Ura izginotja

za +

Ni jih več.

Ko na ameriške šole prikoraka kak do zob oboroženi psycho, otroci nenadoma izgubijo deset ali petnajst sošolcev in sošolk. V trenutku izginejo. Tako kot v lunatičnih glavah trumpovskih qAnonskih konspirologov nenadoma »izgine« kopica otrok, ki jih ugrabi in zlorabi liberalna pedofilsko-satanistična kabala.

V Uri izginotja, ki jo je posnel Zach Cregger, avtor odličnega šokerja Barbarian, groteskne anatomije moške toksičnosti, pa v pensilvanskem Maybrooku nenadoma izgine sedemnajst otrok, učencev in učenk istega tretjega razreda, sošolcev in sošolk. Nihče jih ne pobije, ampak ponoči, ob 2.17, vstanejo in z dvignjenimi rokami – kot ptice, kot orožja, če hočete – odletijo v noč. Brez sledu. Kot da jih je nekaj odneslo. Magari ugrabilo. »In se nikoli več ne vrnejo,« pravi anonimni dekliški glas, ki to zgodbo pripoveduje kot pravljico. Starši hočejo odgovore: kje so naši otroci? Kaj je bilo narobe s tem razredom? Kaj se je zgodilo? Policija zasliši Alexa (Cary Christopher), edinega učenca iz tega razreda, ki je preživel, in enigmatično učiteljico Justine (Julia Garner), ki ima kopico »psihičnih« težav (tudi z alkoholom) in ki se prelevi v detektivko – tako kot Archer Graff (Josh Brolin), eden izmed staršev, ki se v slogu Jeffreyja Beaumonta (Kyle MacLachlan), protagonista Lynchevega Modrega žameta, spusti v mračni, skrivni, patološki del mesta, tja, kjer stanujejo travme, tesnobe, halucinacije, agresivnosti, zasvojenosti, konspirologija, katatonična stanja, predatorske energije in druge tragedije, simptomi apatije, anomije in odtujenosti, ki so tako radikalizirane, da ustvarjajo vtis grozljive, uročene nadnaravnosti.

In Ura izginotja, morbidna shyamalanovsko-stephenkingovska verzija Weirovega Piknika pri Hanging Rocku (z okvirjem P.T. Andersonove Magnolije), pokaže prav banalnost »nadnaravnosti«, ki ljudi spreminja v kričeče, rjoveče, ljudomrzne, ljudožerske pošasti. A Ura izginotja, film o okuženi kleti Amerike (čakajte, da pride Alexova teta Gladys, ki jo igra Amy Madigan), je obenem tudi puzzle, ki ne skriva, da so hiše, v katerih ljudje živijo, počivajo, vegetirajo, gomazijo in se starajo, grozljivke. In otroci to gledajo! Z vsakim pogledom malce izginejo. Nekateri nikoli več ne spregovorijo. (kino)

2r67sWYFk54