Odprt lov na sežigalnice

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je prejšnji teden objavilo javni razpis, na podlagi katerega bo podelilo 30-letne koncesije za sežiganje komunalnih odpadkov. Razpis je pričakovan, potem ko je vlada aprila z uredbo o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov sprejela pravno podlago za podelitev koncesij. Takrat sta ljubljanska in mariborska občina (ponovno) potrdili prijavo za koncesijo, poleg njiju jo bo dobilo še Celje, kjer edina sežigalnica že deluje.

Da je tak način dodeljevanja koncesij za sežig odpadkov, torej za okoljsko in zdravstveno obremenilno dejavnost, neprimeren, zadnja leta odločno, a zaman opozarjajo zlasti zdravniki, med njimi vodilni toksikologi, pulmologi in pediatri na UKC Ljubljana. Če strnemo: lokacij bodočih sežigalnic ne bi smeli izbirati na podlagi zamisli in pritiskov podjetnih županov, katerih občine ležijo v kotlinah, pač pa bi morala država pred podelitvijo koncesij določiti okoljsko, zemljepisno, javnozdravstveno in po drugih relevantnih merilih najprimernejše lokacije za sežig ter nato med njimi izbrati končne lokacije za javno službo. A pri nas gre obratno, ključen je interes županov, nato se projekt zaradi neprimernosti lokacije prilagaja, tudi draži. Ljubljanski župan Zoran Janković je tako že napovedal 250-metrski dimnik, ki bi izpuste spravil nad kotlinsko inverzijsko plast, če bo dimnik s sežigalnico stal ob zbirnem centru za odpadke na Barju, pa ga bo treba zaradi mehke podlage podpreti z močnimi podpornimi piloti. »Odpadki lahko služijo nam, lahko pa na njih služijo drugi,« pa je februarja letos dejal župan Maribora Saša Arsenovič.

Postavitev sežigalnic ima širše učinke: ko se na sežiganje odpadkov vežejo sistemi ogrevanja mest in odpadki začnejo greti meščane, to postane dolgoročna infrastruktura, odpadki pa postanejo nujna surovina, gorivo. Odvisnost od njih in potrebe po njih s tem stagnirajo oziroma se na dolgi rok celo še povečujejo, ko mesto raste, kar je v popolnem nasprotju s prednostno metodo ravnanja z odpadki v EU, torej z zmanjševanjem odpadkov.

In kakšna je nova strategija Slovenije? Tri sežigalnice naj bi do (vsaj) leta 2055 na leto sežgale 140 tisoč ton komunalnih odpadkov, nastalih v Sloveniji, od tega prvo območje, kar bo Ljubljana, 86 tisoč ton, drugo območje, Celje, 23 tisoč ton in tretje območje, Maribor, 31 tisoč ton. Te količine bodo sežigalnice sežigale »pod pogoji gospodarske javne službe«, a to ne bo vse: aprila je ministrstvo napovedalo, da bodo maksimalne zmogljivosti zares 220 tisoč ton in da bodo sežigalnice lahko dodatno sežgale še 80 tisoč ton kosovnih in drugih odpadkov.

K vsemu temu dodajmo, da zdaj največ odpadkov pri nas, skoraj 109 tisoč ton na leto, sežge sosežigalnica-cementarna Alpacem, bivši Salonit, ki pa ga opisana nova ureditev javne službe sežiga ne zadeva, saj je zasebno podjetje: odpadke bo lahko v enakem tempu sežigal naprej, le da jih bo moral verjetno še bistveno več uvažati. Do novih sežigalnic, na katere bi bili obsojeni vsaj do leta 2055, je sicer še daleč: razpis za koncesije se izteče februarja 2026, strokovna javnost in civilna družba, ki projektom nasprotujeta, pa napovedujeta protestne akcije.