Prazne marnje

Restavracija Črna kuhna
Vinski Vrh 6, Miklavž pri Ormožu
Tel.: 071 825 143
Črna kuhna obratuje ob četrtkih od 12. do 21., ob petkih in sobotah od 12. do 22. in ob nedeljah od 12. do 17. ure; druge dni počiva.

Ambient:
brez dvoma najboljši del zaradi vinogradniške okolice in zaradi prijetne in tople sodobne arhitekturne zasnove kompleksa

Napitki:
točijo samo vina posestva Glavinič – kakšen ducat jih je – na katerem deluje restavracija

Vegetacija:
na jedilniku je tudi za prgišče veganskih jedi

Dostopnost:
ob objektu je dovolj parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
špinačni njoki (ne pa tudi oprema zanje)

Ne tako fino:
prleški karpačo
telečja taljata
pišmevuhovska kuharija

Prleški karpačo je stal 11, telečja taljata 14,5, špinačni njoki 12,5, telečja rulada 22,5, ledveni stejk 28,5, sladici pa 6,5 evra.

»Škoda, da nismo prej vedeli, s konzumobilom bi bila gotovo med favoriti!« je glavni pilot tokratne odprave obžaloval zamujeno priložnost, ko smo le kakšen kilometer pred ciljem na Vinskem Vrhu nabasali na veseliško tekmovanje starodobnih traktorjev v oranju. Zmago je tako odnesel Andrej Lašič z deutzem 3006, letnik 1970, mi pa smo se nadejali orng južine v restavracijskem delu novega spektakularnega vinarija-apartmaji-sobe-welness kompleksa kmetije Glavinič.

Prostorna, udobna in – v popolnem nasprotju s temačnim imenom – svetla obedovalnica je bila v času nedeljskega kosila dodobra zapolnjena s familijami različnih velikosti in generacijskih konstelacij, a natakarski ceh ni imel nobenih težav pri zagotavljanju gladkega poteka stvari. Bolj kot nedeljske kosilske specialke nas je intrigiral dovolj zanimiv in raznolik jedilni list, s katerega smo sestavili čisto proper scenosled. No, vsaj mislili smo tako. Že s prvima dvema krožnikoma smo namreč dobili nekaj čisto drugega od naročenega. Prepečen, na debelo in neenakomerno narezan kos teletine na zmahani rukoli in s tremi zraven vrženimi kosi bledičnega, komajda pečenega kruha naj bi bila telečja taljata z ajdovo kašo, lešniki in mlado čebulo, svaštarniška mega zmešnjava, v kateri sta še najbolj do izraza prišla suha salama in generični poltrdi sir, pa se je delala, da je prleški karpačo z lokalno tlačenko.

Tudi špinačne njoke (ki bi bili, vzeti iz konteksta, odlični, mehki in lahkotni) z baziličnim pestom in burato smo si predstavljali kot elegantno jed, ne pa kot neko zaškrobljeno čobodro s kosi korenja in bučk. Goveji rostbif – v teoriji je to pri nas v kosu pečen in nato na rezine narezan kos govejega hrbta – je v Črni kuhni navaden ledveni stejk, ki naj bi ga postregli z ajdovimi žganci in ocvirki v smetani, a ocvirke nato zamenjata do razpada prekuhan brokoli in korenje, črnokuharji pa za to žalost mirno zaračunajo več kot 28 evrov. Okusna, čeprav preslana, je bila lepo zadžojntana in hrustljavo ocvrta telečja rulada, ki pa so jo namesto z zeljno solato opremili z ajdovo kašo, morebiti tisto, ki bi morala biti na prvem krožniku.

Naših razočaranih ksihtov ni uspelo razvedriti niti sladicama – miniaturni panakoti z jagodnim prelivom in kristalastemu, prhkemu vaniljevemu sladoledu, prelitemu z bučnim oljem in potresenemu z bučnicami. Črna kuhna je lepa, prijetna in urejena restavracija, v kateri pa je nekomu – ali pa kar vsem – čisto vseeno, kaj vse (in česa ne) dajo na krožnike. Še dobro, da nismo naročili fuzije morskih testenin.