»Zagovorniki kolaboracije se danes oklicujejo za patriote«

Policijski raciji na antifašističnem taboru, ki ga je prejšnji mesec organiziral klub slovenskih študentov na Dunaju na Peršmanovi domačiji, kraju, kjer so nacisti tik pred koncem druge svetovne vojne pobili člane družin Sadovnik in Kogoj, je sledil še incident na nogometni tekmi med kluboma SAK iz Celovca in ATUS iz Borovelj, na kateri je sodnik trenerju, koroškemu Slovencu, zabrusil, naj govori nemško. Kmalu zatem se je na generalnem konzulatu Slovenije v Trstu pojavil tudi napis Consolato dei Slavi di merda (Konzulat usranih Slovanov oziroma Slovencev). Čeprav gre najbrž samo za naključje, za nesrečno sosledje dogodkov, podobnih ksenofobnih izpadov pa so slovenski zamejci že vajeni, se ti v svetu, v katerem se spet razrašča nacionalizem, iredentističnih, osvajalskih apetitov pa ne primanjkuje, zdijo še posebej nevarni in zlovešči. O tem, pa tudi o nenavadnem obratu, ko se zdi, da je fašizem postal sprejemljivejši od antifašizma, smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Božom Repetom.

Kako razumeti nedavno racijo avstrijske policije na Peršmanovi domačiji, kot neljub incident, izoliran dogodek, ekstrem, ali bi nas moralo vseeno bolj skrbeti?

 Gre za dogodek širšega premika v evropski politiki spomina, ne samo v avstrijski, do katerega prihaja praviloma v kriznih razmerah, zelo podobno, kot se je dogajalo v 30. letih prejšnjega stoletja. Danes imamo seveda drugačne krize, imamo razkroj socialne države, podnebne spremembe, razseljevanje in tako naprej, ampak princip je v osnovi ostal enak. Evropa se prav tako znova pospešeno militarizira, kar počne pod zelo podobnimi gesli kot nekoč. Zakaj to govorim? Ker gre za širši kontekst, ki se v zoženem pomenu slika tudi v odnosu do manjšin. Četudi se poskušajo nedavni dogodki na avstrijskem Koroškem prikazati kot izjemni, ki se dogajajo sem pa tja, to niso stvari, ob katerih bi smeli samo skomigniti z rameni – ne, gre za nevaren vzorec. Ki se je izkazal tudi na primeru nogometne tekme med kluboma SAK iz Celovca in ATUS iz Borovelj, kjer je sodnik trenerju, koroškemu Slovencu, zabrusil, naj govori nemško. Prav šport je, tudi zgodovinsko gledano, lahko sprožilec večjih trenj. Ne pozabite, da se je vojna v Jugoslaviji simbolično začela prav s tekmo med Dinamom in Crveno zvezdo v Zagrebu.

Pa ni stvar v resnici še banalnejša – da ima pač vsaka država svoje »južnjake«? Tako kot mi gledamo na Bošnjake, Avstrijci gledajo na nas, Slovence.

Nekaj resnice je že v tem, s temeljno razliko, da so Bošnjaki tukaj priseljenci, ki naj bi imeli svoje pravice, pa se v praksi pogosto izkaže, da jih v resnici nimajo. Svoj del krivde za to imata tudi slovenska država in državna politika, ki je bila zmeraj pripravljena žrtvovati koroške Slovence za tako imenovane dobre odnose z Avstrijo. Tako smo se odrekli tudi notifikaciji Avstrijske državne pogodbe (ADP), ki v sedmem členu govori o pravicah slovenske manjšine. Slovenska manjšina na Koroškem je danes zaščitena samo po notranjem avstrijskem pravu. Se pravi, lahko protestiramo, tudi predsednica države lahko ob podobnih dogodkih pokliče avstrijskega predsednika, dokler bo ta pripravljen poslušati, to pa je tudi vse.

Bistveno je sicer, da je na avstrijskem Koroškem danes ostalo še zelo malo Slovencev. Nekoč jih je bilo 100 tisoč, danes pa jih je po bolj optimističnih štetjih največ 30 tisoč. Fizično, populacijsko torej, nikakor ne morejo ogrožati Avstrijcev. Se pravi, da se mora v ozadju tega odpora, ki ga čutijo, skrivati nekaj drugega. Tukaj pa pridemo do zanimivih, a v resnici žalostnih paradoksov. Koroška politika se je zmeraj sklicevala na deželno zavest in na podlagi tega tudi dobila koroški plebiscit. Tako je ponavljala: Mi smo vsi Korošci! Zdaj tega ni več – zdaj obstajajo prvorazredni Korošci in drugorazredni, slovenski Korošci. Ki so bili, tako kot vsi Slovenci, med drugo svetovno vojno namenjeni za uničenje. Tukaj naletimo na še en paradoks. Avstrija se je po drugi svetovni vojni sklicevala tudi na lastno trpljenje, ko je dokazovala, da je bila žrtev nacizma. Slovenski odpor na Koroškem je bil, če ne štejemo nekaj manjših skupin, realno edini oboroženi odpor zoper nacizem v Avstriji. In ko je bilo treba upravičiti Avstrijo kot žrtev nacizma, ki se mu je upirala, je lahko s prstom pokazala samo na koroške Slovence. Hkrati pa so jih ves čas po vojni sistematično zatirali in preganjali.

Velja se vprašati, kaj nam sploh ostane, ko antifašizem ne velja več za skupni ideološki temelj. Ostanejo nam samo še nacionalizmi.

Prejšnji teden so neznanci na generalnem konzulatu Slovenije v Trstu – kjer mimogrede  Mussolini še zmeraj velja za častnega občana, v mestu pa stoji kip Gabriela D’Annunzia – pustili še napis Consolato dei Slavi di merda (Konzulat usranih Slovanov oziroma Slovencev). Težko se je znebiti občutka, da se odnosi ob meji zaostrujejo. 

Problem je v tem, da obe državi, Avstrija in Italija, nista nikoli zares opravili s fašizmom in nacizmom. V Avstriji se je večina ljudi iz nacističnega aparata obdržala, na avstrijskem Koroškem še posebej. Naštejemo lahko tudi vrsto afer, ki so danes že pozabljene. Spomnite se na primer Kurta Waldheima, ki so ga obtoževali vojnih zločinov v Grčiji in Jugoslaviji ter je postal generalni sekretar Organizacije združenih narodov. Avstrija je bila takrat diplomatsko izolirana, danes ne bi bila več. In poglejte Italijo – danes v Italiji velika večina ljudi ne ve nič o zgodovini Trsta, kaj šele, da bi kdaj slišali za Slovenijo. Kljub temu imate po vsej Italiji spomenike in različna poimenovanja, namenjena ezulom. Celo v Agrigentu na Siciliji, kjer stoji kraj antičnih templjev, boste našli sredi njega tak spomenik. Ker je to del njihovega šolskega sistema, pa vam bo vsak osnovnošolec znal povedati pet stavkov o tem, kako so Italijani trpeli zaradi slovenskih komunistov in kako so nad njimi izvajali genocid.

Pri raciji na Peršmanovi domačiji je bila povedna še ena stvar – policija je tja, na antifašistični tabor, poklicala pravnika iz deželnega urada za boj proti ekstremizmu. Kot da bi bil antifašizem lahko grožnja državni varnosti. Tudi sicer se kdaj zdi, kot da se antifašizem slika kot grožnja. Fašizmu na drugi strani se pusti prosta pot. 

Če o tem sodijo stranke, ki ideološko, se pravi nazorsko in programsko, izhajajo iz fašizma, bi lahko res pričakovali kaj drugega? Gre za še en poskus tako imenovanega uravnoteževanja. In hierarhizacijo navideznih sovražnikov. Glavni sovražniki iz perspektive desnice so bili vselej »drugi«, pod pretvezo preprečevanja terorizma je nastopala predvsem proti muslimanom, migrantom, priseljencem ... Še do pred kratkim tudi proti Judom, ki so bili dolgo v ospredju te nacistične, fašistične, domobranske retorike – sedaj pa so nenadoma postali njihovi zavezniki. Zakaj? Ker branijo »našo civilizacijo« pred »tujo«, večinsko muslimansko. Vračamo se h konceptu križarskih vojn. Kot je rekel tudi nemški kancler Friedrich Merz: Izrael na Bližnjem vzhodu opravlja umazano delo za nas. Ob bok naštetim sovražnikom pa so postavili še antifašizem.

Nekaj podobnega spremljamo po vsej Evropi, odkar se je nehala sklicevati, da je zrasla na izkušnjah nacizma, fašizma in druge svetovne vojne, se pravi iz antifašizma. Ta del se je začel relativizirati v 90. letih prejšnjega stoletja, ko smo doživljali revizijo evropske zgodovine prek številnih resolucij, ki so jih sicer pripravile države Vzhodne Evrope, desne sile v Zahodni Evropi po so seveda komaj čakale, da jih pograbijo. In v tem kontekstu je evropska desnica nedavno podprla tudi resolucijo o spominu na žrtve komunizma v Sloveniji, ki so jo v evropski parlament izvozili v SDS. Problem je deloma v tem, da se antifašizem rad enači s komunizmom. Komunisti so seveda bili del razširjene antifašistične fronte, vendar sami, ne slovenski ne evropski komunisti, ne bi mogli nikoli izbojevati antifašističnega boja. In ker se komunizem poskuša moralno enačiti s fašizmom, danes podobno počnejo z antifašizmom. A velja se vprašati, kaj nam sploh ostane, ko antifašizem ne velja več za skupni ideološki temelj.

In kaj nam ostane? 

Ostanejo nam samo še nacionalizmi.

Vemo, kam takšno razraščanje nacionalizmov lahko pripelje. Ampak takšna ocena stanja se vseeno zdi nenavadna, ko pa so evropski politiki eden za drugim ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne letos ponavljali tisto slavno geslo, na katerem naj bi bila zgrajena Evropska unija (EU): Nikoli več! 

To je postal samo še del stalnega repertoarja fraz, ki jih morajo evropski politiki ves čas ponavljati, tako kot na primer Smo zaskrbljeni ali pa To so težki časi ... V resnici pa imajo, ko to izrekajo, figo v žepu, kot smo lahko nazadnje najočitneje videli pri Izraelu. Tukaj ima vsaj Slovenija presenetljivo načelno držo, zanjo se lahko zahvalimo predvsem pritisku civilne družbe. Dokler je bila živa vojna generacija – tam do Helmuta Kohla in Willyja Brandta v Nemčiji pa do Françoisa Mitterranda v Franciji –, se je spomin na drugo svetovno vojno še nekako ohranjal. Ne glede na osebne zavore ali intimna prepričanja so ti ljudje vedeli, da obstaja rdeča črta, ki se ne sme prestopiti. To je bila Evropa, ki je temeljila na antifašizmu. Ko te generacije ni bilo več in se je Evropa preoblikovala po padcu berlinskega zidu, je tudi ta rdeča črta izginila.

Ne razumite me narobe, EU je v osnovi seveda dober projekt, eksistenčno gledano brez njega ne bi mogli preživeti. Problem nastane, ko se moramo v trenutni konstelaciji sil vprašati, kaj sledi, ko so večinsko na oblasti ljudje, ki v antifašizmu vidijo zlo. Ali pa vsaj nekaj, kar je že preživeto, nepotrebno in brezsmiselno. Kje je tista meja, kakšne kompromise še lahko sprejmemo? Do kod seže požarni zid in kako trden je v resnici, če pa ga zmeraj znova premikamo? Kdaj se to drsenje v fašizem ustavi? Ker gre namreč za drsenje. Ta stvar ni radikalna v svojem izhodišču. Drsimo počasi – in vsakič znova, ko bi se morali zganiti, pomislimo: pa saj ni tako hudo, pa saj to mene ne zadeva ... Kam to v resnici vodi, ne vem, ker vsaj za zdaj futurologija ne velja za resno znanost. A ob tem bi se morali spomniti vsaj tistih znanih besed nemškega protestantskega pastorja Martina Niemöllerja: »Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Ko so prišli po socialiste, sem ostal tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho, ker nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, sem molčal, ker nisem bil Jud. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril v mojem imenu.«

Potrebnega patriotizma, da bi ubranili tradicijo NOB, ni. To si moramo priboriti nazaj, kot smo si po zaslugi Svetlane Makarovič vsaj deloma rdečo zvezdo.

Požarni zidovi pred skrajno desnico, ki naj bi to preprečili, se krhajo, nekje so že padli. Vsaj pri nas se še zdi, kot da drži, podobno v Španiji in še kje, tudi v Nemčiji in Franciji, kjer se na vse pretege trudijo, da bi ga podrli. 

Vseeno pa zmeraj bolj gledamo, kako tudi politična opcija, ki zase pravi, da je »sredinska«, težko obstane na oblasti brez pomoči skrajne desnice. V Nemčiji vztraja kvazi požarni zid, ker Alternativa za Nemčijo (AfD) ni v vladi. Ampak tudi to je samo še vprašanje časa. Pri čemer se ideologija Merzeve konservativne unije že zdaj ne razlikuje toliko od ideologije AfD – kar zadeva urejanje države, migracije, militarizacijo in podobno, so razlike minimalne, nemški konservativci se od skrajne desnice v Nemčiji razlikujejo edinole še v tem, da še zmeraj prisegajo na EU in v odnosu do Rusije. Vedno bolj se tako imenovani sanitarni kordon, cordon sanitaire, krha tudi v Franciji, ki stopa po »lepenovski« poti do vichyjske Francije, se pravi neke »čiste« Francije. To bo sicer težko doseči že zaradi njene kolonialne preteklosti in visokega števila tam živečih tujcev, seveda pa prav zato desničarska retorika, ki jo tam širi Nacionalni zbor Marine Le Pen, toliko hitreje pade na plodna tla.

Kaj to razraščanje nacionalizmov pomeni za države, kot je Slovenija? Upoštevajoč zmeraj številnejše in vse glasnejše iredentistične, osvajalske težnje, ki jih spremljamo po svetu – ko se nadaljuje vojna v Ukrajini, ko Netanjahu kolje ljudi v Gazi in bi rad dokončno anektiral palestinska ozemlja, ko Trump straši z apetiti po Grenlandiji? 

Obkroženi smo z državami z avtoritarnimi režimi, ki so v svojem bistvu revizionistični. Poglejte Orbánovo Madžarsko, Italijo, kjer so na oblasti neofašisti z Giorgio Meloni na čelu, in Hrvaško, ki je izrazito proustaška. Pri čemer je bil strah pred ustaši na slovenskih obrobnih ozemljih med drugo svetovno vojno daleč večji kot pred nacisti, kar si je danes najbrž težko predstavljati. Prvak opozicije se danes fotografira s podporniki ustaštva in hodi na koncerte, kjer je mogoče slišati ustaški pozdrav. Vojne na našem območju, vsaj ne v tem klasičnem smislu, najbrž še nekaj časa ne bo. A države se danes tako ali tako osvajajo na druge načine. Gledamo lahko, kako prevladujeta avstrijski in nemški kapital, kako je s pomočjo SDS vstopil v Slovenijo madžarski kapital, Hrvaška pa že obvladuje pomembne dele agrarnega in drugih sektorjev.

Skrajna desnica stare celine se povezuje – po vzoru trumpovskega gesla Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) kriči Make Europe Great Again (Naredimo Evropo spet veliko). In tako kot Trump kriči America First! (Najprej Amerika), ponavlja Najprej, Madžarska!, Najprej, Slovenija! in tako dalje. Ni to vendarle pogubna, samodestruktivna strategija? Vsi pač ne morejo biti »prvi« ...

Imate prav. Morda se pri avtoritarnih režimih in v to smer nagnjenih političnih strankah kdaj zdi, da zasledujejo skupno, konsistentno politiko. Ampak to so politični dogovori in zavezništva, ki se sklepajo zgolj po nuji in so precej krhka. Enako je bilo pri vseh fašističnih in nacističnih režimih doslej, ki so se lahko povezali na točkah, kjer so našli skupne interese, a so bili obenem med sabo v konfliktih. Če bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija in bi nastala Velika Nemčija, na drugi strani pa fašistične Italija, Španija in druge manjše fašistične tvorbe – bi prej ali slej med njimi prišlo do vojne. Ena drugi so popuščale in si dajale koncesije izključno iz pragmatičnih razlogov. Nemci so Italijanom pustili Tirolsko, tudi ljubljansko pokrajino in tako naprej, čeprav so hoteli priti do Jadrana prek slovenskega ozemlja.

Danes ne bi bilo nič drugače. Seveda, če imate gesla Najprej, Amerika!, Najprej, Madžarska!, Najprej, Italija! ... vse do Republike Srbske Milorada Dodika, je jasno, da bo na neki točki prišlo do konflikta. V skrajni izvedbi gre pri tem geslu dejansko za kanibalsko logiko. Vsi ne morejo biti prvi, takšna logika bo na koncu zmeraj pripeljala do medsebojnega izključevanja, konfliktov in vojn, kjer pa skupna ideologija ne igra več vloge – tukaj gre samo še za osebne in posamezne nacionalne interese. Težava pa je, ker dejansko nimamo vzpostavljenih varovalnih mehanizmov, s katerimi bi lahko ohranili slovensko suverenost. Tukaj smo ranljivi in povsem nepripravljeni. Če bi res kdaj »počilo«, pa imamo generacijo, ki se ne bi bila zmožna upreti. To ni generacija druge svetovne vojne ali pa generacija 30. let prejšnjega stoletja, ko so potekala množična ljudskofrontna zborovanja, civilna družba pa se je neformalno organizirala za obrambo države.

No, tega tudi ne moremo pričakovati od generacije, ki je odraščala z obljubo oziroma pričakovanji neke stabilnosti in miru. 

Saj to ni očitek, gre za detektiranje stanja. Seveda ne moremo pričakovati, da se bo danes nova generacija v imenu nekih strahov, ki se dojemajo kot pretirani in morda tudi so, začela odrekati in pripravljati na obrambo države. Ampak poglejte, v 30. letih prejšnjega stoletja, ko se je začela španska državljanska vojna, so v Sloveniji začeli klicati k organiziranju vaških straž, ki bi nas ubranile pred komunizmom, ki je takrat veljal za največji mogoči strah v Sloveniji. Na drugi strani gledamo, kako se danes organizirajo tako imenovani katoliški vojaški tabori. To nakazuje neke trende. Vsi vendarle ne sedijo križem rok.

Najbrž je človeka lažje spraviti na okope, če v sebi čuti kaj domoljubja. Danes se slovenske zastave vihtijo večinoma na skokih v Planici in na shodih politične desnice. 

Poznamo različne tipe domoljubja. Eden je zagotovo to kvazi domoljubje, ki ga proizvaja in izkazuje slovenska desnica. Ampak to ni patriotizem, to je samo poza, grabljenje za srce. Potem imamo patriotizem, ki izvira iz zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja in gesla Slovenija, moja dežela. To je tisti tip patriotizma, ki Slovenijo opisuje kot lepo turistično deželico pod Alpami, in slavi domače športnike. Potem pa je tu še tretji tip patriotizma, ki bi moral temeljiti na antifašizmu, ki je Slovencem ustvaril državo in postavil njene meje. Prav tega slednjega nam najbolj primanjkuje. Namesto tega ga nadomešča nekaj, kar bi lahko opisali kot ritualni patriotizem.

»Ustavna večina razuma«, o kateri govori Janša, ne vodi v laično, moderno republiko, temveč v model vladanja, ki temelji na geslu Mati, domovina, Bog.

Kaj točno mislite s tem? 

Imamo veteranske organizacije, z Zvezo združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja (NOB) vred, ki so v glavnem sprte med sabo. To so neke sinekure, ki dobivajo denar od države in opravljajo ritualne, seveda lahko rečemo koristne zadeve, ko pride do ohranjanja spomina. Zveza borcev je ob 80. obletnici druge svetovne vojne na primer prejela zlati red za zasluge. Pohvalno, da skrbi za tradicijo, a zveze ni mogoče enačiti z NOB. Tako kot veteranskim organizacijam – med katerimi, vemo, so tudi zelo problematične, kot je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve – ne moremo pripisati vseh zaslug za osamosvojitev Slovenije. Slovenija je posthumno podelila že nekaj priznanj. Denimo Jožetu Pučniku in pa Miranu Potrču. Da bi posthumno odlikovali recimo Franca Rozmana - Staneta, legendarnega partizanskega poveljnika, ali Dušana Kvedra -Tomaža, pa nimamo poguma. Vzemiva še slovensko vojsko, ki se sklicuje v glavnem na desetdnevno vojno z Jugoslovansko ljudsko armado, na Rudolfa Maistra in podobne zadeve, namesto da bi temeljila na tradiciji partizanske vojske, ki je naredila to državo in iz katere izhaja tudi teritorialna obramba. Nemška zvezna vojska na primer tradicijo išče v Stauffenbergovi skupini upornikov, ki so organizirali atentat na Hitlerja, zato si v njej ne morete predstavljati, da bi kdorkoli simpatiziral z nacizmom. Pri nas Slovenska vojska pošilja častne straže na proslave domobrancev, ki so jih pomagale organizirati nacistične enote SS.

Kako smo prišli do te točke? 

Slovenska politična imigracija v Argentini je leta 1990 v reviji Tabor izdala program, kaj naj bi vsebovala narodna sprava v Sloveniji. Trdi del Demosa je temu programu sledil, kar je bil tudi eden od razlogov, da je končno razpadel. V jedru tega programa je stala rehabilitacija domobranstva – hoteli so odstraniti, kot so oni rekli, komunistične spomenike in namesto njih postaviti domobranske, obračun, lustracije in tako naprej. To se je zadnjih 35 let v resnici tudi dogajalo, čeprav v blažji obliki, kot so si predstavljali. Vendar danes že lahko rečemo, da je general Leon Rupnik, ki je poveljeval domobranskim enotam, že na pol poti do popolne rehabilitacije. Ironično se zagovorniki kolaboracije, ki so pripomogli k njeni normalizaciji, danes oklicujejo za patriote. Na drugem, levoliberalnem bregu pa potrebnega patriotizma, da bi ubranili tradicijo NOB, dejansko ni. To si moramo priboriti nazaj, kot smo si po zaslugi Svetlane Makarovič vsaj deloma rdečo zvezdo.

Omenila sva že učinek, ki ga ima Trump na skrajno desnico v Evropi. Danes v Združenih državah Amerike (ZDA) gledamo, kako lastniki medijev upogibajo hrbtenice – voditelju Stephenu Colbertu so ukinili večerno oddajo, Trump napoveduje, da bodo sledili drugi –, ameriški predsednik je prav tako poskušal odtegniti sredstva neposlušnim univerzam, politikom grozi z aretacijami, na ulice je ob protestih poslal nacionalno gardo ... Zgledi vlečejo. In Janez Janša volivce že poziva, naj mu dajo mandat, da bo lahko počel podobno.

Gre za vprašanje, oblast kakšnega tipa si želimo. To, kar se nam zdaj pravzaprav ponuja, ta »ustavna večina razuma«, o kateri govori Janša, seveda ne vodi v laično, moderno republiko, temveč v model vladanja, ki temelji na geslu Mati, domovina, Bog. Se pravi v koncept avtoritarne države, ki temelji na boju proti »drugim«, domnevnim komunistom, Romom in drugim manjšinam, in kvazi tradicionalnih vrednotah. Kaj to pomeni, smo občutili v času zadnje Janševe vlade, ko se je država v samo dveh letih drastično spremenila in se nevarno približala Orbánovi Madžarski. Samo predstavljamo si lahko, kako bi bilo, če bi ta vlada imela polni mandat. Z ustavno večino bi Janša lahko spremenil ustavno ureditev, podredil bi si šolstvo, napoveduje rošade v sodstvu, videli smo že, kaj bi počel z javno radiotelevizijo in kako strahovit pritisk bi vršil nad nevladnimi organizacijami. Srhljiv napovednik takšne oblasti je bil nedavni poziv bivše poslanke SDS Mojce Škrinjar, ko je ob podpori šolskega sindikata SVIZ peticiji Inštituta 8. marec za prekinitev pridružitvenega sporazuma EU-Izrael na omrežju X zapisala, da bo treba pripraviti seznam podpisnikov. Podobno so se delali že spiski domnevnih pripadnikov službe državne varnosti, kjer so se imena poljudno dodajala in izginjala.

Večinski del državljanov je levoliberalen, vendar pasiven. Na žalost se je prav v tem zmeraj skrival recept, ki je avtoritarnim ideologijam omogočil prihod na oblast.

Pri delanju seznamov je zmeraj nekaj posebno zloveščega, mračnjaškega. Pred kratkim pa je Janša na omrežju X še vprašal, kdaj bo aretiran prvi predsednik države Milan Kučan. Če imamo težave že z ohranjanjem suverenosti zaradi zunanjih apetitov, nam bo uspelo preprečiti vsaj lomastenje po državi in apetite, ki nam grozijo od znotraj? 

V državi imamo še zelo malo neodvisnih institucij, praktično vse podsisteme imamo podrejene politiki. V Sloveniji je po približnih ocenah nekje med 800 in 1300 mest po vladnih organih, pa tudi po izobraževalnih institucijah in drugod, ki so posredno ali neposredno odvisna od političnih imenovanj. Vemo tudi, kdo večinsko obvladuje lokalno politiko na podeželju. Gre za vpliv, ki se zdaj širi razmeroma neformalno, z ustavno večino, ko imaš absolutno oblast, pa se ta vpliv v trenutku lahko institucionalizira in inštrumentalizira. Kar nas pripelje do tega, o čemer sva govorila prej – v družbo, ki temelji na avtoritarnosti, geslu Mati, domovina, Bog, na konservativizmu, klerofašizmu. Osebno sem prepričan, da je večinski del državljanov Slovenije še zmeraj levoliberalen in v tem smislu antifašističen. Vendar je pasiven. Na eni strani imamo kasarniško organizirane stranke in organizacije, ki dosežejo seveda zavidanja vredno število volilnih glasov, ampak še zdaleč ne pomenijo večine. Na drugi pa volivce, nekakšno fluidno maso, ki ima v veliki meri precej šibke predstave o tem, kaj se dogaja v državi in kje se koncentrira moč. Na žalost se je prav v tem zmeraj skrival recept, ki je avtoritarnim ideologijam, od fašizma in nacizma dalje, omogočil prihod na oblast.

Se pravi ta strah vztraja – dvema letoma Janševe vlade, ki je črpala svoje metode naravnost iz malega priročnika fašizma, navkljub? Kako je to mogoče? 

En element je izguba spomina. Zmeraj manj se spominjamo lekcij zgodovine, še manj stvari, ki so se dogajale pred samo štirimi leti. Te se sistematično relativizirajo – zelo malo stvari dobi pravne zaključke (pomislite samo, kako se nič ni zgodilo z represivnimi organi, ki so v času prejšnje vlade prestopali meje), velik del zakonodaje ostane, tako kot ostanejo kadri. Podobno se je dogajalo v nemški in avstrijski povojni družbi. Drugi element pa je izguba zaupanja v tiste, v katere so ljudje naložili svoje upe. Pričakovanja do sedanje vlade so bila velika, njene obljube tudi, zato so ljudje do nje danes zelo kritični. Vsakič znova, se pravi ob vsakih volitvah, je težko organizirati takšno mobilizacijo, kot se je zgodila na zadnjih volitvah. Za to je bila potrebna energija, ki so jo spodbudili spontane akcije in vsakotedenski kolesarski protesti, a to je omejena dobrina. Se bodo ljudje počutili dovolj ogrožene, da bodo odšli na volitve? Bodo vendarle racionalno pogledali, kaj dobrega je naredila sedanja vlada, in se spomnili mračnjaštva prejšnje, Janševe vlade? Tega ne vem. Bi bil pa to nujni pogoj, če želimo preprečiti marsikateri črn scenarij, ki sva ga prikazala tukaj.