EU še bolj odvisna od Trumpove Amerike

Janko Lorenci

8. 8. 2025  |  Mladina 32  |  Kolumna

Trgovinski dogovor Ursule von der Leyen s Trumpom je za Evropsko unijo kapitulacija in ponižanje. Predsednica komisije je izpolnila vse Američanove zahteve, dobila pa nič. Kapitulacijo spremlja čuden molk članic, uradno godrnja le Francija. Pomisleki pa se množijo.

Bruselj se je na začetku Trumpovega izsiljevanja še delal pogumnega in govoril o priložnosti, da se Unija naposled osamosvoji od Amerike. Pobožne želje so počile kot milni mehurček in EU je zdaj še bolj odvisna – ekonomsko, tehnološko in varnostno. Pa tudi psihološko; od Amerike bo kupila gore orožja, več ga proizvaja tudi sama in zanj bo samo letos porabila 350 milijard – vse to iz strahu pred Rusijo. Pri tem si ne prizna, da jo s carinami, vsiljenimi veleizdatki za orožje, spodbujanjem evropske skrajne desnice … bolj kot Putin ogroža Trump.

V osnovi je EU z dogovorom izgubila ekonomsko suverenost. Ameriki se evropski trg odpira, Uniji pa ameriški trg zapira, namesto cenenega ruskega plina bo kupovala dragega ameriškega in ameriško orožje, investirala v ZDA itd. Klavrno popuščanje Trumpu bo scvrknilo njen mednarodni vpliv. Politično ostaja do Amerike tradicionalno servilna, torej bo še naprej tolerirala izraelsko početje v Gazi, ostala v sovražnih odnosih z Rusijo in ohlajala odnose s Kitajsko. Vse to v lastno škodo.

Škoda bi bila zelo verjetno manjša, če bi se Unija spustila v trgovinsko vojno. Primeri trdih pogajalcev (Kitajska, Brazilija, Kanada …) kažejo, da bi lahko izsilila vsaj nova pogajanja in dosegla več. Za pogajalsko blamažo je najbolj kriva predsednica komisije, ki se je tako še enkrat izkazala za slabo voditeljico. Komisarje je spremenila v poslušne dvorjane, od članic pa, Nemka, še najbolj posluša Nemčijo, ki jo vodi občudovalec Amerike Merz. Njene pristojnosti so omejene, toda pisano članstvo EU je razklano in pogosto pasivno, predsednica pa si je tako pridobila več moči, kot je dobro za njene skromne voditeljske zmogljivosti. Voditelj večjega kalibra in bolj strateške pameti bi ne glede na bolehnost Unije od Trumpa iztržil bistveno več.

Polomija s Trumpom bo še pospešila procese, ki Unijo razjedajo kot rak – bohotenje skrajne desnice, naraščanje nacionalizma in državnega egoizma, oboroževanje na račun sociale … Taka EU ima še manj možnosti, da bi na mednarodnem odru imela vpliv, ki bi ustrezal moči tretjega največjega gospodarstva na planetu. Globalno se pozicionira v temeljih zgrešeno. Podreja se Ameriki, ki razvojno stagnira ali nazaduje, Uniji pa zvija roko in jo, slepo proameriško, odtujuje od svetovnega juga. Hkrati Kitajsko, drugo silo sveta, ki še naprej naglo napreduje, pod ameriškim pritiskom dela za svojo sovražnico. Po malem podobno ravna glede Rusije, izjemno problematične, a za vedno usojene sosede: namesto da bi sama naredila kaj za mir v Ukrajini, bo za Ameriko plačevala stroške tamkajšnje vojne.

Pojem Zahoda kot kolikor toliko enakovredne skupnosti Evrope in Amerike se tako še bolj prazni. Tak Zahod izgublja tudi globalni vpliv. Pri tem oba njegova dela, dominantni in podrejeni, drsita v slabo smer. Trumpova Amerika uničuje svoje potenciale (univerze, znanost, medije …), je socialno še brutalnejša, opušča vsakršno zeleno politiko in se ji obeta, da bo postala nedemokratična, na zunaj pa še bolj agresivna (Trump grozi celo zaveznikom). Unija ostaja bistveno bolj socialna in zelena, a tudi ona je vedno bolj neenaka, bolj zaprta za priseljevanje, brez katerega ne more, bolj konservativna, konfliktna in histerična. Spremembe v Ameriki se zdijo tačas hujše in hitrejše, a ZDA se ne bodo razletele, Unija, razdrobljena, slabo vodena, poslušna lažnemu zavezniku onstran Atlantskega oceana, pa se v skrajnem primeru lahko.

Trumpovo Ameriko bi morala vzeti kot svarilo, namesto tega jo deloma posnema (glej vzpon skrajnežev), deloma pa se ji podreja. Kupčija s Trumpom je svojevrsten vrhunec tega potencialno pogubnega razvoja. Pri tem je »deal« za zdaj zgolj začasen sporazum, ki ga bodo morale članice ali evropski parlament še potrditi in uzakoniti. Za nemalo članic je sporen in pred dokončno potrditvijo ga je mogoče spremeniti. Tu utegne priti do odkritega upora predsednici ali vsaj do hudih zakulisnih spopadov. Tudi to bi bilo boljše kot malodušno sprijaznjenje s samopašno kapitulacijo Ursule von der Leyen.

Vitalna, res avtonomna EU bi lahko bila jeziček na tehtnici med supersilama in pozitiven katalizator svetovnega dogajanja. Predvsem pa pozitivna zase. Če bo ostala tako defenzivna in podložna, bo to lahko začetek njenega konca ali pa pospešene preobrazbe v Unijo dveh ali več hitrosti, se pravi v več neenakopravnih unij, zgolj na papirju povezanih v skupnost enakih.

V kriznih časih, kot je sedanji, postaneta notranja in zunanja politika eno. Tudi za Slovenijo je nasmehljano klečanje von der Leynove pred Trumpom znak za preplah. Oblast si za odnos do Gaze zasluži pohvalo, vso pozornost pa gre usmeriti tudi v tiho razkrajanje Unije, še vedno prvega jamstva naše suverenosti.