Rastoči občutek svobode

Festival Mladi levi je prav zares poseben festival. Vsako poletje prestolnico za nekaj dni (p)oživi s svojim edinstvenim sodobnim umetniškim programom; s kopico inovativnih gledaliških in plesnih predstav, (interaktivnih) performansov, instalacij in razstav pa izobraževalnih vsebin, pogovorov in srečanj, ki nagovarjajo, izzivajo, božajo in pretresajo misli in čute obiskovalcev. Je priložnost za srečanje z vrhunskimi mednarodnimi in domačimi produkcijami, kjer spoznamo mlade ustvarjalce na začetku poti, pa tudi že bolj uveljavljena imena in kjer ima radovedno občinstvo vsako leto znova možnost odkriti kaj nepričakovanega. Hkrati je to prostor ustvarjanja novih povezav in kresanja idej, ki pogosto presegajo lokalne okvire in odpirajo nova obzorja.

Za festival skrbi ekipa zavoda Bunker (Alma R. Selimović, Mojca Jug, Klara Drnovšek Solina, Maja Vižin, Tamara Bračič Vidmar, Anja Vrhovšek, Špela Kopitar in Ajda Koloini), ki pravi, da ta vselej nastaja kot odziv na različne glasove, tirnice in kontekste, v katere se umešča. Kljub nekakšnim skupnim temam pogleda v prihodnost ter vrednotenja preteklosti in sedanjosti, ki se izrisujejo med projekti, Mladi levi, kot je ekipa ob našem srečanju zagotovila soglasno, »ne nastajajo kot večina umetniških festivalov, ki si najprej zastavijo temo in okrog nje gradijo program. Naš proces je drugačen.« Organizatorke Mladih levov tudi niso privržene ideji velikega kuratorja, ki s svojim genialnim umom sestavi enovit program. »Eden od ključnih dejavnikov je denimo naše občinstvo. Imamo čudovito, zvesto, a hkrati zahtevno publiko, ki zna in želi spremljati zelo raznolike predstave – od uveljavljenih mednarodnih ustvarjalcev do mladih, šele vzpenjajočih se imen. Naše občinstvo zna kritično, a odprto sprejeti oboje.«

Letošnja edicija, že 28. po vrsti, ki se začne v soboto, 23. avgusta (in traja do 30. avgusta), se po svoje vrača k začetkom, saj jo močno zaznamuje mlada generacija ustvarjalk in ustvarjalcev. Med njimi sta denimo gledališka ustvarjalca in člana prodornega domačega gledališkega kolektiva Počemučka Aljoša Lovrić Krapež s predstavo Je radost II ter Filip Mramor s performansom 3. julij 1998, Nič nikoli zares ne umre, s katerima sta pravkar magistrirala na praški akademiji za uprizoritvene umetnosti DAMU.

Ekipa Bunkerja namreč poudarja pomen podpore prvim samostojnim predstavam mladih avtorjev in avtoric, hkrati pa se ji zdi pomembno, da domačemu občinstvu omogoča kontinuiteto spremljanja njihovega razvoja.

Mladi levi so eden ključnih stikov domačega občinstva z mednarodno produkcijo. Tudi s tisto, ki je relevantna za ta trenutek.

V festivalskih dneh seveda ne bodo manjkali niti ustvarjalke in ustvarjalci, s katerimi zavod Bunker sodeluje že leta, pogosto v okviru programa Stare mestne elektrarne, ki jo upravlja že vse od njene vzpostavitve. To so denimo DISKOlektiv s projektom Aplavz, Ivana Müller in Bojana Kunst s projektom Krpanje nevidnega: Ples na taboru, Toni Soprano Meneglejte z BFF – Poskus št. 4 in razvpita tehnoburleska Tatovi podob.

Obenem se zavedajo, da je festival Mladi levi eden ključnih stikov domačega občinstva z mednarodno produkcijo. »V Sloveniji se večina tujih predstav vidi na festivalih, zato je naša odgovornost in hkrati želja, da doma predstavimo, kar nas navduši v tujini in kar se nam zdi relevantno, ažurno in aktualno za ta trenutek,« v en glas zagotavlja festivalska ekipa. Iz Italije bo tako pripeljala denimo mlada italijanska avtorja Alice in Davideja Sinigaglia, ki bosta za otvoritveno prireditev festivala izvedla Smrdljivi koncert na štirih tacah, nekakšen tok zavesti, hrup in slam poezijo. Švicarska plesalka Mélissa Guex bo zavzela javni prostor igrišča športnega društva Tabor in ploščadi pred Moderno galerijo z eksplozivno plesno predstavo Spust (singel), brazilska umetnica Aline Olmos Steler pa bo izvedla performans Intimno branje oraklja – prerokovanje prihodnosti iz podob belega toka na spodnjem perilu, ki nekoliko provokativno, a humorno obravnava (tudi) tabuiziranje ženskega telesa.

Mladi levi že vrsto let presenečajo in navdušujejo s svežimi, inovativnimi, pogumnimi in nekonvencionalnimi predstavami in projekti, s katerimi občinstvu vselej skušajo ponuditi nekaj presežnega. Temu je namenjenega veliko premisleka, vanj pa energijo usmerjata predvsem programski vodji festivala Klara Drnovšek Solina in Mojca Jug. »Ko oblikujeva program, veliko razmišljava, kaj bo posamezna predstava pomenila za naše občinstvo. Kuratorska naloga je, da ne misliš le nase in na svoje preference, ampak skušaš misliti na vse, ki bodo prišli predstavo gledat – pri tem pa jih ne podcenjuješ. Vedno si želimo predstaviti kaj, česar na naši sceni še ni – nove formate, estetike, žanre. Hkrati si prizadevamo, da predstava za nekoga postane neko prelomno doživetje, ki ga zaznamuje, ki mu nekaj odpre,« pravita. Pri tem ne gre za to, da bi predstave morale biti všečne, ampak za to, da nekaj komunicirajo. Tudi če so estetsko zahtevne ali  tematsko zaprte, morajo najti način, da nagovorijo občinstvo. Spominjajo se denimo predstave, po kateri so ljudje rekli: »Sploh ne vem, kaj sem gledal, ampak bilo je res ‘vau’.« Čutili so, da so bili priča nečemu posebnemu, četudi tega niso znali poimenovati. Podobno je občutil marsikateri obiskovalec lanskih Mladih levov, ki so jih deloma izpeljali na nepričakovani lokaciji – v gozdu.

Eden pomembnih vidikov, zakaj se občinstvo in sodelavci vseh vrst tako radi vračajo na festival, sta zagotovo odprtost in dostopnost, ki se zdita ekipi Bunkerja ključni. »Dostopnost razumemo zelo široko. Včasih čisto neposredno – denimo z zagotavljanjem dostopa za gibalno ovirane, z avdio tolmačenjem predstav ali z drugimi oblikami prilagoditev za ljudi z različnimi oviranostmi. Drugi vidik je skupnostno delo: projekti znotraj soseske so namenjeni temu, da k nečemu, kar se dogaja ‘pri njih doma’, dostopajo tudi ljudje, ki sicer sami od sebe ne bi prišli v Staro mestno elektrarno ali na festival – denimo upokojenci iz bližnjega doma starejših občanov, s katerimi vzdržujemo dolgotrajen in res prisrčen odnos,« razmišljajo.

Veliko dela opravijo tudi na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Sistematično se ukvarjajo z vprašanjem, kako umetnost približati tistim, ki ne živijo v mestnih središčih in imajo pogosto manj kulturnega kapitala. »Tretji vidik pa je finančna dostopnost: festival nima dragih vstopnic, večinoma delujemo s prostovoljnimi prispevki. Velik poudarek dajemo temu, da si lahko program privoščijo tudi študenti ali mladi umetniki, ki nimajo finančnih zmožnosti za nakup dragih abonmajev, vendar je zanje stik z mednarodno in domačo produkcijo izjemno pomemben. Naše občinstvo je zato res raznoliko, generacijsko in socialno mešano, in to je nekaj, na kar smo zelo ponosne.«

Pomembno poslanstvo Mladih levov je tako grajenje skupnosti. To se začne že v pisarni, z ekipo različnih generacij, ki poudarja pomen kolektivnega dela in skrbi za drugega. »Že sama umetniška produkcija zahteva, da poslušamo različne generacije – njihove poglede, estetike in preference. A to je pomembno tudi v vsakdanjem življenju. Lepo je delati in živeti v okolju, kjer nisi zaprt samo v svojo generacijo, ampak se med seboj stalno učimo in bogatimo. To se nam zdi ena od velikih kvalitet našega dela in festivala.« Mikroskupnost se torej začne pri ekipi, nadaljuje pa se pri tehničnih in zunanjih sodelavcih, prostovoljcih in sosedih v mestni četrti Tabor. Zanje je to »mreža odnosov, ki daje festivalu življenje«.

Festival danes zbuja pomemben občutek skupnosti tudi v času, ki ga je skoraj nemogoče ubesediti: v času genocidov in katastrof, v času brezmejnih frustracij zaradi nemoči, da bi dosegli spremembe ali našli rešitve. To so časi, ko štejejo predvsem mikroupori in trud, pa tudi občutek, da nisi sam(a). »Nekoč se je govorilo, da gledališče odstira tančico s prihodnosti. Danes pa je prihodnost težko sploh uzreti ali si jo zamišljati – zato umetnost tega ne zmore vedno,« razmišljajo. »Morda le v nekaterih trenutkih, v redkih in dragocenih poskusih. Morda preprosto nismo več generacija, ki bi verjela v velike rešitve.«

Njihovi redni gosti so denimo upokojenci iz bližnjega doma starejših občanov.

Izredno pomemben del Mladih levov je tako tudi diskurzivni program pod imenom Debatna kafana, ki letos že drugo leto poteka v sodelovanju z Moderno galerijo in njeno Poletno šolo. Osredotočil se bo na »Druge Vzhode« in prevpraševanje zahodnega kanona ter kuriranja v kriznih in vojnih okoliščinah, med govorkami pa bo med drugim tudi palestinska kustosinja in pisateljica Rana Anani.

Kaj pa si želijo za festival v prihodnje? Preprosto, da obstane. V času, ko vsi govorijo o inovacijah in napredku, se jim zdi enako pomembno znati ohranjati stvari v dobri kondiciji – da ne razpadejo, ne zastarijo, temveč ostajajo relevantne za vsako novo generacijo. »Mladi levi so zdržali skoraj tri desetletja; v teh nekaj dneh se vsakič ustvari neki ekosistem začasnosti, iz katere raste občutek svobode. Želimo si, da bi ta duh obstal in da bi vedno znova našli način, kako biti sodobni in živi, a brez potrebe, da bi postali večji – kar je srčika tega, kar dela naš festival tako odprt, topel in gostoljuben.«

Festival:
28. Mladi levi
Kje: Stara mestna elektrarna in druga prizorišča, Ljubljana
Kdaj: od 23. do 30. avgusta 2025