Boj brez pravil

Rusija je z napadom na Ukrajino prekršila prepoved agresije, kot je zapisana v mednarodnem pravu. Kljub temu skuša svoje početje upravičiti s pravnimi argumenti. Uradna utemeljitev (samoobramba, povabilo ruskim četam, človekoljubno posredovanje) ne vzdrži pravne presoje in je svetovna skupnost ne sprejema, kot dokazujejo tudi različne resolucije generalne skupščine OZN.

Cinično prisvajanje jezika mednarodnega prava za nacionalistične in imperialistične namene je zelo nevarno. Če se je mogoče tako samovoljno sklicevati na mednarodne pravne norme, to spodkopava sam pojem prava.

Ameriški predsednik Donald Trump ravna drugače. Med njegovim drugim mandatom Združene države Amerike lastnoročno razpuščajo svetovno ureditev, pri katere snovanju so dejavno sodelovale. Glavna značilnost trumpovske politike je odnos do mednarodnega prava. Ko ameriška vlada v nasprotju z mednarodnimi pogodbami uvaja carine, izganja tujce in opušča programe za vključevanje različnih manjšin, nihče sploh ne omenja pravnih norm, ki jih s tem krši. Trump si niti ne prizadeva za pravno utemeljitev. Mednarodno pravo je koristno le še kot orodje za sklenitev nepoštene pogodbe z Ukrajino, ne uporablja pa se več kot merilo za ovrednotenje vedenja in odločitev.

Učinek spominja na Putinovo zlorabo jezika mednarodnega prava: konec samega mednarodnega prava v njegovi skromni vlogi govorice mednarodnih odnosov.

Zaradi razmer v Gazi in izraelsko-palestinskega spora se postavljajo še bistveno zahtevnejša vprašanja, povezana z mednarodnim pravom. Protipravnost izraelske zasedbe palestinskih ozemelj je jasna in grobo kršenje človekovih pravic ter humanitarnega mednarodnega prava v Izraelu je vse očitnejše. A pravno mnenje o razmerah mešajo s političnim, predvsem zaradi poenostavljenih očitkov Izraelu, na primer, da izvaja naseljenski kolonializem. Gaza nenadoma simbolizira splošno napetost med severom in jugom. Tisti, ki obsojajo domnevni genocid nad Palestinci, nimajo nujno v mislih tega zločina, kot ga opredeljuje pravo, temveč izraz uporabljajo za obsojanje popolnega obvladovanja (hkrati s fizičnim izkoreninjenjem) skupin prebivalstva na globalnem jugu, ki ga izvaja surovin željni sever. To ne koristi ohranjanju in uresničevanju mednarodnega prava.

Njegove norme kršijo že od nekdaj, nova pa je normalizacija najočitnejših kršitev. Mednje sodi tudi odsotnost kritičnega odziva držav, ki navadno spoštujejo mednarodno pravo. Nemški kancler Friedrich Merz je pred izvolitvijo celo napovedal, da bo izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja zaščitil pred aretacijo, če bo obiskal Berlin, čeprav je Nemčija zavezana upoštevanju zapornih nalogov Mednarodnega kazenskega sodišča.

Odrivanje mednarodnega prava na rob pomeni, da se odpovedujemo njegovemu (skromnemu) prispevku k miru in pravičnosti.

Največja nevarnost za mednarodno pravo in ureditev na njegovi podlagi je opuščanje tega prava. Če se države, kot so ZDA, ne ozirajo več na mednarodne zakone, številne evropske države pa ob tem samo molčijo, ti zakoni kmalu sploh ne bodo več normativna opora za obsodbo mednarodnih dogodkov. Odrivanje mednarodnega prava na rob pomeni, da se odpovedujemo njegovemu (skromnemu) prispevku k miru in pravičnosti. Ti zakoni deloma učinkujejo kot ideologija, kot verska ureditev, in jih vplivni in močni pogosto navajajo, da bi upravičili svoje privilegije. Četudi je takšna retorika navadno le zamegljevanje, s katerim prikrivajo dejansko razmerje moči, se mednarodno pravo občasno kljub vsemu izkaže za krotilca imperialnih oblastnih projekcij in tu pa tam omeji ravno tiste oblastnike, ki so ga želeli izrabiti za lastne koristi.

Razlog je predvsem diskurziven: francoski pisatelj François de La Rochefoucauld je že v 17. stoletju opisal krepostno moč svetohlinstva: dvoličnost je pravzaprav poklon kreposti. Kdor se – četudi neupravičeno – sklicuje na mednarodno pravo, na formalni ravni kljub vsemu priznava avtoriteto zakonov, kajti celo cinik drugim omogoča, da kritiko izrazijo v obliki pravnih utemeljitev. Potem se na trditve lahko sklicujejo tudi drugi akterji in (dvolični) politiki. Politolog Thomas Risse je ta mehanizem označil za argumentativno ujetost vase.

Nasprotno velja, da če ne drži niti trditev o spoštovanju zakonov, niti državljani niti katerakoli druga država nimajo razloga, da bi te zakone sploh upoštevali. Novi svet brez sklicevanja na mednarodno pravo bi bil zato slabši od sveta, v katerem so vplivni prepričani, da bi se morali sklicevati na mednarodno pravo, naj to zveni še tako svetohlinstvo ali cinično. Zato se splača bojevati za svet, v katerem to pravo velja. Pravni nihilizem (prepričanje, da pravo kot instrument usmerjanja ni pomembno, saj zgolj odslikava sile gospodarstva oziroma drugih materialnih struktur), je zato zgrešen.

V boju za mir in pravičnost izstop iz pravne arene sploh ni mogoč, saj pravo, tudi mednarodno, pravzaprav »kodira« vsa življenjska področja. Tako se sploh omogoča in spodbuja brezobzirno izkoriščanje narave in živali zaradi pravnega instituta lastništva in nadzora nad naravnimi viri. Pravosodne reforme so zato nujne za boj proti nepravičnosti.

Vsekakor pa je treba nekaj meril mednarodnega prava osvežiti od znotraj. Idealna podlaga sedanje ureditve, ki se ji čas izteka, so izkušnje dveh svetovnih vojn, grozote holokavsta in ustrezno ovrednotenje teh dogodkov. Sedanji globalni premik vpliva iz Evrope in ZDA se ujema s pisanjem svetovne zgodovine na novo.

Osredotočenost na holokavst v številnih nezahodnih državah kritizirajo kot evropocentrično in kot najhujša zločina proti človečnosti vidijo imperializem in kolonialno oblast. Tako se šele od nedavnega govori o tem, da so se tudi nacisti učili iz kolonialnega ravnanja in ga uporabljali. Nemško poudarjanje singularnosti holokavsta ne ustreza (več) prevladujočemu mednarodnemu mnenju.

Težave s sprejemanjem mednarodnega prava, ki ga je zaznamoval Zahod, se odražajo tudi v očitkih o dvojnih zahodnih merilih. Te izražata predvsem Kitajska in Rusija skupaj s svojimi varovankami in so pogosto utemeljeni. Prestopek ene države (na primer vojna v Iraku, ki so jo ZDA začele leta 2003) ni opravičilo ali izgovor za zdajšnje kršitve mednarodnega prava (ruski napad na Ukrajino). Kljub temu Zahod kot tožnik ni verodostojen, če je sam nekoč po svoje razlagal mednarodno pravo ali ga celo kršil. Norm mednarodnega prava ni mogoče nadgraditi in utrditi, če države le selektivno obsojajo kršitve. Če države članice skupine G7 ne razpravljajo o tem, da so zadnji izraelski in ameriški vojaški napadi na Iran, ki so bili v nasprotju s prepovedjo agresije, najbrž prav tako kršitev mednarodnega prava, ga to le še spodkopava. Lahko bi spregovorile vsaj o pravni plati teh preventivnih napadov. A očitek o dvojnih merilih je pogosto le strateški manever za odvračanje pozornosti od lastnih pregreh. Zato podporniki ruskega napada na Ukrajino tega primerjajo z zahodnim posredovanjem med vojno na Kosovu leta 1999. Ko pravniki navajajo dejanske in pravne razlike med odcepitvijo Kosova od Srbije in odcepitvijo Krimskega polotoka od Ukrajine, te očitke lahko formalno zavrnejo.

Vendar se s tem odmikajo od bistva vsesplošnega pritoževanja. Kajti države, ki opozarjajo na dvojno moralo Zahoda, niso nejevoljne le zaradi selektivne kritike, temveč ker jih sploh kdo kritizira. Za očitkom dvojnih meril tako pogosto ne tiči zahteva po brezpogojnem uveljavljanju mednarodnega prava, temveč zahteva, da ga sploh ne bi uveljavljali. Mednarodno pravo vidijo kot instrument Zahoda za zagotavljanje njegove nadvlade.

Norm mednarodnega prava ni mogoče nadgraditi in utrditi, če države le selektivno obsojajo kršitve.

Teh očitkov ne izrekajo le nedemokratični režimi. Če jih želimo ovreči, je treba mednarodno pravo rešiti evropocentričnega in kolonialnega balasta. Pri tem bi morali določiti univerzalno veljavne in priznane norme. Pomembno je, da do besede ne pridejo le privilegirane elite v deželah svetovnega juga, temveč tudi manjšine, nevladne organizacije in druge skupine. V ta namen bi morali še izboljšati že uveljavljene postopke za sodelovanje v mednarodnih organizacijah in na pogajanjih.

Temu se seveda upira vse močnejša naveza svetovnih avtokratov. Manjše reforme postopkov bodo zato lahko uspešne le, če bodo zahodni akterji potrebo po demokratizaciji mednarodnega prava (oziroma močnejši povezavi z interesi skupin prebivalstva zunaj Zahoda oziroma severne poloble) zastopali prepričljiveje kot doslej.

Prvi pogoj za to bo odločnejše sprejemanje nezahodnih pravno-političnih konceptov. Gre namreč za nič manj kot mednarodno pravo, ki si bo normativno zaslužilo mednarodno priznanje in ga dejansko uživalo. Le tako bo dolgoročno preživelo. 

© 2025 Der Spiegel