Bo Slovenija legalizirala gojenje in posedovanje konoplje za osebno uporabo?

V zadnjem desetletju sta se v več državah v svetu postopno liberalizirali gojenje in posedovanje konoplje za osebno uporabo. Na Nizozemskem je tako že desetletja, marihuana pa je bila delno legalizirana v zadnjih letih še v več ameriških zveznih državah, v Kanadi, med članicami Evropske unije se je za ta korak odločila Malta, sledila sta Luksemburg in nazadnje Nemčija, s prihodnjim letom pa se bo tem državam pridružila še Češka. Tudi v Sloveniji je že prišlo do več takšnih pobud, a zaradi strokovne pomanjkljivosti – in nezadostne politične podpore – niso prišle daleč. Za liberalizacijo tega področja si zdaj prizadevajo tudi v koaliciji, v Gibanju Svoboda in Levici, njuni poslanci pa so tik pred parlamentarnimi počitnicami v zakonodajni postopek vložili predlog zakona o konoplji za omejeno osebno uporabo. Ni naletel zgolj na odobravanje.

Zakon naj bi polnoletnim posameznikom omogočil gojenje in posedovanje konoplje za osebno uporabo – ne pa tudi preprodaje konoplje, ta bi ostala prepovedana. Posameznik bi sicer legalno lahko zastonj dal konopljo drugemu – vendar samo v količinah, kot jih za posedovanje na javnih površinah predpisuje zakon. Na javnih površinah bi posameznik smel imeti pri sebi do sedem gramov sušenega socvetja konoplje in do pet gramov oziroma mililitrov smole, ekstraktov in ostalih pripravkov iz rastline. Na domačem naslovu pa bi mu bilo dovoljeno gojiti do štiri rastline konoplje oziroma do šest rastlin na gospodinjstvo. Doma bi lahko posedoval do 150 gramov sušenega socvetja konoplje (omejitev za gospodinjstva bi znašala do 300 gramov) in do 50 gramov oziroma mililitrov pripravkov iz konoplje (do 100 gramov oziroma mililitrov za gospodinjstva).

Kako je urejeno to drugod? V Nemčiji so z uveljavitvijo zakona o nadzorovani uporabi konoplje (Cannabisgesetz) lani posameznikom dovolili na domu gojiti do tri rastline konoplje za osebno uporabo. Doma smejo posedovati do 50 gramov suhe konoplje in do 25 gramov na javnih mestih. A hkrati nemški zakon dopušča tudi ustanavljanje nekomercialnih »klubov za konopljo« za skupinsko gojenje in distribucijo konoplje članom kluba v proporcionalnih količinah.

Tako kot uživanje alkohola in nikotina tudi uživanje konoplje prinaša zdravstvena tveganja, ki jih kdaj zameglijo pretirano romantične predstave o konoplji.

Novi slovenski zakon bi prinesel še nekatere spremembe na področju dela in prometa. Delodajalec na primer v okviru rednih zdravstvenih pregledov delavcev ne bi smel več preverjati prisotnosti tetrahidrokanabinola (THC) – gre za psihoaktivno spojino, ki jo najdemo v konoplji – v telesu zaposlenih. Vožnja vozila v cestnem prometu pod vplivom konoplje pa bi ostala prepovedana, a bi imeli vozniki lahko v krvi do največ tri nanograme na mililiter THC, če ne bi kazali znakov motenj v vedenju, katerih posledica bi lahko bila nezanesljiva vožnja. Slednje podobno kot pri alkoholu ne bi veljalo za poklicne voznike in voznike začetnike. Kajenje konoplje bi bilo prepovedano v zaprtih javnih in delovnih prostorih ter vozilih v navzočnosti oseb, mlajših od 18 let, pa v prostorih, ki so del pripadajočih objektov, kjer potekata vzgoja in izobraževanje. Bi pa veljale nekatere izjeme. Uporabniki bi lahko kadili denimo v posebej za kadilce določenih prostorih v nastanitvenih obratih in pri drugih ponudnikih nočitev, pa tudi v za to določenih prostorih domov za starejše in zaporov ter celo psihiatričnih bolnišnicah oziroma prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave oseb z duševno motnjo.

Zdravstvena stroka je skorajda enotno nasprotovala legalizaciji konoplje že pred lanskim posvetovalnim referendumom na to temo, na katerem je to sicer podprlo 51,57 odstotka volivcev. Nazadnje pa se je obregnila predvsem ob izjemo, da bi bilo kajenje konoplje dovoljeno tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Psihiatrinja dr. Mirjana Delić, zaposlena v centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog na ljubljanski psihiatrični kliniki, si ne predstavlja, kako bi to delovalo v praksi. »Kaj to pomeni za psihiatrične bolnišnice ali ustanove, kakršna je naša, kjer se zdravijo odvisnosti?« se sprašuje. »Tega člena zakona ne bo mogoče izvajati. Alkohol je dovoljena droga, pa nismo dolžni omogočati pitja alkohola v bolnišnicah. Kako je prišlo do te izjeme v zakonu, ne vem, lahko pa predvidevam, da je pri njegovi pripravi umanjkalo mnenje strokovnjaka s področja psihiatrije.«

Številni pomisleki zdravstvene stroke so morda umestni, čeprav se na prvi pogled morda zdijo pretirani. Tako kot uživanje dovoljenih drog – torej alkohola in nikotina – namreč tudi uživanje konoplje seveda prinaša določena zdravstvena tveganja, ki jih lahko zameglijo romantične predstave o konoplji. »Bojim se, da ustvarjamo nov javnozdravstveni problem. Seveda bi se lahko pogovarjali o širših družbenih vidikih legalizacije, kar se tiče nas iz zdravstvene stroke, pa tukaj večjih nesoglasij in dilem ni,« pravi Mirjana Delić. Z liberalizacijo bi se po njenem lahko povečalo tudi tveganje razvoja odvisnosti. To razvije približno devet odstotkov tistih, ki kadijo konopljo. Če začnejo kaditi v adolescenci, pa je odstotek še višji, celo do 17 odstotkov oziroma 25 do 50 odstotkov, če kadijo vsak dan. Druga nevarnost je pojav drugih psihiatričnih motenj. »Študije iz tujih držav, kjer zakonodaja dovoljuje prodajo konoplje in pripravkov iz nje ter ob tem ne regulira dovoljene najvišje vsebnosti THC, kažejo na povečan pojav psihoz, anksioznih motenj in depresije v populaciji. Nevarnost razvoja psihoze se žal povečuje eksponentno z naraščanjem vsebnosti THC, pri ljudeh, ki kadijo konopljo z vsebnostjo THC več kot 10 odstotkov, je tveganje na primer že 4,5-krat višje.«

Lažji dostop, meni Mirjana Delić, bi pomenil, da bodo po konoplji posegli ne le ljudje, ki nad uporabo lahko ohranijo nadzor, temveč tudi ranljivejši v smislu osebnosti, neugodnega življenjskega okolja, razvijajoče se osnovne psihiatrične motnje, kot so psihoze ali bipolarna motnja, in tako naprej. To so tisti, ki bi bili ob večji prisotnosti konoplje lahko izpostavljeni večjemu tveganju odvisnosti in težjemu poteku osnovne motnje.

»Predstavljajte si denimo, da bi konopljo z visoko vsebnostjo THC uživali v domovih za starejše,« se je sogovornica obregnila še ob izjemo v zakonu, da bi bilo kajenje konoplje dovoljeno tudi v za to določenih prostorih domov. Konoplja namreč vpliva na zmanjšanje kognitivnih sposobnosti, spremenjeno dojemanje časa in prostora, koordinacijo gibov, kar lahko pri starejših pripelje do zmedenosti in nestabilnosti – ter s tem do večjega tveganja padcev, kar zna biti zanje resen zdravstveni zaplet. »To so stvari, na katere zakonodajalec očitno ni pomislil, kljub temu, da v vseh zdravstvenih ustanovah obenem že leta dolgo predpisujeta obvezno spremljanje in zmanjševanje tveganja padcev kot bistvena elementa povečanja kakovosti zdravstvene obravnave.«

Konopljo je kdaj v življenju že poskusilo 22 odstotkov prebivalcev Slovenije, med 17-letniki pa delež takšnih znaša skoraj 34 odstotkov.

Takšni (in številni drugi) pomisleki zdravstvene stroke so seveda upravičeni, pa čeprav so hkrati pričakovano konservativni. A trenutna prohibicija ne prinaša želenih rezultatov. Po podatkih raziskave, ki so jo v letu 2023 izvedli na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, konoplja namreč še vedno velja za najbolj razširjeno prepovedano drogo pri nas, kdaj v življenju jo je že poskusilo 22 odstotkov prebivalcev Slovenije. Ta je najbolj priljubljena droga tudi med mladostniki, in sicer jo je po raziskavi iz leta 2022 že kdaj poskusilo skoraj 13 odstotkov mladih, starih 15 let, med 17-letniki pa delež takšnih znaša skoraj 34 odstotkov. Zgovorni so tudi podatki policije – leta 2023 je ta v Sloveniji odkrila 52 prirejenih prostorov za gojenje konoplje in zasegla več kot 12 tisoč rastlin.

Posest prepovedane droge za lastno uporabo, večinoma konoplje, je že dlje časa dekriminalizirana in od konca 70. let prejšnjega stoletja, še iz časov nekdanje Jugoslavije, kvalificirana kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Za posest manjše količine prepovedane droge je predvidena globa od 42 do 209 evrov. Navadno se izreka najnižja vrednost, torej 42 evrov, ki ob prištetju stroškov postopka z vidika prejemnika globe dejansko znaša 132 evrov. Takšna globa lahko doleti uporabnika že, če ga dobijo z enim zvitkom s konopljo. Policija je lani recimo izrekla 2541 tovrstnih glob oziroma je skupaj uporabnikom konoplje zaračunala 335 tisoč evrov.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, ali je res še smiselno preganjati majhne prekrškarje, ker uživajo konopljo, ki je v zadnjih letih vendarle postala družbeno precej sprejemljivejša, na kar nakazujejo tudi primeri liberalizacije v tujini in javno mnenje. Klasična liberalna misel bi narekovala, da je to nesmisel, saj gre večinoma za odrasle posameznike, ki to drogo uporabljajo po lastni volji in z njo zgolj redko povzročajo škodo drugim. Tukaj tudi argumenti v največjo korist javnega zdravja naletijo na oviro, ki se ji reče družbena realnost. Država že zdaj posamezniku dopušča škodljive in zasvojljive droge, kot sta alkohol in nikotin, ki zelo očitno puščata hujše posledice na javnem zdravju. Še posebej alkohol, ki poleg neprilagojene hitrosti velja za največjega povzročitelja prometnih nesreč in je pogosto prisoten v primerih nasilništva. Če malo pretiravamo: v imenu svobode posameznika država temu dopušča tudi nevarnejše stvari, kot so na primer ekstremni športi. Iz striktno zdravstvene perspektive pa je težko vzeti v bran karkoli od tega.

»Ministrstvo za zdravje že sedaj podpira in financira različne preventivne akcije, na tem področju se Slovenija v evropskem merilu uvršča precej visoko. Družba in njen odnos do psihoaktivnih snovi se spreminjata, ta argument lahko razumem. A kako to – in to se mi zdi del širšega družbene problema –, da je mnenje različnih strokovnjakov postalo samo še eno od množice individualnih mnenj?« se ob tem sprašuje Mirjana Delić. »Če se vrnem k statistiki – seveda se vsi ljudje ne drogirajo in tudi vsi ne bodo začeli konzumirati konoplje, če bo ta legalizirana. V preteklosti je veljala modrost, da si redke družbe lahko privoščijo več kot eno legalizirano drogo, ki bistveno vpliva na vedenje in funkcioniranje ljudi. Pri nas imamo seveda legalizirano uporabo alkohola, ki nam povzroča izrazite družbene in javnozdravstvene težave, tudi v primerjavi z drugimi državami. Proti uživanju alkohola se s preventivnimi akcijami ves čas borimo, sedaj pa nameravano sočasno podeliti podoben legalni status drugi snovi, ki ima lahko podobno škodljive družbene posledice. Veliko ljudi sicer lahko konopljo uporablja brez resne škode, za marsikoga pa bo, kot omenjeno, veliko bolj problematična, morda bo celo korenito in nepredvidljivo spremenila potek njihovega življenja. Sprašujem se, ali je imel zakonodajalec ob pripravi zakona v mislih tudi največje koristi teh posameznikov oziroma ali se je tveganj sploh zavedal.«

Težko se je otresti občutka, da so v koaliciji hiteli z vložitvijo nepopolnega, čeprav všečnega zakona, ne da bi prej opravili temeljno domačo nalogo.

Predlog zakona seveda ni vklesan v kamen in bo zagotovo doživel še spremembe. Poslanci naj bi ga vzeli v roke septembra, ko se vrnejo v državni zbor. Nataša Sukič iz Levice, ki je poleg Sare Žibrat iz Gibanja Svoboda prvopodpisana pod zakon, pravi, da bodo pripombe, ki prihajajo iz zdravstvene stroke, proučili in smiselne pomisleke upoštevali. Umestni se ji zdijo že na primer pomisleki ob izjemi, da bi bilo dovoljeno kajenje konoplje tudi v psihiatričnih bolnišnicah. »Obenem moramo upoštevati tudi izraženo voljo ljudi na posvetovalnem referendumu. V Levici pa smo že od nekdaj mnenja, da prohibicija na tem področju ne deluje. Zato je bolje, če zadeve smiselno reguliramo. Pri čemer je treba tudi realno predstaviti možna tveganja, o njih osveščati ljudi, in določiti meje, v katerih se lahko ta snov še zmeraj odgovorno in varno uporablja.« Zakon prav zato vključuje tudi omejitve, podobne tistim, ki veljajo za uporabo alkohola in nikotina oziroma tobaka.

Se je pa težko otresti občutka, da so v koaliciji hiteli z vložitvijo nepopolnega, a všečnega zakona, ne da bi prej opravili temeljno domačo nalogo. Predlog zakona so vložili tik pred parlamentarnimi počitnicami ter manj kot leto pred volitvami.