Kako na študij v tujino?

Študij v tujini je možnost, ki jo slovenski študenti vedno pogosteje izkoriščajo. Vključijo se v drugačno okolje, v katerem naberejo nove izkušnje, ki jih v Sloveniji ne bi mogli, študirajo na študijskih programih, ki jih na slovenskih univerzah ni, izkusijo samostojno življenje in spletejo stike z ljudmi z vsega sveta. A proces, s katerim si zagotovijo študij v tujini, ni preprost, ne v finančnem in ne birokratskem pogledu, običajno vse skupaj traja več kot eno leto. Navsezadnje je ob tako veliki izbiri lahko zahtevna že odločitev, kje in kaj študirati.

V grobem pojem študij v tujini razdelimo na dve veliki podskupini. Prva so izmenjave, tako imenovana študijska mobilnost, ki jo financira evropski program Erasmus+. Študenti so vpisani na matično fakulteto v Sloveniji, nato pa gredo za določen čas študirat na drugo univerzo v Evropi, po navadi za en semester oziroma šest mesecev. Druga podskupina pa je, ko se študenti že takoj vpišejo na tujo fakulteto in študijski program – prvo stopnjo, magisterij ali doktorat – opravljajo na njej.

Prednost študija v tujini prek programa Erasmus+ je njegova dostopnost. Splošno pravilo je, da je cena semestra v tujini enaka ceni semestra na matični instituciji, kar za Slovence, ki študirajo na eni izmed slovenskih javnih univerz, pomeni, da je tudi njihov študij v tujini brezplačen – kar se tiče šolnine, seveda. Vendar pa morajo tuji študenti, ki prek Erasmusa pridejo v Slovenijo, kljub temu da se izobražujejo v Sloveniji, kjer je javna in redna visokošolska izobrazba brezplačna, plačati šolnino svoji instituciji.

Tudi prijava na izmenjavo je razmeroma enostavna, vsaka fakulteta ima z nekaterimi fakultetami po Evropi podpisane dogovore o študijskih izmenjavah in študenti lahko izbirajo med njimi. Prednost imajo tisti, ki so akademsko uspešnejši, imajo torej višje ocene. Obstaja tudi možnost, da fakultete sklenejo izredne pogodbe o izmenjavi s fakultetami zunaj Evrope, ki niso stalne in navadno dostopne le študentom določenih programov. Filozofska fakulteta v Ljubljani ima na primer izmenjave z univerzo v Cape Townu v Južni Afriki, Dar es Salaamu v Tanzaniji in Arba Minchu v Etiopiji. Vsaka fakulteta ima mednarodno pisarno, ki skrbi za koordinacijo izmenjav, poleg tega svetuje študentom, ki se odpravljajo na izmenjavo, pa tudi tistim, ki razmišljajo o študiju, ki bo potekal le v tujini.

Med letoma 2014 in 2024 je na izmenjave v okviru programa Erasmus+ odšlo okoli 35.000 slovenskih učencev, dijakov in študentov. Ta številka vključuje tudi krajše izmenjave, kot so tiste v srednji šoli, ki trajajo le nekaj tednov, točnih podatkov samo za študente ni. Med Slovenci sta najbolj priljubljeni destinaciji za izmenjave Španija in Portugalska, v Slovenijo pa pride največ Špancev in Hrvatov. Španci na splošno prevladujejo pri Erasmusu, v programu je od leta 2014 sodelovalo že okoli 2.225.000 ljudi (vključeni so tudi učitelji in mladinski delavci), v istem časovnem obdobju je v programu sodelovalo le okoli 1.8000.000 Nemcev, čeprav ima Nemčija okoli 35 milijonov več prebivalcev kot Španija.

Priložnosti, ki jih ponuja program Erasmus+, je kar se da izkoristila Hana Barši Palmić, magistrica sociologije in antropologije, ki je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tretjem letniku dodiplomskega študija je bila na izmenjavi z univerzo v Carigradu, a takrat žal ni mogla oditi tja zaradi epidemije covid-19 – predavanja so tako ali tako potekala prek platforme Zoom. Na magistrskem študiju je najprej odpotovala v Lizbono, kjer je ob študiju opravljala še prakso, pred tem pa je en mesec v Lizboni opravljala terensko delo v okviru programa ŠIRP (študentski individualni raziskovalni projekti), ki ga financira univerza v Ljubljani. Nato je en semester preživela v Grčiji, še enega pa v Etiopiji, kjer je prav tako opravljala terensko delo, na podlagi katerega je nato napisala svojo magistrsko nalogo, ki raziskuje spolno nasilje v Etiopiji kot obliko orožja v času vojn. »Na magistrskem študiju sem le enega od štirih semestrov preživela v Sloveniji,« je v smehu ugotovila Hana Barši Palmić.

»V tujino sem želela predvsem zaradi študija antropologije. Če se ji želiš zares posvečati, je terensko delo prioriteta, in če se zanimaš za neslovenski prostor, moraš tja enostavno oditi. Že na dodiplomskem študiju sem vedela, da me zanimajo Afrika in Bližnji vzhod, Južna Evropa in Sredozemlje. Poleg tega sem potrebovala znanje, ki mi ga moja univerza ni mogla dati. Antropologija v Sloveniji s svojim predmetom na tej ravni sploh ne pokriva Bližnjega vzhoda. Omenja se v predmetu o Aziji, a ne dovolj. Za Afriko sicer imamo samostojen predmet, berejo se tudi afriški avtorji, a ni to raven, ki bi omogočila, da o tej temi dobiš res dobro izobrazbo.«

Trenutno dela na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, kjer se ukvarja z Afriko in Bližnjim vzhodom, razmišlja pa tudi o doktorskem študiju. Meni, da je z izkušnjami iz tujine ogromno pridobila. »Vsi pravijo, da družboslovci ne moremo dobiti služb. Sicer je za družboslovce in naravoslovce res težko, ampak če se kot študent aktiviraš in si dejaven na področju, ki te zanima, te bo že kdo opazil. Na primer: mentorici za magistrsko nalogo sem omenila, da iščem službo do takrat, ko sem bom prijavila na doktorski študij, in čez nekaj mesecev so jo poklicali z ministrstva in vprašali, ali ima kakšne antropologe, ki se ukvarjajo z Afriko. Mentorica je predlagala mene, saj je vedela, da je to področje, za katero se zanimam, uspešno sem opravila intervju in dobila službo.«

V primerjavi s študijsko izmenjavo je študij, ki ga študent opravi izključno v tujini, bistveno večji finančni, pa tudi birokratski zalogaj. Slovenskim študentom pa omogoča, da študirajo na prestižnejših univerzah in na programih, ki morda v Sloveniji sploh niso na voljo.

Študenti si morajo, še preden se na program prijavijo, narediti čim natančnejši načrt, kako ga bodo financirali.

Gašpar Marinič je magistrski študent, ki v Parizu, enem izmed modnih središč sveta, študira na programu moda in dizajn pletenin na Francoskem inštitutu za modo (IFM). Pred tem je študiral na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti na programu oblikovanje tekstilij in oblačil. »Ko sem razmišljal o tem, kaj me v življenju zares zanima, sem ugotovil, da je edina logična odločitev nadaljevanje študija v tujini. Primerjal sem različne magistrske programe in se odločil za prijavo na CSM (univerza Central Saint Martins v Londonu, op. a.) in IFM. Izbira IFM je bila predvsem usmerjenost magistrskega programa. Mentor mi je na razgovoru predstavil celoten potek študija, od tega, kar se pričakuje od mene, do tega, kar me bodo naučili in kar mi bodo zagotovili.«

Glede mode se Ljubljana s Parizom ne more primerjati. »Tujina mi ponuja veliko novih izkušenj, priložnosti in znanja. Posebej v modni industriji je več priložnosti, ki jih v Sloveniji nimamo. Magistrski študij je veliko bolje zastavljen kot tukaj, saj je poudarek na samostojnem delu, veliki podpori mentorjev in predmetniku, ki je zelo usmerjen v glavni predmet. Poleg tega je projektov manj in časa za izvedbo več. Imeli smo možnost neposrednega sodelovanja z modno znamko Givenchy.«

Katja Sluga je celotno študijsko pot opravila v tujini. Na gimnaziji Bežigrad je uspešno opravila mednarodno maturo, nato pa odšla na diplomski študij v Kanado, na univerzo British Columbia, kjer je študirala mednarodne odnose. Končala je še magistrski študij iz mednarodnih ekonomskih politik na pariški univerzi političnih znanosti Sciences Po. Na evropskih volitvah leta 2024 je pri 27 letih kandidirala na listi Levice kot tretja po vrsti, delala pa je na ministrstvu za delo. Sedaj se odpravlja še na en študij v tujino – na College of Europe v Belgijo, kjer bo študirala evropsko upravljanje (European governance).

Vsega tega si ne bi mogla privoščiti brez štipendij – njen študij v Kanadi, kjer so šolnine še veliko višje kot v zahodni Evropi, je krila kanadska vlada, v Franciji pa francoska. Njeno novo pot v Belgijo bo štipendiralo slovensko ministrstvo za visoko šolstvo. »Vedno sem si želela v tujino, tu so me stvari vedno malo utesnjevale. Zelo pomembno mi je, da sem našla priložnosti, ki so mi študij v tujini omogočile. Študij v Severni Ameriki je precej nedosegljiv, a iskala sem različne priložnosti in ena se je pojavila. Koristilo mi je tudi to, da nas ima velik del zahodnega sveta še vedno za neko nerazvito družbo, zato radi pomagajo ’Vzhodnoevropejcem’, da pridejo študirat na Zahod. To se pri štipendijah opazi. V Parizu so drugi, ki so dobili tako štipendijo kot jaz, prihajali iz Pakistana, Libanona, Afrike, ne bi rekla, da Slovenija spada v ta rang držav v razvoju.«

Zapleteni so tudi birokratski postopki, študenti se morajo pogosto prijavljati še na štipendije, vse to pa zahteva veliko dokazil in motivacijskih pisem ter zbiranje priporočil profesorjev.

Kritična je sicer do prepričanja, da je na Zahodu neprimerljivo bolje kot v Sloveniji. »Nikoli nisem mislila, da je zunaj bolje kot v doma, samo drugače je. Ta neka fama, da je v Kanadi, Franciji vse bolje, vsaj po mojih izkušnjah, ne drži. Koristili sta mi odprtost in raznolikost izkušenj, ne bi pa rekla, da je bila tam kakovost življenja kaj boljša.«

Hana Barši Palmić je na izmenjavah prav tako prejemala finančno pomoč, nekaj je dobivala iz programa Erasmus+ neposredno, poleg tega pa še dodatek, saj je bila prejemnica državne štipendije za študente iz socialno šibkejših okolij. Poleg tega je »izbirala lokacije, ki so bile zame zmogljive. Vedela sem, da si ne morem izbrati Nizozemske, Velike Britanije ali pa Francije, ker sem iz takega okolja, da mi družina ne bi mogla dajati dodatnega denarja, kar pomeni, da štipendija ne bi bila dovolj. Na mesec sem dobivala od 700 do 800 evrov, kar je za Portugalsko in Grčijo dovolj.«

Glavni vir štipendij za slovenske študente v tujini, ki jih financira slovenska država, je sklad Ad futura, ki ga upravlja Javni štipendijski sklad. Namenjen je študentom na vseh ravneh visokošolskega izobraževanja. V zadnjih letih vsako leto štipendijo prejme od 80 do 100 študentov, daleč največ za študij na drugi stopnji (magistrski), nekaj za prvo stopnjo, le peščica pa za doktorski študij. »Največ štipendistov se izobražuje na Nizozemskem (21 %), v Združenem kraljestvu (20 %), Švici (9,7 %), Nemčiji (9,2 %), na Švedskem (5,6 %), v Avstriji (5,1 %), na Danskem (3,4 %), v Združenih državah Amerike (3,2 %), Belgiji (3 %) in na Hrvaškem (3 %). Posamezni štipendisti pa študirajo tudi v državah, kot so Francija, Italija, Finska, Portugalska, Španija, Irska, Srbija, Češka, Litva, Rusija, Turčija, Japonska, Kazahstan, Koreja, Estonija in Norveška,« sporočajo iz službe za odnose z javnostmi sklada.

Opozarjajo še, da ni treba, da so študenti že sprejeti na program, na katerega so se prijavili, ampak lahko svojo vlogo za štipendijo vložijo že pred tem. »Tudi kandidati, ki do izteka roka za prijavo še niso prejeli potrditve o sprejemu na tujo izobraževalno ustanovo, se lahko prijavijo na razpis. Prijavo oddajo brez teh podatkov, vlogo pa lahko dopolnijo kasneje. Zaradi različnih rokov sprejemnih postopkov v tujini večina kandidatov vlogo dopolnjuje poleti. Ko vsi vlagatelji ustrezno dopolnijo vloge, lahko sklad odloči o prejemnikih sredstev.«

Zapleteni so tudi birokratski postopki, poleg prijavljanja na študij se morajo študenti pogosto prijavljati še na štipendije, vse to pa zahteva veliko dokazil in motivacijskih pisem ter zbiranje priporočil profesorjev. Največja ovira za dostopnost študija v tujini pa ostaja financiranje. »Študij je dostopen, a ne dovolj. Priti na priznane fakultete ni enostavno, še težje pa je organizirati financiranje. Štipendije so razpisane prepozno. Študij se za večino začne septembra, ko oktobra izveš, ali boš upravičen do štipendije in januarja dobiš denarna sredstva, je to za marsikoga prepozno. Plačati šolnino in živeti štiri mesece v tujini, kjer so življenjski stroški veliko višji kot v Sloveniji, za veliko študentov postane ovira in študija v tujini ne morajo izvesti. Sam sem imel res veliko srečo, da me je pri mojem študiju lahko podprla družina,« opisuje Gašpar Marinič.

Pri financiranju študija v tujini je ključno to, da študenti dovolj zgodaj – več kot leto pred načrtovanim odhodom – začnejo raziskovati različne študijske programe in možnosti, kako bi si jih lahko privoščili. Na večino študijskih programov se je treba prijaviti vsaj pol leta prej (ponekod pa še prej) pred začetkom prvega semestra. Študenti si morajo, še preden se na program prijavijo, narediti čim natančnejši načrt, kako ga bodo financirali.

Vsi trije sogovorniki pa se strinjajo, da je študij v tujini vreden vsega tega truda, če si ga le dovolj želiš in si pripravljen biti dejaven na področju, ki te zanima.