovora, da bi pridobila jamstva Združenih držav o varnosti po mirovni rešitvi vojne z Rusijo. Časnik še dodaja, da naj bi Ukrajina in ZDA sklenile tudi 50 milijard dolarjev vreden dogovor o proizvodnji brezpilotnih letal z ukrajinskimi podjetji.«
— Ukrajina postopoma dojema, da bo mir veliko dražji, kot je bila surova vojna (Reuters/MMC TVS, 18. 8. 2025)
»Mislim, da bi kot nadaljevanje verjetno potrebovali štiristransko srečanje, ker ko govorimo o varnostnih jamstvih, govorimo o celotni varnosti evropske celine.«
— Francoski predsednik Macron je izrazil pobožno željo, da bi evropski zavezniki sodelovali kot enakovredni udeleženci v mirovnih pogajanjih (MMC TVS, 18. 8. 2025)
»Ob koncu sem poklical predsednika Putina in se začel dogovarjati za srečanje med predsednikom Putinom in predsednikom Zelenskim na kraju, ki ga bomo še določili. Po tem srečanju bomo imeli tristranski sestanek, na katerem bosta oba predsednika in jaz.«
— Donald Trump je ob zaključku vrhunskega srečanja v Washingtonu jasno nakazal, da s Putinom za zdaj ne računata na to, da bodo za pogajalsko mizo sedeli tudi Evropejci (MMC TVS, 19. 8. 2025)
Vendarle luč na koncu predora!? Luč že, a za zdaj še ni gotovo, ali je po dolgih treh letih in pol morije vendarle na vidiku izhod iz mračnega ukrajinskega tunela ali pač žarometi lokomotive nasproti drveče ruske kompozicije. No, vseeno pa je prav, da verjamemo in upamo na konec. Pa čeprav je ta konec s posledicami, ki so za Ukrajino veliko hujše, kot so si kdaj predstavljali. Že večkrat smo omenjali mirovna pogajanja daljnega marca/aprila 2022 v Istanbulu. In sedaj je morda primeren trenutek, da še enkrat rekapituliramo, kaj je bilo takrat domnevno na mizi ali vsaj pod njo. Prvi pogoj je bil, tako kot sedaj, da se Ukrajina odpove kandidaturi za Nato, ne pa tudi za EU. Nadalje naj bi vrnili ruski jezik in kulturo v dvojezična območja. Kaj bi bilo s statusom etnično mešanega, večinsko ruskega Donbasa; ali bi z veliko stopnjo avtonomije ostal v sestavi Ukrajine, ni bilo dorečeno. V istem času je nekdanji nemški kancler Schröder, ki je imel poslovne in posledično politične interese v regiji, s solo akcijami (po poročanju Politica na obeh vmešanih straneh!) nakazoval možne razpoke v takratnem diplomatskem ledu. Kam bi to v resnici pripeljalo, ne bomo nikoli izvedeli. Iz današnje perspektive pa je fantomski istanbulski dogovor vsekakor sanjski. Po treh letih in pol uničevanj mest, vasi, infrastrukture in predvsem na stotisoče pohabljenih ali ugaslih življenj bo Ukrajina dosegla veliko manj. Izgubila pa bo tudi Evropa. V času istanbulskih pogovorov je najglasneje in najbolj neposredno priganjal Ukrajince, da zavrnejo ponujene kompromise, Boris Johnson. Kasneje se je potuhnil, podobno, kot se je tudi potem, ko so Britanci skusili katastrofalne posledice brexita, ki ga je najglasneje agitiral in vsiljeval prav on. A ni kriv le Johnson, ampak celotno evropsko zavezništvo. V vseh dolgih mesecih vojne ni bilo enega resnega poskusa oziroma pobude za prekinitev morije. Še ko so v Švici lani junija organizirali mirovno konferenco, niso povabili Rusije. Mirovna konferenca, mirovni načrt brez enega od akterjev te vojne!? Kot da bi se perverzno šalili na račun vojnih grozot. In ti isti ljudje, ki so si takrat zamišljali mirovni načrt brez protagonistov vojne, se, odkar so namesto senilnega in zaspanega Bidna dobili za gospodarja norega in hiperaktivnega Trumpa, sramotijo in ponižujejo. V Washington niso spremljali Zelenskega kot pomembni in enakovredni člani čezatlantskega zavezništva, ampak je vse skupaj bolj spominjalo na spokorniško potovanje v Canosso. Karkoli že si kdo misli o Zelenskem in ozadjih vojne, so Ukrajinci vendarle predvsem žrtev z malo ali nič možnosti izbire. Resnični poraženci so »Evropejci«, ki so prodali ne samo ukrajinsko suverenost, ampak tudi lastno dostojanstvo, da bi ohranili vtis pomembnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 8. 2025 | Mladina 34 | Dva leva
© Franco Juri
»Ukrajina bo po poročanju časnika Financial Times obljubila nakup ameriškega orožja v vrednosti 100 milijard dolarjev, ki ga bo financirala Evropa, kot del dogovora, da bi pridobila jamstva Združenih držav o varnosti po mirovni rešitvi vojne z Rusijo. Časnik še dodaja, da naj bi Ukrajina in ZDA sklenile tudi 50 milijard dolarjev vreden dogovor o proizvodnji brezpilotnih letal z ukrajinskimi podjetji.«
— Ukrajina postopoma dojema, da bo mir veliko dražji, kot je bila surova vojna (Reuters/MMC TVS, 18. 8. 2025)
»Mislim, da bi kot nadaljevanje verjetno potrebovali štiristransko srečanje, ker ko govorimo o varnostnih jamstvih, govorimo o celotni varnosti evropske celine.«
— Francoski predsednik Macron je izrazil pobožno željo, da bi evropski zavezniki sodelovali kot enakovredni udeleženci v mirovnih pogajanjih (MMC TVS, 18. 8. 2025)
»Ob koncu sem poklical predsednika Putina in se začel dogovarjati za srečanje med predsednikom Putinom in predsednikom Zelenskim na kraju, ki ga bomo še določili. Po tem srečanju bomo imeli tristranski sestanek, na katerem bosta oba predsednika in jaz.«
— Donald Trump je ob zaključku vrhunskega srečanja v Washingtonu jasno nakazal, da s Putinom za zdaj ne računata na to, da bodo za pogajalsko mizo sedeli tudi Evropejci (MMC TVS, 19. 8. 2025)
Vendarle luč na koncu predora!? Luč že, a za zdaj še ni gotovo, ali je po dolgih treh letih in pol morije vendarle na vidiku izhod iz mračnega ukrajinskega tunela ali pač žarometi lokomotive nasproti drveče ruske kompozicije. No, vseeno pa je prav, da verjamemo in upamo na konec. Pa čeprav je ta konec s posledicami, ki so za Ukrajino veliko hujše, kot so si kdaj predstavljali. Že večkrat smo omenjali mirovna pogajanja daljnega marca/aprila 2022 v Istanbulu. In sedaj je morda primeren trenutek, da še enkrat rekapituliramo, kaj je bilo takrat domnevno na mizi ali vsaj pod njo. Prvi pogoj je bil, tako kot sedaj, da se Ukrajina odpove kandidaturi za Nato, ne pa tudi za EU. Nadalje naj bi vrnili ruski jezik in kulturo v dvojezična območja. Kaj bi bilo s statusom etnično mešanega, večinsko ruskega Donbasa; ali bi z veliko stopnjo avtonomije ostal v sestavi Ukrajine, ni bilo dorečeno. V istem času je nekdanji nemški kancler Schröder, ki je imel poslovne in posledično politične interese v regiji, s solo akcijami (po poročanju Politica na obeh vmešanih straneh!) nakazoval možne razpoke v takratnem diplomatskem ledu. Kam bi to v resnici pripeljalo, ne bomo nikoli izvedeli. Iz današnje perspektive pa je fantomski istanbulski dogovor vsekakor sanjski. Po treh letih in pol uničevanj mest, vasi, infrastrukture in predvsem na stotisoče pohabljenih ali ugaslih življenj bo Ukrajina dosegla veliko manj. Izgubila pa bo tudi Evropa. V času istanbulskih pogovorov je najglasneje in najbolj neposredno priganjal Ukrajince, da zavrnejo ponujene kompromise, Boris Johnson. Kasneje se je potuhnil, podobno, kot se je tudi potem, ko so Britanci skusili katastrofalne posledice brexita, ki ga je najglasneje agitiral in vsiljeval prav on. A ni kriv le Johnson, ampak celotno evropsko zavezništvo. V vseh dolgih mesecih vojne ni bilo enega resnega poskusa oziroma pobude za prekinitev morije. Še ko so v Švici lani junija organizirali mirovno konferenco, niso povabili Rusije. Mirovna konferenca, mirovni načrt brez enega od akterjev te vojne!? Kot da bi se perverzno šalili na račun vojnih grozot. In ti isti ljudje, ki so si takrat zamišljali mirovni načrt brez protagonistov vojne, se, odkar so namesto senilnega in zaspanega Bidna dobili za gospodarja norega in hiperaktivnega Trumpa, sramotijo in ponižujejo. V Washington niso spremljali Zelenskega kot pomembni in enakovredni člani čezatlantskega zavezništva, ampak je vse skupaj bolj spominjalo na spokorniško potovanje v Canosso. Karkoli že si kdo misli o Zelenskem in ozadjih vojne, so Ukrajinci vendarle predvsem žrtev z malo ali nič možnosti izbire. Resnični poraženci so »Evropejci«, ki so prodali ne samo ukrajinsko suverenost, ampak tudi lastno dostojanstvo, da bi ohranili vtis pomembnosti.
Vsekakor drži splošna ocena, da je v tej fazi veliki zmagovalec Putin. Morda je na Aljaski dobil celo več, kot je pričakoval. A napačne so ocene, da je Trump veliki poraženec. Kolateralno škodo mirovnega sporazuma bodo utrpeli Evropejci. Trump je že ali bo še (dobesedno) izposloval kolateralne dobičke vojne. Tako je že pridobil koncesije za dolgoročno izkoriščanje ukrajinskih redkih mineralov. Pravkar mu Ukrajina ponuja tudi sanjske orožarske posle, ki pa bodo bremenili evropske denarnice. A Trump je dosegel še veliko več. Ko sta si s Putinom ob slovesu še enkrat prisrčno segla v roko, je to pomenilo, da sta si vzajemno prižgala zeleno luč za urejanje vsak svojega dela sveta. Putin ga že ureja. Trump pa bo tudi začel. Ad hoc evropsko zavezništvo, ki ignorira in preskakuje lastne formalne okvire predstavništva in odločanja, pa si zlepa ne bo opomoglo. Prav jim je. In prav nam je.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.