Amoralna avtoriteta

Ko je v četrtek, 8. maja letos, malo pred pol osmo zvečer pred množico, zbrano na Trgu svetega Petra, stopil novi papež Leon XIV., so bile njegove prve besede: »La pace sia con tutti voi.« Ali po slovensko: »Mir naj bo z vami vsemi.« Sprejete so bile z navdušenjem in klici odobravanja – kar bi bile v resnici tudi kakšne druge, a vendar so prve besede novega papeža vedno zelo pomembne. Novi papež je torej najprej spregovoril o miru, kar je logično, živimo v času vojn, v času dopuščanja genocida, v času stradanja otrok, v času, ko zmaguje politika nasilja.

Papež Leon XIV. je Frančiškov idejni naslednik. Ko so ga te dni novinarji vprašali, kaj si misli o sestanku med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom na Aljaski, je odgovoril, da si moramo prizadevati za končanje vojne. »Kaj je po vsem tem času sploh smisel vojne. Vedno moramo izbrati dialog, diplomatska prizadevanja, ne nasilja, ne orožja.« Podobno Leon XIV. razmišlja o Gazi. »Zelo me skrbi,« je dejal, »odpraviti je treba humanitarno krizo. Tako ne moremo nadaljevati. Poznamo nasilje terorizma in slavimo mnoge, ki so umrli, pa tudi talce – ti morajo biti izpuščeni. A prav tako moramo misliti na številne, ki umirajo zaradi lakote.« Katoliška cerkev in njeni papeži (vsaj v zadnjem desetletju) niso netilci vojnih spopadov, pa četudi se v imenu pravega boga še vedno dogajajo zločini. Tej cerkvi je treba hkrati priznati, da je ena izmed redkih institucij, ki so se postavile na stran beguncev. V njih vidi ljudi, ne pa grožnje evropski civilizaciji ali sredstva za politične manipulacije. Sveti sedež ne počne tega, kar počno skrajno desne stranke v Evropi in Sloveniji.

Politične manipulacije

Minuli petek, 15. avgusta, je bilo Marijino vnebovzetje, eden izmed največjih katoliških praznikov, ob katerem slovenski škofi po tradiciji spregovorijo vernikom in vernicam. Največ jih pride na Brezje, slovesne maše pa so tudi v drugih slovenskih cerkvah. Gre za običajna poletna romanja verske in športne narave. Maše poleg tega radi izkoristijo slovenski politiki, da se pokažejo zbranim. Na Brezjah, v največjem romarskem središču pri nas, je prejšnji petek, kot veleva tradicija, spregovoril ljubljanski nadškof in metropolit frančiškan Stanislav Zore. Ker spada med konservativnejši del slovenskih duhovnikov, je bil takšen tudi njegov nagovor vernikom, malo strašenja, malo teologije in še več politike. A to, kar je govoril, je bilo pričakovano, bolj nenavadno je bilo tisto, o čemer je molčal.

Zoretove besede o tem, da zagovorniki zakona o pomoči pri končanju življenja podpirajo »kulturo smrti«, so žaljive.

Je, podobno kot papež Leon XIV., obsodil stradanje v Gazi? Ni. Je govoril o vojni in umiranju v Ukrajini? Ni. Je omenil begunce in to, da se je Jezus rodil v begunski družini? Ne. Je vsaj blagohotno pohvalil slovensko vlado, ki obsoja zločinsko politiko Izraela? Zore se je raje odločil, da bo poleg običajnega širjenja verskih resnic in razlaganja dogem napadel zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, ki se mu jeseni obeta referendum. Podpise zanj zbirata Aleš Primc in Milena Miklavčič ob odkriti podpori katoliške cerkve in njenih organizacij.

Poslanci, ki so zakon potrdili, so po besedah nadškofa Zoreta postali »zagovorniki smrti; namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, s katero bodo končali življenje«. Med pridigo na Brezjah je še dodal, da »noben zakon, nobeno izigravanje resničnosti z zavijanjem v lepe besede sočutja in skrbi ne more in ne sme nikogar izmed nas prisiliti, da bi popustil tej gonji zoper življenje in se vdal smrtni miselnosti. Ne, mi bomo ostali zagovorniki in varuhi človekovega življenja od njegovega spočetja do njegove naravne smrti.«

Nadškofov odnos do zakona je pričakovan. Katoliška cerkev, ki svoje vernike poučuje, da je življenje dano od boga in naj bi bil zato le bog tisti, ki lahko to življenje konča, še dolgo ne bo podpirala kakršnekoli oblike evtanazije ali pomoči pri samomoru umirajočih. Ko je parlament junija letos sprejemal končno različico zakona, na posvetovalnem referendumu je pred enim letom to zamisel podprla večina (54,89 odstotka) volivcev, je Slovenska škofovska konferenca objavila dolgo sporočilo za javnost, v katerem je jasno zapisala, da ta zakon »odločno zavrača, saj je v temelju neskladen z dostojanstvom človeške osebe in svetostjo življenja«. Podobno je z večino drugih svetovnih religij, res pa je tudi, da obstaja nekaj manjših verskih skupnosti, recimo liberalni unitarni univerzalisti ali pa deli kvekerske skupnosti, ki tej pravici prikimavajo.

Zapisano ne pomeni – kar za trpeče in umirajoče, za tiste, ki bi se radi poslovili, ni ravno olajšanje – da katoliška cerkev ne dopušča opustitve zdravljenja. V Katekizmu katoliške cerkve je zapisano, da je prenehanje medicinskih postopkov, ki so težavni in nevarni, pa tudi zelo dragi, ki so torej nesorazmerni glede na pričakovane rezultate, »legitimno«.

Opustitev zdravljenja, če je to boleče in brezupno, je torej dopustna, samomor pa, bog je vendarle gospodar življenja, ni.

Na verskih idejah, ki so nevernim ali drugače vernim državljanom tuje, se v liberalnih demokratičnih ureditvah, ki resno jemljejo načelo ločitve države in cerkve, pač ne krojijo pravila skupnega življenja.

Podobno kot Zore so 15. avgusta govorili tudi drugi slovenski škofi, nekdanji koprski škof Jurij Bizjak, njegov naslednik škof Peter Štumpf, mariborski škof Alojzij Cvikl, celjski škof Maksimilijan Matjaž … Obstaja pa izjema. Edini, ki je med nagovorom vsaj omenil vojne, umiranje in trpljenje, je bil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. Pa še to je storil bolj mimogrede, potem ko je vernikom najprej natančno razložil, da »smrt ni pravica, temveč prehod v novo življenje«. Sporni zakon naj bi, tako je dejal Saje, »ustvarjal nevarno družbeno klimo in spreminjal vrednotenje človeškega življenja«. Zagovorniki zakona pravijo nekaj drugega, trdijo, da možnost dostojnega slovesa življenju daje večji smisel.

Moralni razsodniki

Katoliški cerkvi ne moremo očitati njenih stališč in prepričanj. Spregledamo ji lahko tudi to, da temeljijo na prepisanih, prirejenih, prevedenih, različno interpretiranih in posebej izbranih svetih spisih, ki so nastali v časih po Kristusovi smrti. Spregledamo ji lahko še, da jo vodijo tuzemski interesi, da jo vodi želja po moči in vplivu, želja po tem, da bi pridobila, kar je izgubila v zadnjih stoletjih. Cerkev je bila nekoč glavni moralni razsodnik, določala je, kaj je prav, kaj ni. S prihodom modernosti pa se je njen prestol zamajal. Živimo v demokraciji, v času pluralnosti mnenj, v času poskusov sobivanja različnosti, v času laične družbe. Ali kot je za Mladino pred letom dejal mariborski filozof dr. Erik Klampfer: »Na verskih idejah, ki so nevernim ali drugače vernim državljanom tuje, se v liberalnih demokratičnih ureditvah, ki resno jemljejo načelo ločitve države in cerkve, pač ne krojijo pravila skupnega življenja oziroma utemeljujejo zakonodajne rešitve.«

Zoretove besede o tem, da zagovorniki zakona o pomoči pri končanju življenja podpirajo »kulturo smrti«, so žaljive. Žaljive so, ker je osnovni namen podpornikov zakona pomoč umirajočim, žaljive so tudi, ker ljudem jemljejo možnost, da sami odločajo o svoji usodi, ne da o njej odloča bog ali cerkev. »Dokler naj bi bilo vse odvisno od boga kot absolutnega Gospodarja, velja človekovo avtonomno odločanje ne samo za krivoversko, ampak tudi za neetično. Od tod napad teologov na evtanazijo, na človekovo končno samoodločbo, odločbo o lastnem življenju in smrti. Ker takšen napad nima nič z etiko, zavračanje evtanazije s strani tako imenovanih, samozvanih moralnih teologov (beri: teologov amoralnosti) ni nič drugega kot psevdoetično moraliziranje,« je že pred leti v Sobotni prilogi zapisal filozof dr. Tine Hribar. »Če si lahko sam izbereš trenutek smrti, ti pade velik kamen od srca. Olajšanje prinese že sama vednost, da si lahko brez kazni vzameš življenje in da ti pri tem nekdo lahko nekaznovano tudi pomaga.«

Večina Slovencev podpira možnost neke oblike evtanazije. To dokazujejo izsledki raziskave Slovensko javno mnenje. Ob zadnjem merjenju (maja 2025) se je evtanazija zdela sprejemljiva 60 odstotkom vprašanih. Med njimi so verniki in vernice, ki se kljub izraženi pripadnosti cerkvi ne strinjajo z njenimi zapovedmi. Ista raziskava je pokazala, da 69,7 odstotka vprašanih podpira pravico do prekinitve nosečnosti, 51,2 odstotka se jih strinja s porokami istospolnih partnerjev, pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo pa podpira 75,8 odstotka vprašanih. Vse to so libertarne vrednote, ki niso vedno v skladu z nauki katoliške cerkve.

Nekdanji predsednik republike Borut Pahor je nekoč navrgel, da ni popoln in da ni moralna avtoriteta. Imel je prav, res ni bil, zato so bili krivi njegova politična stališča in poteze, ne pa toliko njegovo ekscesno obnašanje. Vloga moralne avtoritete nikoli ne prihaja zaradi funkcije in položaja, ni posledica visokih zvonikov in zgodovine. Moralno avtoriteto neki osebi ali instituciji vedno priznajo drugi.

Če torej želi katoliška cerkev okrepiti svoj družbeni ugled, če želi biti verodostojnejša, če želi biti steber družbe, ne bi smela tistim, ki se ne strinjajo z njenimi stališči, pridigati, da so »zagovorniki smrti«. Ne bi smela denuncirati posameznikov, ki mislijo drugače. Ne bi smela strašiti, zavajati, ne bi smela delovati na način, kot deluje škof Peter Štumpf. Ta je prav tako na Brezjah, sicer že 21. junija, na romanju bolnikov, invalidov in starejših, dejal, da se sliši, »da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avto in jih peljali na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za ’sladko uspavanje v smrt’.« Tovrstne poenostavitve zakona so lažnive, nevredne so nauka, ki ga širi katoliška cerkev.

Če želi katoliška cerkev okrepiti družbeni ugled, če želi biti verodostojnejša, če želi biti steber družbe, ne bi smela tistim, ki se ne strinjajo z njenimi stališči, pridigati, da so »zagovorniki smrti«. Ne bi smela denuncirati posameznikov, ki mislijo drugače.

Zakaj naj bi ji ljudje sploh zaupali? Zakaj naj bi slovenski verniki sledili katoliški cerkvi, če se ta spreneveda glede spolnih zlorab patra Marka Rupnika? Zakaj naj bi bila cerkev pri nas še vedno, kot določa zakon, »splošno koristna organizacija«, če se še danes, več kot desetletje po finančnem zlomu, vsaj tako je razumeti knjigo nekdanjega cerkvenega ekonoma Mirka Krašovca Zarota judežev, ni distancirala od mamonskih poslov mariborske nadškofije? Zakaj bi ji kdo verjel, če se še vedno ni opravičila zaradi svoje vloge med drugo svetovno vojno in dopuščanja gesel kot »v imenu Kristusovih ran, umre naj partizan«.

In jasno, zakaj naj bi ljudje sploh prisluhnili slovenskim škofom in cerkvi, če ne govorijo o pomenu miru in ne obsodijo načrtnega stradanja ljudi, ujetih v porušeni Gazi, pač pa se raje pripravljajo na referendumsko jesen in prihajajoče volitve.

Papež Leon je v sredo katoličane in druge vernike pozval, naj v petek, 22. avgusta, molijo za mir v Ukrajini in drugje. Boga naj prosijo, da naj nam »podeli mir in pravičnost ter obriše solze tistih, ki trpijo zaradi trajajočih oboroženih konfliktov.«