Brat ali volk

Janko Lorenci

14. 8. 2025  |  Mladina 33  |  Kolumna

Netanjahu hoče iztrebiti ali izgnati celotno malo ljudstvo, čeprav so bili Judje nekoč sami žrtev sistematičnega iztrebljanja. Trump, nedosegljivi egoman, blefira, izsiljuje in muči svoje Američane in ves svet. Putin v Ukrajino in smrt hladnokrvno pošilja na desettisoče mladih rojakov, čeprav bi lahko že pred časom sklenil zanj ugoden mir.

Vse te tri osebke, formalno pripadnike človeštva, druži nečlovečnost. Ta huda beseda, nasprotje človečnosti, pomeni, da so za te in take ljudi drugi ljudje ničle, številke, potrošni material. Če jim to koristi, zlahka odpišejo milijon življenj. Tudi če imajo svoje otroke, partnerja ali že koga radi, to njihove temeljne nečloveškosti ne spremeni.

Današnji svet ni iz enega kosa, a scela je precej nečlovečen. Težava se začne s posameznikom. Tudi ta praviloma ni samo svetnik ali hudič, ampak zmožen obojega, plemenitosti in podlosti. Na to, kaj prevlada, vpliva med drugim dogajanje okoli njega. Skrajen primer so vojne, čas, ko lahko celo nežen, miren človek na veliko ubija druge ljudi, ker brani domovino, ker hoče preživeti, ker mu je tako ukazano ... V vojnah je človečnosti v glavnem konec.

Vojne so od nekdaj, človekova dvojna narava tudi, svet je bil zmeraj mešanica grozot, nečlovečnosti, dobrote in lepega. Vendar je pomanjkanje človečnosti danes bistveno večja težava kot nekoč. Ne zaradi človekove dvojne narave, ki je svojevrstna konstanta, ampak predvsem zaradi tega, v kakšne družbe smo se razvili. Ta razvoj dojemamo v glavnem kot napredovanje in nadomeščanje slabših ureditev z boljšimi – fevdalizem je boljši od sužnjelastništva, demokracija od monarhije, socializem od kapitalizma (no, danes večina najbrž misli nasprotno). A če verjamemo, da je svet danes bolj nečlovečen in nevarnejši kot nekoč, je izraz napredovanje, napredek varljiv.

Varljiv je, ker živimo v nevarni ureditvi. Pečat ji daje neoliberalni kapitalizem, ponekod za silo demokratičen, drugod odkrito avtoritaren. Kapitalizem je produktiven, zahteva pa nenehno rast na omejenem planetu. V novejšem času je bil znosen, dokler ga je kolikor toliko omejevala in usmerjala bolj ali manj socialna politika. Pred okroglega pol stoletja je kapitalizem, družbe in posameznike začel predelovati neoliberalizem, ideologija, ki producira bolno (premoženjsko) neenakost, povzdiguje sebičnega, tekmovalnega posameznika in zanika solidarnost, kolektivnost, samoomejevanje – značilnosti, brez katerih človeštva ne bi bilo. Primat je od politike prevzel kapital, ki mu je priznana pravica, da ga zanima zgolj dobiček, stanje družbe pa ne. Tako to stanje vsaj toliko kot voljena politika določajo oligarhije. Politika ni vsa enaka; njen boljši del bi ohranil status quo, njen slabši del (skrajna desnica, avtokrati), ki pa ga status quo sproti krepi, bi demokracijo odpravil in zanika podnebno krizo. Prava levica je povsod šibka.

Tako živimo v sistemu, ureditvi, ki je v bistvu vojna znotraj posamičnih skupin (držav) in vojna med njimi. Za vojne smo rekli, da ubijajo človečnost. Hkrati v kali preprečujejo, da bi človeštvo res postalo tudi čustveno povezana celota, sposobna mirnega sobivanja in sodelovanja. To pa je v globaliziranem svetu z osmimi milijardami ljudi, ki tehnološko naglo napredujejo in proizvajajo ogromne količine hrane, plastike, odpadkov, računalnikov, orožja, nafte, toplogrednih plinov … – preveč vsega za en planet – vedno bolj nujno za civilizirano preživetje človeštva.

To je ta razlika v primerjavi z nekoč; razvili in namnožili smo se, »napredovali« smo tako, da ogrožamo sami sebe. Glavne grožnje so tri: jedrska vojna, strašljivo propadanje okolja in sistem, ki obe prvi nevarnosti še zaostruje. Prvi dve grožnji sta deloma priznani, tretja le izjemoma. Tako je tudi zato, ker ureditev, kakorkoli krivična in zavožena, v sedanjosti mnogim omogoča solidno življenje. Vendar ustvarja razmere, v katerih bodo ljudje za nami neizbežno živeli slabše ali sploh ne. To je moralni problem ne samo elit, ampak tudi množic. Tu človečnost, ki v polnem pomenu besede vsebuje tudi skrb za potomce, odpoveduje.

Rekli smo, da je človekova dvojna narava bolj ali manj konstanta. To pomeni, da sama po sebi ne zahteva ureditve, ki nas rine v tako nevarne vode. A ureditev je nastala, se nekako osamosvojila, dela nas manj človeške in nas ogroža, vendar ima pri sedanjih razmerjih moči veliko vztrajnost. Tu smo pri starem vprašanju: kako iz tega močvirja?

Rešitev ni ne v tehnologiji (brez nje sicer ne gre) ne v samooptimiranju, ampak v spremembi, razstrupitvi, recivilizaciji ureditve. Do tega se je mogoče dokopati le, če bodo prevladale solidarnost, empatija, kolektivnost – naša boljša plat. Ta kljub desetletjem mrcvarjenja ostaja živa, nam zaradi mračnih perspektiv prepoveduje fatalizem, vtikanje glave v pesek ali beg v hedonizem, upravičuje, prav zahteva pa (obvladana) strah in jezo. Torej odpor proti utečeni »normalnosti«. Zlajnano je, a ponovimo: ljudje smo, ne volkovi, toda včasih je treba pokazati zobe. V zdajšnji fazi razvoja homo sapiensa je tudi to del človečnosti.