In vendar se premika

N'toko

14. 8. 2025  |  Mladina 33  |  Žive meje

Pred dobrim letom in pol sem bil prepričan, da je svetovno gibanje v podporo Palestincem v zadnjih vzdihljajih. Takrat sem za Mladino zapisal, da »največji zločin proti človeštvu v zadnjih desetletjih pravzaprav ni imel resnejših političnih posledic za nobeno vlado. Sistem nemoteno melje dalje, kot da dogajanje v Gazi ne bi postavilo nobenih vprašanj. Po začetnem pretresu so evropski režimi nekako inkorporirali izraelsko klanje otrok v status quo.« Danes te besede ne držijo več. Gibanje ni utihnilo in se z vsakim dnem krepi, zaradi tega pa je današnji svet videti politično povsem drugačen, kot je bil še pred nekaj meseci. Voditelji, ki so še včeraj propalestinske aktiviste uvrščali na sezname terorističnih organizacij, danes tudi sami govorijo o genocidu.

Najzvestejše podpornice sionizma začenjajo omejevati dobavo orožja Izraelu. Vojake IDF, ki so še nedavno glasno lomastili po evropskih prestolnicah, lahko doleti aretacija zaradi vojnih zločinov. Majhni, a pomembni koraki. Toda kar je še presenetljivejše: propalestinska gibanja začenjajo preraščati v splošno preizpraševanje zahodnih politik, v odpor proti militarizmu in vojnam nasploh – v Veliki Britaniji pa so rodila celo novo levo alternativo.

To ni prvič, da je Palestina spremenila politični teren drugod po svetu. Že od časa britanskega kolonializma je njen osvobodilni boj presegal lokalne meje. Marksist Gasan Kanafani je nekoč zapisal, da se Palestina hkrati spopada s tremi sovražniki: lokalnimi samodržci, kolaborantskimi režimi okoliških arabskih držav in imperialističnimi silami s sionisti na čelu. V boju palestinskega ljudstva so se zato vedno prepoznale tudi množice v drugih arabskih državah, ko so se upirale zatiralcem. Te povezave so držale med protikolonialnimi vstajami in med arabsko pomladjo. Gamal Abdel Naser je na primer po revoluciji v Egiptu zapisal: »V Palestini nisem spoznal le prijateljev, ki so se z mano kasneje borili za Egipt, ampak tudi ideje, ki so osvetlile našo pot naprej.« Kot odmev teh besed je Fatima Said več kot 60 let kasneje med arabsko pomladjo zavpila: »Ne osvobajamo mi Palestine, ampak Palestina osvobaja nas!« Naj gre za Alžir, Kairo ali Riad, na trgih težko najdemo protestnike brez palestinskih zastav. Te so za ljudske množice postale simbol upora proti skupnemu zatiralcu: spregi zahodnih imperialistov in domačih diktatorjev.

Vladarji Bližnjega vzhoda so ničkolikokrat verjeli, da so se njihovi režimi rešili nadležnih pritiskov množic in da bodo lahko pod ameriškim pokroviteljstvom v miru bogateli … ZDA so arabske režime drugega za drugim posrkale v svojo orbito in jih udomačile, ti pa so drug za drugim začeli urejati odnose z Izraelom, četudi je ta vse agresivneje pobijal Palestince v Gazi in na Zahodnem bregu. Le zakaj bi pustili, da en genocid ovira tako dobičkonosne mednarodne povezave? Vsi so bili prepričani, da bodo Palestinci tako ali tako potihoma izginili, se razpršili po begunskih taboriščih ali se pustili izstradati, da bo narejen prostor za »največjo ameriško letalonosilko«, kot je zunanji minister Haig nekoč poimenoval Izrael. A namesto tega se je zgodil 7. oktober in politični status quo je bil vržen s tečajev. Prostotrgovinski sporazumi so šli po zlu, Izrael se je znova spustil v vojno z vsemi, nadzor nad ladijskimi prehodi čez Rdeče morje je prevzeli Ansar Alah, ulice pa so spet napolnili protestniki s palestinskimi zastavami – tokrat ne le v arabskih prestolnicah, ampak po vsem svetu … Vse to zaradi male Palestine, ki noče in noče umreti.

Verjetno pa nihče ni mogel predvideti, s kakšno silo bo upor treščil v zahodne prestolnice. Ne le, da je nastalo največje protestno gibanje nove generacije, ampak je to gibanje tudi preživelo zatiranje, kakršnega na Zahodu že dolgo nismo videli. Kljub obtožbam o antisemitizmu, nasilju, kljub izključitvam in izgonom protestirajočih študentov v ZDA, kljub represiji, cenzuri, aretacijam in odvzemu državljanstva v Nemčiji, kljub aretacijam in obtožbam terorizma v Veliki Britaniji je gibanje dve leti kasneje še bolj živo. Tudi zahodni oblastniki so bili prepričani, da bo šel genocid potihoma mimo in bodo lahko brez hujših ovir nadaljevali posle … Sam sem bil ob opazovanju medijske resigniranosti prepričan, da jim uspeva. A račun se jim ni izšel. Ne le, da morajo zdaj iskati izhod iz zagatnega odnosa z Izraelom, ampak imajo opravka z novo generacijo politiziranih množic, ki dvomijo o ustreznosti sleherne njihove poteze. Ljudje marsikje prepoznavajo, da ne morejo ustaviti genocida, če se prej sami ne osvobodijo tiranije domačih kolaborantov. Prvi je to na svoji koži občutil Keir Starmer, ki je poskušal utišati protestnike, ustvaril pa je politično krizo ter spodbudil vzpon množične leve stranke Jeremyja Corbyna in Zarah Sultane.

Za stradajoče Palestince seveda ti obrati prihajajo prepozno in prepočasi – še zelo zelo daleč smo od konca genocida, kaj šele od svobodne Palestine. Vse, kar lahko z gotovostjo rečemo, je, da je Palestina znova razrahljala razmerja med državami in njihovimi prebivalci, voditelje pa prisilila, da začnejo na novo oblikovati sestavljanko mednarodnih zavezništev – tudi z mislijo, da se bo morda treba nekoč rešiti barbarskih izpadov ZDA in njihovih podizvajalcev. To utegne biti začetek novega obdobja in ne bi smeli biti presenečeni, če bodo v središču zgodovinskega zasuka prav Palestinci. Kajti nihče nam ni bolj jasno pokazal, da na svetu za nikogar ne more biti miru in dostojanstva, dokler ne uničimo imperializma.