Ko se poželenje ne porodi samo od sebe

Gospa Eck, kaj je poželenje? 

Najprej je to lep izraz, povezan z veseljem in užitkom, torej da si nečesa želimo. Hkrati pomeni tudi strast zaradi nekoga ali nečesa. Pri seksu gre za oboje. Kaj počnem s poželenjem in ali uživam v doživljanju spolnosti? In hkrati, do česa čutim poželenje, kaj me privlači in na kaj se odzivam? Poželenje je najzapletenejša in tudi najzanimivejša sestavina spolnosti, ker se biološki, psihološki in družbeni dejavniki povežejo v kompleksno součinkovanje.

Ali drži, da je poželenje zelo občutljiva zadeva, ki lahko hitro ugasne? 

Zveni, kot da v najboljšem primeru zažari in se nato hitro spet ohladi. Raje bi se izrazila takole: Poželenje je kot nomad: je nepredvidljiv, za nekaj časa se ustali, nato pa ga že spet vleče naprej, ni ga mogoče izsiliti in prisiliti, prav tako ga ni mogoče natančno predvideti.

Kakšna je razlika med spontanim poželenjem in tistim, ki ga spodbudijo nekateri dražljaji – in zakaj je treba ločevati med njima?

Strogo gledano je poželenje vedno odziv na notranji ali zunanji stimulans. Kljub temu se mi zdi razlikovanje koristno, ker ljudje svoje poželenje doživljajo zelo različno. Nekateri ga občutijo, kot da izvira naravnost iz telesa, drugi ne občutijo spontanega poželenja, kar pa ne pomeni, da niso strastni, temveč le, da se odzovejo, ko so izpostavljeni dražljaju. To je še vedno normalno in tega ne smemo obravnavati kot patologijo. Poželenje kot odziv na dražljaje, dotike, bližino je kompetenca, ne primanjkljaj. Obe obliki sta enakovredni in to zavedanje pomaga, da bolje razumemo sami sebe in da se v partnerstvu laže pogovarjamo o tem.

Ali pri obeh tipih opažate tudi razlike med spoloma?

Da, v moji ordinaciji in tudi v raziskavah vidim, da je poželenje kot odziv na dražljaj pogostejše pri ženskah. Model psihiatrinje Rosemary Basson žensko spolnost opisuje takole: Sem nevtralno razpoložena, nato se pojavi stimulans, na katerega se odzovem z vzburjenjem in nazadnje pride apetit. Veliko žensk se prepozna v tem opisu. Nekatere opažajo tudi odvisnost od menstrualnega ciklusa in se jim med ovulacijo spontano prebudi poželenje, v drugih obdobjih ciklusa pa do njega pridejo po drugih poteh. Vemo, da se moški na vidne dražljaje odzivajo močneje in hitreje ter da pogosteje poročajo o spontani želji. Vendar razlik med spoloma ne bi rada dokončno zakoličila, ker takšne primerjave temeljijo na srednjih vrednostih, varianca znotraj skupin pa je lahko velika.

Je mogoče dokazane razlike pojasniti z biologijo ali so kulturno pogojene? 

Težko je ločevati med prirojenim nagnjenjem in vplivom okolja. Moški imajo v povprečju manj mehanizmov, ki jih zadržujejo, njihovo poželenje se prebudi hitreje. Zmorejo se uspešno osredotočiti na seksualne dražljaje in jih je težje odvrniti od njih. Težko je oceniti, koliko je to kulturno pogojeno ali biološko. Patriarhat je spoloma predpisoval, kako naj funkcionirata: moški so se morali izkazati, torej so bili pod pritiskom, da morajo funkcionirati in nadvladovati, žensko poželenje pa je bilo stoletja tabuizirano in razvrednoteno.

Pri ženskah je pogosta težava ta, da se jim partner zdi preveč nebogljen in morajo ves dan skrbeti zanj, nato pa so odgovorne še za njegovo spolno potešitev.

Kako to danes vpliva na našo spolnost?

Tradicija teh spolnosti nenaklonjenih vzorcev še vedno vztraja, zavedno ali podzavestno. Primer: želim zaščititi hčer, ker vem, koliko žensk je žrtev spolnega nasilja. Hkrati ji želim vcepiti veselje do spolnosti. Kako je to mogoče združiti? Deklice še vedno socializiramo tako, da morajo tuje potrebe postavljati pred lastne. Iz tega sledi vprašanje, ali sploh smem občutiti poželenje, je to dovoljeno? Dvomi, ali si smem ne želeti in ali smem želeti »preveč«, so globoko zakoreninjeni. Hkrati deklicam vcepljamo tudi, da morajo biti pozorne na svoja čustva in jih izražati, kar je prednost, saj pri moških pogosto naletim na molk. Moški, stari 28, 29 let, mi pripovedujejo, da so bili med puberteto – na primer zaradi ločitve staršev – čisto sami. Nato je prišla pornografija z močnimi dražljaji, ki je kratkoročno odpravila njihovo osamljenost. Nekateri so ostali osamljeni, globoko zatopljeni v računalniške igre in samoosamitev.

Kako se moški tega lahko otresejo? 

Pogosto s krizo. Ljudje se za terapijo odločijo, ko ugotovijo, da tako ne gre več. Nekateri zapadejo v depresijo, druge seksualne motnje ali postanejo odvisni od spolnosti. Postavi se tudi vprašanje, ali si želijo drugačnega življenja. To je pomemben dejavnik, sploh ko je kdo v zvezi in je ne želi izgubiti. Odločilno je lahko tudi, da si kdo želi pristne zveze. Nato se začne garanje. Intimnosti z resnično osebo se je mogoče naučiti, s premagovanjem strahov vred.

Kako se poželenje spreminja s starostnimi obdobji? 

Otroška seksualnost velja za multi -senzorično, čutno, ni povezana s spolovili. Šele s hormonskimi spremembami med puberteto se začne osredotočenost na spolovila in v tem obdobju nas najbolj pristno žene neposredna spolna sla. Na srednja leta odločilno vplivajo različne naloge, od poklica oziroma službe do družbenih vlog, nosečnosti, poroda in starševstva. Vse to vpliva na poželenje. Spremembe v seksualnih potrebah spadajo v spolni razvoj in niso nekaj deficitarnega.

Kako na naše poželenje vpliva sedanji čas samooptimizacije v storilnostno naravnani družbi? 

Poleg stresa in dinamike spolov duh časa deluje kot zaviralec poželenja. Obvezna samooptimizacija, ki jo je prinesel kapitalizem in nam predpisuje, da moramo pri vsem, v službi in starševstvu ter glede zunanjega videza in v odnosu, doseči maksimum, pripomore k vzdušju, ki nima veliko s poželenjem. Obstaja veliko razlag, zakaj imajo mladi danes manj spolnih odnosov, in ena od njih je, da življenje od njih zahteva preveč in so nenehno pod stresom.

Zakaj pri številnih dolgoletnih parih presahne medsebojno poželenje? 

Pojemajoča želja v dolgoletnih zvezah je značilna za oba spola. Če so moški osredotočeni na določene dražljaje in vidno stimulacijo, imajo težave, če ženina lepa postava postopno izgublja čvrstost. Pri ženskah je pogosta težava ta, da se jim partner zdi preveč nebogljen in morajo ves dan skrbeti zanj, nato pa so odgovorne še za njegovo spolno potešitev. Ali pa rečejo: »Dovolj je, če mi otrok sesa na prsih, ne mi, prosim, še ti.«

Zakaj nekatere ženske v obdobju pred menopavzo in po njej prenehajo s spolnimi odnosi? 

Če je ženska dotlej v spolnosti le sledila partnerju in ni prišla na svoj račun, je vesela, da spolnost lahko pusti za seboj. Želja po spolnosti je najbolj odvisna od kakovosti partnerstva. Želje torej ne ubijajo toliko suha nožnica in bolečine med spolnimi odnosi, temveč je ključno, kako dobra je komunikacija med partnerjema, kako intimen je odnos in ali so v njem v obdobju velikih telesnih sprememb še mogoče erotične spremembe ali nadgradnja.

Obstaja veliko razlag, zakaj imajo mladi danes manj spolnih odnosov, in ena od njih je, da življenje od njih zahteva preveč in so nenehno pod stresom.

Tudi prevelika zaupnost lahko ohladi poželenje … 

Psihoterapevtka Esther Perel je lepo izluščila bistvo: Vsi hrepenimo po stabilnosti in se omejujemo na tisto, kar nam je domače. To pa lahko povzroči, da izgubimo zanimanje za drugega, pa se pravzaprav ne poznamo tako dobro. Kaj dejansko vemo o seksualnih fantazijah svojega partnerja? Kdor želi doživeti kaj novega, mora narediti kak korak več in stopiti v neznano, tudi pri samem sebi. Ko izrazimo željo po novem ali dopustimo kaj drugačnega, tvegamo, da nam bo to bolj ugajalo, kar lahko zamaje partnerstvo. Sprašujemo se, ali nas bo partner sploh še lahko ljubil. To opažam tudi v svoji ordinaciji. Ko se izkaže, da ljubljena oseba pogosto ali skrivaj izživi drugačno spolnost oziroma si tega želi, to par pahne v globoko krizo. A prav v tem se skriva tudi priložnost, da partnerja pokažeta svoj resnični jaz.

Kako pomagate tistim, ki ne vedo, kaj jim zbuja strast? 

To je v marsikaterem primeru vprašanje odnosa, kajti pomanjkanje želje po spolnosti postane težava šele, ko takšna oseba vstopi v partnerstvo. Če ženska reče, da si želi čutiti željo, imamo opraviti s protislovjem. Ne čuti poželenja in si želi, da bi ga – zaradi partnerja. Njen ne spolnosti pogosto ni dokončen, temveč je posledica občutka krivde in negotovosti glede partnerja. Ne vprašam, česa si želi, temveč česa točno si ne želi. Tako pogosto dobim natančno sliko, kaj ji ne zbuja prijetnih občutkov, česa pa bi si morda vseeno želela. A preden vse to odkrijemo, ji je treba dopustiti, da izrazi ta kategorični ne. Številne ženske se morajo šele naučiti jasno in glasno povedati na primer: »Takšnih dotikov ne maram!« ali »Takole se spolnosti ne grem!« Ne je šele začetek. Ko ga dopustimo, se lahko spet posvetimo poželenju. 

© 2025 Der Spiegel