Soseska upora

David Rojas si je opasal pištolo in si čez ramo obesil brzostrelko, da mu je visela ob boku navzdol, jaz sem si oprtal nahrbtnik s fotoaparatom, Victoria, Davidova 18-letna hči, pa se je odišavila s parfumom. Ura je bila 4.30 in zunaj je bila trda tema. Tudi mi smo bili odeti v črno. V dnevni sobi je bilo pokončno ogledalo, v katerem smo se drug za drugim preverili. David je Victorii na desni rokav pritrdil našitek z venezuelsko zastavo, meni pa podal črno kapo s šiltom, da bi bil čim bolj podoben njegovim tovarišem iz kolektiva Frente de colectivo revolucionario Sergio Rodriguez (FCR SR). Kolektivi oziroma colectivos so levičarske revolucionarne skupine, ki so prisotne po vsej Venezueli, epicenter njihovega delovanja pa je v soseski 23 de enero (23. januar) v glavnem mestu Caracas. 23 de enero velja za bario, kar je naziv za revnejšo sosesko. Tu smo bili. Tukajšnji kolektivi so pred leti pobili pripadnike tolp in preprodajalce drog, izgnali policijo in vzpostavili varnostni nadzor ter ljudsko oblast. Bario, ki šteje okoli sto tisoč prebivalcev, uživa visoko stopnjo avtonomije.

Pokonci smo bili tako zgodaj, ker je bil tisti dan 23. januar. Šli smo ven in naglo korakali mimo zamreženih oken in revolucionarnih muralov. Prehodili smo nekaj ulic in prišli do skupine več kot sto zamaskiranih pripadnikov kolektiva FCR SR, oboroženih s pištolami, puškami in brzostrelkami. Številni so nosili tudi taktične čelade. Edini, ki je med njimi izstopal zaradi rdeče jakne, je bil Valentin Santana, njihov vodja in eden od najbolj znanih oziroma zloglasnih predstavnikov kolektivov, odvisno, koga vprašaš. David si je nadel balaklavo, obrazno masko z odprtino za oči, odšel k Santani in se vrnil z navodilom, da ne smem fotografirati, zgolj spremljati dogajanje skupaj z Victorio.

Santana je zbrane borce postrojil v kolono iz štirih vrst in povzdignil glas: »Fantje, začenjamo vajo Bolivarski ščit! A najprej se moramo pokloniti mučenikom iz soseske 23 de enero, našim tovarišem, ki so padli v borbi. Niso umrli, ko so bili že stari, bili so mladi. Tudi v njihovem imenu vztrajamo v boju. Pomembno je, da naši sovražniki dobro razumejo, da smo pripadniki kolektivov vedno pripravljeni dati življenje za bolivarsko revolucijo. Naj nas kritizirajo, toda kolektivi ostajamo enotni in zvesti bolivarski revoluciji! Hasta la victoria siempre – vedno do zmage!« Njegovi možje so dvignili levo pest in zavpili: »Venceremos – zmagali bomo!« Kolektiv je začel pohod po bariu in se ustavil na različnih lokacijah in Santana je nadaljeval svoje govore, ki so se zaključili z vzkliki »Domovina ali smrt!«, »Chávez živi!« in »Boj se nadaljuje!«. Ob strani sem se moral držati, ker so snemali propagandni video, ki so ga že čez nekaj ur objavili na družbenih omrežjih. V nekem trenutku so drugi pripadniki kolektiva, ki so bili razvrščeni na strehah blokov okoli nas, začeli streljati v zrak, da je zlovešče odmevalo po vsem bariu in širše, najbrž vse tja do predsedniške palače Miraflores, ki je nedaleč stran.

Pri tem streljanju ni šlo za nekakšno izprijeno budnico. To je bil obvezni del počastitve spomina na pretekle bitke, o katerih se ne da govoriti le z besedami, temveč morajo svoje povedati tudi puškine cevi. To sem razumel zato, ker sem prišel pripravljen. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo čez sedem sekund, vedel pa sem, kaj se je tukaj dogajalo v zadnjih sedmih desetletjih. Urbani gverilci so nemalokrat streljali na vojake in policiste s streh blokov. Na samem začetku oboroženih uporov količina orožja ni mogla zadostiti vsem revolucionarnim potrebam. Ameriški politolog George Ciccariello-Maher je v knjigi We Created Chávez: A People’s History of the Venezuelan Revolution zbral pripovedi nekdanjih gverilcev, ki so navajali primere, ko je »po petdeset do šestdeset ljudi stalo na strehi stanovanjskega bloka v soseski 23 de enero in čakalo, da pridejo na vrsto, da ustrelijo iz puške (vsak po en strel) proti bližnji vojašnici«.

Vaja Bolivarski ščit je potekala ves dan. Popoldne me je David pripeljal na severozahodno obrobje baria, ki je na višje ležečem terenu v primerjavi s sosednjim bariem Catia, znanem po visoki stopnji kriminala, in naseljem stolpnic ob aveniji Sucre, ki pelje proti središču Caracasa. Okoli ducat pripadnikov FCR SR je bilo razporejenih ob enem od blokov, potem pa so na ukaz planili naprej in zasedli položaje, s katerih so nadzirali teren pod sabo. Spet so snemali in tudi jaz sem smel fotografirati, tako da je resda šlo za demonstracijo moči, toda vaja je bila resnična. Poveljnik enote je možem kazal, na katere vstopne točke v bario se morajo osredotočiti s puškami. Za njihovimi hrbti so se ljudje sprehajali, kot da ni nič: moški s psom, mati s tremi otroki, mlad par z vrečkami iz trgovine … Takšno je življenje v bariu 23 de enero, najbolj revolucionarni soseski v Južni Ameriki. Njeno ime je povezano z uporom, ki se je začel 23. januarja 1958 in sčasoma prerasel v številne boje, katerih potresne sunke so čutili po vsej celini.

Ognjeni krst

Marcos Pérez Jiménez, ki je vladal med letoma 1952 in 1958, je bil zadnji venezuelski vojaški diktator. V Caracasu je dal zgraditi več sosesk za pripadnike nižjih slojev in priseljence s podeželja. Ena je bila še posebej velika; v njej je bilo zgrajenih 55 ogromnih in 35 manjših blokov, poimenovana pa je bila 2. december, po datumu, ko je Jiménez prišel na oblast. Kljub tem zaslugam je bil še vedno diktator, in kot pravi star izrek: »Z bajoneti se da početi marsikaj, samo sedeti se ne da na njih.« Zaradi okrutne represije je januarja 1958 izbruhnil ljudski upor in Jiménez je pobegnil v ZDA, sosesko 2. december pa so preimenovali v 23. januar, po datumu strmoglavljenja njegove diktature. Preimenovanje soseske je bilo tudi poklon njenim prebivalcem, ki so pokazali še posebno odločnost in pogum pri naskoku na palačo Miraflores. Njihov sloves pa je segel tudi iz države.

»Januarja 1959, le tri tedne po zmagoslavnem vstopu v Havano, je [kubanski revolucionarni voditelj] Fidel Castro obiskal Caracas in sosesko 23 de enero. Prišel se je zahvalit za zgled, ki so ga Venezuelci dali leto prej. (…) V odgovor na to so prebivalci soseske eno od četrti poimenovali Sierra Maestra v čast gorovju na Kubi, s katerega je Castro začel svoj gverilski pohod,« opisuje ameriški sociolog Alejandro Velasco v knjigi Barrio Rising.

Vendar se s 23. januarjem 1958 v Venezueli ni začela resnična demokracija, temveč je vojaško diktaturo zamenjala diktatura trga, na oblasti pa sta se desetletja menjavali dve stranki, ki sta sodelovali pri plenjenju države in uvajanju neoliberalnih reform po nareku iz Washingtona. »V teoriji velja, da neoliberalizem minimizira vlogo države v korist prostega trga, v praksi pa so države v Latinski Ameriki in drugod igrale pomembno vlogo pri uveljavljanju neoliberalnih reform z orožjem,« navaja Maher v knjigi Building the Commune. Leto po uradni vzpostavitvi demokracije so na ulicah venezuelskih mest spet ležala trupla protestnikov, oblast pa je razglasila večletne izredne razmere.

Nekdanja policijska postaja je danes skupnostni center, namenjen družbenemu organiziranju, kulturi, športu in izobraževanju.

Šestdeseta in sedemdeseta leta so zaznamovali študentski protesti, kmečki upori, delavske stavke in gverilski boj na podeželju ter v mestih, kjer je bil podprt z uličnimi bitkami v bariih in s kampanjo ’ubij policaja na dan’, ki je trajala okoli 500 dni. Upore je podžigala družbenoekonomska nepravičnost, hkrati pa jih je napajala tradicija revolucionarnega boja, segajoča v čas Simóna Bolívarja, venezuelskega voditelja, ki se je v 19. stoletju boril proti španski kolonialni nadvladi in osvobodil ozemlja današnje Venezuele, Kolumbije, Bolivije, Peruja, Ekvadorja in Paname. S časom je južnoameriški boj proti kolonializmu evolviral v boje proti imperializmu in neoliberalizmu. Iz tega izhaja, da bolivarska revolucija še vedno traja. Konec sedemdesetih let je bila gverila večinoma razdrobljena in poražena po vsej državi, revolucionarni duh pa se je ohranil le na nekaj mestih, kjer se je prenašal iz roda v rod.

Rojeni v revolucionarni boj

David mi je pripovedoval: »Od najzgodnejših let so me obkrožali murali Bolívarja, Che Guevare in drugih herojev in mučenikov. Tega v drugih soseskah nisem videl, pri nas pa si se zaradi vseh muralov že v zgodnji mladosti vprašal: ’Kdo pa je bil Karl Marx, kdo pa je bil ta ali oni revolucionar?’ Tako smo se že v otroštvu seznanili z veliko stvarmi in vsi smo spoštovali gverilce in aktiviste, ki so s svojim bojem in prostovoljnim delom dajali zgled. To me je zaznamovalo. Vsi ljudje smo jih spoštovali zaradi njihovega poguma in predanosti.« V osemdesetih letih sta venezuelsko družbo razžirala gospodarska kriza in razraščajoči se kriminal. Zaradi neodzivnosti države je nova generacija revolucionarjev vzela stvari v svoje roke in začela polagati temelje za avtonomijo baria 23 de enero. Aktivistični veteran Juan Contreras mi je povedal: »Trudili smo se približati družbeni aktivizem čim več ljudem. Pripravljali smo kulturne prireditve in športne aktivnosti, da bi mlade odvrnili od tolp, kriminala in drog. Mladino smo vključevali v reševanje skupnih problemov in povezovali ljudi za dosego političnih, socialnih in ekonomskih ciljev pri organiziranju naše skupnosti.«

Pripadniki tolp, povezani z narko karteli, so začeli ubijati aktiviste, zato so se ti leta 1986 oborožili in šli v vojno pod vodstvom najodločnejših ljudi, kot je Valentin Santana. Pripadniki kolektivov so mi pripovedovali, da je vojna trajala več let in je v njej umrlo veliko ljudi. Eden mi je povedal, da je jokal, ko je moral ubiti svojega nekdanjega prijatelja: »Šlo je za njegovo življenje ali moje. Šlo je za njegov posel ali mojo sosesko. To je bil spopad med mladimi ljudmi. Na naši strani smo vedeli, da socialna gibanja ne bodo mogla delovati, če bodo tu prisotni karteli.« Sčasoma so bili vsi preprodajalci drog in pripadniki tolp pobiti ali pregnani.

Obenem je potekala razredna vojna. Leta 1989 se je venezuelsko gospodarstvo skrčilo, inflacija je bila 85-odstotna, več kot 44 odstotkov družin po vsej državi pa je živelo v revščini, od njih skoraj polovica v skrajni revščini. Konec februarja 1989 so v Caracasu izbruhnili večdnevni izgredi, poimenovani Caracazo, v katerih je bilo ubitih okoli 3000 ljudi. David, takrat star komaj 13 let, je sodeloval v neredih. »To je bila Palestina v Venezueli. Metali smo kamne in molotovke na policijo, ta pa je streljala nazaj. Krogla me je zadela v stopalo in mi zdrobila več kosti, zaradi česar sem bil nekaj mesecev hospitaliziran.« Caracazo je dokončno prepričal mladega vojaškega častnika Huga Cháveza k ukrepanju. Februarja 1992 je s skupino zvestih vojakov zavzel majhno vojaško postojanko na griču znotraj baria 23 de enero in napovedal puč, vendar je spodletel. Pristal je v zaporu, po dveh letih so ga izpustili, organiziral je politično kampanjo in prvič zmagal na predsedniških volitvah leta 1998. Venezueli je vladal do svoje smrti leta 2013. Chávez ni bil začetnik revolucije, temveč njen produkt. Njegovi socialni programi in socialistična politika so izvirali iz družbenih gibanj in ljudskih uporov. V tem kontekstu je bil Chávez to, kar je o Bolívarju zapisal čilski pesnik Pablo Neruda: »Bolívar se prebudi vsakih sto let. Prebudi se takrat, ko se zbudijo ljudje.«

Kolektivi in Chávez so bili zavezniki, a je vseeno občasno prihajalo do trenj. Enkrat so kolektivi pridržali visokega vojaškega častnika s spremstvom, takoj ko je nenapovedano vstopil v 23 de enero. Častnik je protestiral, da proučujejo mogoče evakuacijske poti za Cháveza, vendar je bilo stališče kolektivov: »Nam vlada ne more ukazovati, lahko nas samo vpraša.« Chávez je večkrat ostro kritiziral kolektive zaradi tovrstnih stvari, enkrat celo ukazal aretacijo Santane, a je bila kljub temu njegova zadnja želja, ko je umiral za rakom, da je pokopan v nekdanji vojaški postojanki v bariu 23 de enero.

Svobodno ozemlje

Razen na 23. januar kolektivi ne patruljirajo po bariu v popolni bojni opremi. Kot je značilno za uspešno urbano gverilo, so njihovi pripadniki neprepoznavni v množici in uživajo podporo prebivalstva. Če si tujec, jih prepoznaš po voki-tokijih za pasom in po tem, da se med seboj pozdravljajo s: »Chávez živi!« Soseska sodeluje s kolektivi. Taksisti na motorjih imajo prav tako voki-tokije, na sumljive osebe pa opozarjajo tudi drugi, denimo, lastniki trgovin ob vstopih v bario.

Soseska je avtonomna že 20 let. Leta 2005 so kolektivi dali policiji ultimat, da mora zapustiti bario, kar se je potem tudi zgodilo v dogovoru z vlado. Juan Contreras je ustanovitelj kolektiva La Coordinadora Simón Bolívar, ki upravlja nekdanjo policijsko postajo, v kateri so nekoč mučili ljudi – tudi njega, danes pa je tu skupnostni center, poimenovan po lokalnem aktivistu Freddyju Parri, ki je umrl v prometni nesreči. »Najprej smo vzpostavili radijsko postajo, kajti komunikacija je orodje osvobodilnega boja,« je razlagal Juan. »Zdaj imamo v centru računalniško učilnico z najnovejšimi kitajskimi računalniki, fundacija Ecosocialismo ima veterinarsko ambulanto, tu se izvaja še državni program razdeljevanja hrane revnim prebivalcem, ki ga je uvedel Chávez, center pa je prav tako namenjen za srečanja, mobilizacijo in organizacijo kulturnih in verskih prireditev ter športnih aktivnosti.«

Kolektiv FCR SR, poimenovan po lokalnem aktivistu Sergiu Rodriguezu, ki ga je ubila policija, je leta 2023 prevzel semenišče, pripadajoče cerkvi san Pedro Claver, a sta bila oba takrat že več let zapuščena. Kolektiv je semenišče preuredil v refugio, zatočišče za ljudi, ki so se znašli v različnih življenjskih stiskah. Na dvorišču pred cerkvijo sem videl otroke, kako se igrajo v spremstvu mladih mamic, nekoliko dlje je ob zidu sedela ženska, ki je po videzu spominjala na odvisnico. Zanje je tam skrbelo več pripadnikov kolektiva: Douglas, Yenny, Yorman, Alberto in David. V zatočišču pa je kolektiv najprej nastanil ljudi, ki so izgubili dom v poplavah. »K nam je nato prišel nadškof Baltazar Porras s svojimi ljudmi in nas vprašal, kaj delamo tu, zakaj smo vzeli semenišče. Povedali smo mu: ’Tu opravljamo delo, ki ga vi ne. Skrbimo za skupnost,’« je povedal David. V cerkvi san Pedro Claver še naprej poteka bogoslužje, vsak dan ob petih popoldne.

Leta 2005 je začela država z ogromnimi vlaganji spodbujati tudi nastanek komun; to so lokalne, samoorganizirane skupnosti. Danes jih je po vsej Venezueli več tisoč, vanje pa je vključenih na milijone Venezuelcev. Komuno lahko ustanovijo prebivalci več vasi ali mestnih četrti, ki izberejo svoje predstavnike, ti pa se na ravni skupnosti pogovarjajo o najbolj potrebnih vlaganjih in razvojnih projektih. Država podpira komune z zelo ugodnimi posojili in nepovratnimi sredstvi ter naložbami, s katerimi podeželske skupnosti ustanavljajo obrtne cone za predelavo poljščin, kave in kakava, v mestih pa industrijske obrate, pekarne in podobno. Ti obrati so organizirani kot kooperative in z dobičkom v celoti razpolagajo komune; vlagajo ga v infrastrukturo, brezplačne ambulante, gradnjo dodatnih stanovanjskih enot in skupnostne centre. Sistem komun deluje že 20 let, v zadnjih osmih letih pa je doživel še poseben razmah zaradi mednarodnih sankcij, diktiranih iz Washingtona, ki so venezuelsko družbo prisilile, da postane čim bolj samozadostna.

Bario 23 de enero je, denimo, razdeljen na devet komun. Maria Naranjo je ena od predstavnic komune 13 de abril Chávez peublo rebelde. »Komune so postale zelo pomembne za razvoj feminizma v družbi, ker smo si ženske izborile pomembne položaje in prevzemamo vedno večjo odgovornost pri organiziranju skupnosti in izvajanju socialnih programov. Velikokrat odločamo o tem, kako bodo izvedeni infrastrukturni in drugi projekti, kako bomo izboljšale skupnost. To nam omogoča, da se učinkoviteje borimo tudi za dosego svojih pravic.«

Nemirni mir

Ena stvar me je zmedla, ko sem tisto jutro poslušal Valentina Santano – v govorih se je večkrat skliceval na predsednika Nicolása Madura, Chávezovega naslednika, ki vlada od leta 2013. Označil ga je celo za »našega poveljnika«. Nisem si mislil, da ga bom imel možnost vprašati za pojasnilo, potem pa me je nekega dne David zbudil ob 5.00, češ da je klical Valentin in rekel: ’Če me hoče ta novinar intervjuvati, naj pride zdaj.’ In sva šla v La Piedrito, četrt na vrhu griča, spremenjeno v utrdbo z opazovalnicami, oboroženimi stražarji, kamerami in sistemom zvočnikov, ki jih prek mikrofona upravlja Santana iz svojega štaba.

Ali ni sklicevanje na Madura v navzkrižju z avtonomijo kolektivov, me je zanimalo. »Kolektivi obstajamo že dolgo in smo zvesti bolivarski revoluciji, ki jo predstavlja tudi Maduro, kot jo je pred njim Chávez. Ko rečemo, da smo za Madura, branimo bolivarsko revolucijo pred sovražniki, ki so nas vedno napadali. Če bodo ti spet prijeli za puške, se bomo uprli, in to ne samo kolektivi, temveč ljudje širom po državi.«

Če pride na oblast opozicija, bo najprej ukazala napad na kolektive. A kdor bo prišel sem ubijat, bo moral biti pripravljen tudi umreti, zatrjuje David Rojas, pripadnik kolektiva.

Tuji mediji prikazujejo kolektive izključno kot udarne čete režima za nasilno obračunavanje z opozicijo, pri čemer vsakič znova zamolčijo, da je ta neoliberalna opozicija obenem skrajno desna in odgovorna za številne ulične izgrede, kar sem videl tudi sam julija lani po predsedniških volitvah. Opozicija obtožuje Madura kraje volitev, sama pa je izpeljala že več poskusov državnega prevrata. V Venezueli vojna ni nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, politika je vojna.

Vprašal sem Davida, ali si zna predstavljati družbo, v kateri kolektivi ne bi bili več potrebni. »Ne, upor je del naše tradicije in kulture,« je dejal. »Z revolucijo smo dosegli veliko in niti kvadratnega centimetra svobodnega baria si ne bomo pustili vzeti. Če pride na oblast opozicija, bo najprej ukazala napad na kolektive. A kdor bo prišel sem ubijat, bo moral biti pripravljen tudi umreti.«

Ena stvar mi je na koncu povedala vse, da sem razumel bario 23 de enero in kolektive. Ko je prišel konec tedna, sta David in njegov tovariš Argenis rekla, dovolj je politike, danes ti bova pokazala, kako se tu zabavamo. Pozno zvečer smo šli v neki bar, pred katerim je množica ljudi plesala salso. Ves bario je bil živahen, ljudje so hodili od plesišča do plesišča in žurali vso noč. V bario se prihajajo zabavat iz vsega Caracasa, ker tega ne morejo početi v svojih soseskah, saj jih tam nadlegujejo tolpe ali pa skorumpirana policija. V bariu 23 de enero pa imajo mir. In to sta končna učinka uspešne revolucije: svoboda in mir.