Nevarna smer

Razvojna usmeritev Evropske unije se korenito spreminja: iz znanstveno utemeljene in za preživetje nujne smeri »zeleni prehod in odpornost« gremo v smer »konkurenčnost in obramba/varnost«, ki jo narekuje evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen. A kakšna bo Evropa čez deset let, če bo sprejet predlagani proračun EU 2028– 2034 in bosta uresničena bela knjiga o prihodnosti evropske obrambe ter politični dogovor na ravni vojaškega zavezništva Nata, ki v prihodnjih letih napovedujeta na stotine milijard evrov vlaganj v oborožitev? Mar nismo na pragu nove militarizacije Evrope – tudi glede na jasno težnjo, da se pomemben del civilne industrije EU prestrukturira v vojaško? Govorili smo z makroekonomistom Bogomirjem Kovačem, sicer tudi Mladininim kolumnistom.

»Tako kot za dogajanje v Gazi uporabljajo sto drugih besednih nebuloz, se tudi tukaj z izrazoma ’obramba’ in ’varnost’ prikriva, za kaj pravzaprav gre: gre za militarizacijo,« že takoj na začetku opozarja Kovač. »To je nevarno, saj ne gre le za političnoideološko naracijo, ampak ima ta veliko širše posledice – ena od njih je, da ljudje počasi dobivajo občutek normalnosti. Recimo hčerka je trenutno na neki izmenjavi v Litvi in mlade Evropejce, stare od 15 do 17 let, so med drugim peljali na strelišče, da so ’malo vadili’ streljanje, in bila je zadovoljna z rezultatom, čeprav še nikoli ni imela v rokah puške.« Pri nas je recimo Slovenska vojska julija pripravila štiri brezplačne tabore za dijake in dijakinje, konec avgusta pa vikend vojaških veščin zgolj za fante prireja organizacija Katoliška mladina, ki sicer deluje pod geslom Mlade voditi h Kristusu in je še junija na Instagramu ponujala majice z napisom »Srce Jezusovo, usmili se nas«. Na tem »vikendu« se fantje ne bodo povezovali le z bogom, ampak tudi s pištolami in puškami oziroma se bodo učili ravnanja z airsoft replikami. Da seveda ne gre »za nikakršno oboroževanje, militarizacijo ali karkoli podobnega, zgolj dejavnost, ki je za mlade može zanimiva«, odgovarjajo iz Slovenske škofovske konference.

A pomembni premiki se že dogajajo tudi v evropski industriji: gospodarstvu je jasno, kam se selita usmeritev in denar Evropske unije.

Orožja ne bomo proizvajali, da bomo imeli mir, ampak ga bomo seveda proizvajali, da ga bomo nekoč uporabili.

Od 25. junija je nova stvarnost »zgodovinska haaška zaveza«, s katero so se članice vojaške zveze Nato strinjale s povečanjem »obrambnih izdatkov« na pet odstotkov BDP do leta 2035. Ekipa Ursule von der Leyen, v kateri imata ključno zunanjepolitično-varnostno in obrambno funkcijo predstavnika dveh baltskih držav – Estonka Kaja Kallas in Litovec Andrius Kubilius – krepitev »obrambe« vključuje v vse strateške dokumente EU. Že marca je evropska komisija predstavila belo knjigo oziroma načrt za ponovno oborožitev Evrope do leta 2030, ki so ga iz ReArm Europe že preimenovali v nevtralnejšo Pripravljenost 2030 in ki v prihodnjih letih predvideva do 800 milijard evrov dodatnih vlaganj v oborožitev. Od tega naj bi 650 milijard prispevale države članice, za kar jim bodo sproščene proračunske omejitve, 150 milijard evrov pa naj bi zagotovila EU v obliki namenskih posojil iz novega instrumenta SAFE. Načrt predvideva tudi mobilizacijo zasebnega kapitala, recimo prek Evropske investicijske banke, zlasti za »pospešitev nastanka novih akterjev na področju obrambe«. Med že detektiranimi nabavnimi prioritetami bodo zračna in raketna obramba, topniški sistemi, strelivo in rakete, brezpilotni letalniki in protiletalniški sistemi ter visokotehnološki sistemi UI. Ta načrt je izvedbeno vezan na sprejetje novega sedemletnega proračuna EU. Po predlogu proračuna, ki ga je pripravila ekipa Ursule von der Leyen, bi sredstva za »obrambo in vesolje« v letih 2028–2034 znašala 131 milijard evrov, kar je petkratnik sredstev v veljavnem proračunu 2021–2027. Te rekordne izdatke za oboroževanje so predlagatelji zakrinkali kot izdatke za povečanje konkurenčnosti EU, še več, omenjenih 131 milijard bo eden ključnih izdatkov – skoraj tretjina vseh – znotraj novega evropskega sklada za konkurenčnost, ki naj bi obsegal 451 milijard evrov. Povedano preprosteje: oboroževanje postaja jedrni projekt v prihodnosti EU.

Obrat v gospodarstvu poteka tudi pri nas. Število članov tako imenovanega Grozda obrambne industrije Slovenije, ki je gospodarsko interesno združenje orožarjev oziroma dobaviteljev za vojsko, se je zgolj v zadnjih nekaj mesecih skoraj podvojilo, s 76 na 135. Poleg obeh domačih javnih fakultet za strojništvo so med člani grozda različna podjetja, od malih visokospecializiranih IT-podjetij do velikih industrij, kot so jeklarja SIJ Acroni in StoreSteel ter proizvajalec aluminija Talum, ki so zdaj dobavitelji avtomobilske industrije. Zagotovo nobeno drugo gospodarsko interesno združenje trenutno ne doživlja takšne rasti članstva in takšnega zagona kot orožarski grozd, zato analitiki Banke Slovenije že napovedujejo krepitev vloge teh podjetij v gospodarstvu. Na ministrstvu za obrambo so nedavno pripravili prvo strategijo razvoja slovenske obrambne industrije, ki predvideva ustanovitev državnega obrambnega holdinga, oktobra bo v Celju prvi mednarodni »obrambni« sejem in konferenca podjetij, ki dobavljajo vojskam – dogajanje pa bo, pomenljivo, zaprto za javnost.

Ob pričakovani rasti vlaganj v »obrambo« ekonomist Bogomir Kovač že napoveduje, da se nesorazmerne koristi obetajo zlasti velikim članicam. »Ne odpira se širokopasovna cesta novega gospodarskega razcveta, ki bo enako dostopna vsem. To je popolna utvara. Z vidika notranje razvojne enakopravnosti članic unije to ne bo za vse enaka velika priložnost, saj gre za zelo specializiran hierarhični trg. Vojaška industrija ni klasična tržna industrija, ampak je ozko vezana na države in njihove vojaške nabave.« Največje države bodo po Kovačevem mnenju imele prednost že zato, ker imajo že razvite segmente vojaške industrije in bo tam potrebno manjše prestrukturiranje. »Tukaj gre danes tudi za visokospecializirane industrije, ki so vezane na različne standardizacije in varnostne protokole, in nastala bo velika selekcija znotraj EU,« pravi in dodaja, da tokrat nikakor ne gre za standardno spodbujanje konkurenčnosti, kjer se spodbujajo panoge in trg proizvodov za široko civilno rabo. »Sedanji model konkurenčnosti EU je iz perspektive njene enotnosti še ponujal možnosti za vse, tukaj pa so možnosti veliko bolj diferencirane, veliko bolj zožene zlasti za periferne države.«

Nova razvojna smer EU pa prinaša tudi grožnje, ki so še bistveno večje od gospodarske neenakosti. »Da gledamo militarizacijo, je torej jasno. Tokrat jo gledamo skozi ekonomsko-industrijski kompleks, zajedla se bo tudi v družbenopolitični kompleks, in to je izjemno nevarno. Vzporednica, iz katere se zelo jasno odčitava, kaj se nam dogaja, so dvajseta oziroma trideseta leta 20. stoletja, ko so se zgodili veliki paradigmatični premiki v politiki, ideologiji, industriji in vse je šlo po poti militarizacije – zlasti v tistih državah, ki so se začele izrazito strateško pripravljati na vojno,« pravi ekonomist Kovač. »Danes je to pravzaprav strategija Evropske unije: imamo ’sovražnika’ oziroma to, kar potrebujemo za mobilizacijo proizvodnih virov v obrambo. Odločevalci želijo zdaj v to preobleči civilno zgodbo o konkurenčnosti, o enakih razvojnih možnostih, kar je popolna utvara in hkrati velika politična nevarnost za EU. Orožja ne bomo proizvajali, da bomo imeli mir, ampak ga bomo seveda proizvajali, da ga bomo nekoč uporabili. In ta nekoč je po tako imenovanih dolgoročnih političnoekonomsko-vojaških ciklih, ki jih prepoznavamo v 400-, 500-letni zgodovini, blizu. Tukaj smo v zelo nevarnem polju.«

Prebivalci EU se ne odločamo neposredno o razvojnih usmeritvah EU, torej neposredno o tem, kam gre prednostno denar in v kaj se EU zaradi tega spreminja. Kovač meni, da so stališča ljudi po Evropi različna, in omenja nedavni pogovor z zdravnico iz vzhodne Ukrajine, ki brezpogojno vidi rešitev v nabavi več orožja. Ali kot je Ursula von der Leyen rekla februarja letos na varnostni konferenci v Münchnu: »Ukrajina potrebuje mir skozi moč. Evropa želi mir skozi moč.«

Oborožitvenim strategijam in nabreklemu proračunu za »obrambo« nasprotujejo organizacije civilne družbe in neodvisni inštituti, ki poudarjajo, da se EU korenito odmika od svoje identitete projekta miru. Amsterdamski Transnational Institute (TNI) denimo načrtovano porabo 800 milijard evrov za »obrambo« opisuje kot trženjsko strategijo za orožarje oziroma kot vojni načrt in ne kot mirovno strategijo. Opozarja, da oborožitvena strategija temelji na retoriki strahu namesto na dejanskih dokazih o grožnjah, na katere se sklicuje (Rusija, Kitajska, migracije), pri tem pa kritizira preusmerjanje javnega denarja iz odziva na realne krize, kakršni sta podnebna in zdravstvena.

Kaj nastaja v Evropi pod novo krilatico »konkurenčnost in obramba«, je sicer že 14. maja v Bundestagu brez olepšav razkril nemški kancler Friedrich Merz, ko je rekel: »Zvezna vlada bo zagotovila vsa finančna sredstva, ki jih Bundeswehr [nemška vojska, op. a.] potrebuje, da postane najmočnejša konvencionalna vojska v Evropi.«

Pesem, ki jo je Andrej Rozman Roza napisal leta 2003 pred referendumom o vstopu v zvezo Nato in prebral na protestu za Palestino 7. avgusta letos v Ljubljani

Na stežaj odprli so nam vrata,

da pridružimo se silam Nata,

in hodimo skupaj z njimi delati red,

v revni in nemirni tretji svet.

Čezatlantski bodo sicer glavni,

zato pa bomo mi enakopravni

pri kurjenju upornega plevela,

da cel svet bo podaljšek Izraela.