Sprememba namembnosti

Restavracija Operna klet
Župančičeva ulica 2, Ljubljana
Tel.: 064 211 119
Operni atrij se dela, da je klet, od ponedeljka do sobote od 8. do 22. ure.

Ambient:
posodobljen z zastekljevanjem, bistrojskimi mizicami, oblazinjenimi klopcami in stoli ter občasno funkcionalno strešno teraso, iz zvočnika je pokljala teknoštancica

Napitki:
zadosten nabor buteljčnih vin z zmernimi cenovnimi pribitki, skoraj vsa točijo tudi na kozarec; kar je slabo, je, da smo v prvem poskusu našli tako, »ki ga je ravno zmanjkalo«

 Vegetacija:
 izključno morski živelj in nekaj mesa; čisto zelenjavne jedi – razen solate – na jedilniku nismo zasledili

Dostopnost:
centraška lokacija preferira peš, kolo ali javni transport, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tatarski biftek

Ne tako fino:
hobotnica na žaru
črna rižota s sipo

Tatarski biftek in tunov tataki sta stala 13,9, črna rižota 16,9, ocvrti lignji s krompirjevo solato 15,6, hobotnica na žaru 25,9, crème brûlée pa 7 evrov.

»Super, kletni prostori znajo biti v teh vročih dneh fino zatočišče za ljudi našega kova!« se je eden od terenskih delavcev razveselil revizijske napotitve v ljubljansko klasično ribjo institucijo. Kolega očitno slabo spremlja interni novičnik, saj je bila v njem pred tremi leti objavljena notička o dopolnitvi (pravzaprav kar spremembi) osnovne dejavnosti, ki so jo na Tomšičevi izpeljali ob stoletnici gostinskega delovanja. Klet, v kateri so številne generacije ljubljanskega meščanstva praznile krožnike z ribjo robo, je zdaj v skladu z ljubljansko hotelčkarsko modo predelana v pet precej dragih underground sob, restavracijo pa so prestavili v dostekljeni atrij.

Na precej skrajšanem jedilno-vinskem listu smo – po opravljeni primerjavi z zadnjim obiskom pred osmimi leti (Mladina, 40/2017) – našli dve stvari, ki sta nas takrat navdušili – buteljko bele caroline in hobotnico na žaru s pečenim krompirjem. Jakončičevo vino z menjavo letnikov ostaja odlično, operna hoba letnik 2025 pa je bila popoln poraz: gumasta in zategnjena, niti dovolj kuhana niti dovolj zapečena. Položeni na podobno anemične krhlje krompirja, je vsaj malo značaja skušala vdahniti še kar zanimiva, po curryju vonjajoča omaka. Morebiti gre za kuharjev avtorski podpis, saj smo podoben aromatski štih zasledili že dve rihti prej, na s sezamom obloženem tunovem tatakiju?

Kakorkoli – vsekakor je bolje, da si ga zapomnimo po tem kot pa po na spodnji meji mlačnosti postreženi sipini črni rižoti, na katero je položil še par popolnoma neobdelanih (še posoljenih ne) krhljev paradižnika, in po tem, da je padel na v naših krajih vedno bolj razširjeno blesarijo, da je vsaka jed nenadoma bolj fensi, če nanjo položiš poganjek mladega graha. Suha krompirjeva solata, postrežena ob korektno ocvrtih patagonskih malokalibrskih lignjih zaradi njega ni bila nič boljša, res pa je, da dotično nebodigatreba šavje ni pokvarilo odličnega, krasno začinjenega, sočnega in mazavega govejega tatarca in fletne pozdravne telečje jetrne paštete, povaljane v sesekljanih bučnicah. Hec, da sta bili ti mesni deliciji (ter prijazen in pozoren natakar) najboljše v domnevno ribji restavraciji, kjer so ob koncu sicer postregli še korektno – a vendarle premalo odločno zaskorjano – crème brûlée.

Operna klet je še ena v vrsti institucij, ki računajo, da je novce bolje kot s premišljenim ohranjanjem in posodabljanjem v več generacijah vzpostavljene tradicije med lokalci kovati z generičnimi rešitvami za bolj ali manj naključne turistične pasante, ki danes pridejo, jutri pa grejo. Razočarani domačini pa tudi.