Plošča / The Black Keys: No Rain, No Flowers

Kaj dvojec The Black Keys sploh še lahko pokaže leta 2025 – po skoraj četrt stoletja delovanja, po dvanajstih izdanih albumih, po (ponovni) »redefiniciji« ali popularizaciji blues rocka, po jasnem in načrtnem premiku v »sredino«, po številnih sodelovanjih z različnimi »superproducenti« …? Najkrajši odgovor bi bil: »Ne prav veliko.« Daljši pa bi se glasil, da zna postreči s korektnim sredinskim izdelkom, ki mu je težko kaj posebnega očitati, a to je pravzaprav ena od glavnih težav. No Rain, No Flowers je polikan skupek pop-soul balad, poprockovskih ekvivalentov, udarnejših poprockerskih hitičev … Skratka, skupni imenovalec je jasen.

A stopimo korak nazaj. Album prihaja po enem slabših let za skupino doslej. Leto 2024 je bilo menda res porazno. Najprej je ekipa izdala ploščo Ohio Players, ki ni niti približno dosegla začrtanega komercialnega uspeha, sledile so odpovedi večjih koncertov. Nato je prišla še hujša težava, saj The Black Keys očitno ni bil zadovoljen z menedžmentom in ga je odpustil. Razloga sicer ni navedel, je pa potarnal, da je bilo težko. Nova plošča je tako nov začetek, nova stran v knjigi zasedbe, je »sonce po dežju« (kar z drugimi besedami pove že naslov).

Pričakovati je bilo resnejše spremembe, morda celo ustvarjalno preobrazbo, a kaj se je v sami muziki dejansko spremenilo od male kalvarije s ploščo Ohio Players? Odgovor je spet: »Ne prav veliko.« Pomenljiv je podatek o sodelujočih producentih. Pri zadnjem projektu so sodelovala imena, kot so Noel Galagher, Dan The Automator in Beck, tokrat je zraven Daniel Tashian. Njegova prelomna referenca je produkcijsko delo za album Golden Hour pop country pevke Kacey Musgraves, ki je pobral kup grammyjev. Podatek namigne v pravo smer. No Rain, No Flowers je še bolj popovsko aranžiran od predhodnika, zvok je hudo sčiščen in spoliran. Zabavnejši je podatek, da pri projektu sodeluje Scott Storch – klaviaturist, aranžer …, ki ga poznamo iz zlatih let komercialno uspešnega hiphopa (intenzivno je recimo sodeloval z Dr. Drejem v njegovih najboljših letih). A njegov prispevek je zakopan nekje v otroško preprostih melodijah, refrenih, ki zvenijo kot tisoči drugih refrenov, in aranžmajih, ki si jih upamo s precejšnjo gotovostjo napovedati. Da je banalnost popolna, se album konča s singalong balado, ki močno namiguje na zimzelenček Take Me Home, Country Roads.

No Rain, No Flowers je obrtniško ziheraški izdelek, ki mu tehnično ne moremo veliko očitati, artikuliran in izpeljan je preprosto brezhibno, z ogromno ekipo sodelujočih profesionalcev. Premiki so vedno smeli in celo nujni, je pa verjetno bolj benigno, da se je dvojec The Black Keys ujel v sredini pop rocka, kot če bi se ujel v garaži blues rocka svojih začetkov.